Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šilentabor, "silni tabor", ki ga nikoli niso premagali napadalci, ampak strela, požar in zob časa.
Šilentabor je najvišji greben na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da je vzdolž Taborskega grebena stalo več gradišč, med njimi je bilo največje na Šilentaborju. Gradišča so nastala najkasneje v začetku železne dobe, v 8. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so jih uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentabru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvazor. Grad naj bi dokončali leta 1471 kot protiturško utrdbo; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je nato pogorel. Po izročilu naj bi ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka zadnjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. Po zgodovinskih podatkih pa je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let pozneje. Na vrhu Šilentabora stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freske iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so v času baroka dozidali in takrat je nastala še prostorna ladja. O Šilentaboru bomo govorili v Nedeljski reportaži.
O propadu mogočnega Šilentabra je pesnil tudi pesnik, narodni buditelj, časnikar in politik Miroslav Vilhar, ki je živel na gradu Kalec. Njegovo pesem so v svoji raziskavi zapisali učenci Osnovne šole Pivka Podružnica Zagorje leta 2012, ko so pripravili raziskovalno nalogo; S škarjami do škarij.
SILNI TABOR
Silni tabor, silni tabor!
Kdo te je do tal razrušil,
da zidovje razdrobljeno
med bršljanom kvišku dvigaš?Al so Turci te podrli,
Turci divji, Turci ljuti?
Al so plami te požrli,
plami grozni, plami strašni?»Niso Turci me podrli,
niso plami me požrli,
ni me doba razrušila,
ni me strela razdrobila!Mene so deželi v brambo
zidali Ravanci-knezi,
Pivčani pa in Dolani
steno skladali na steno.Bivali od nekdaj v meni
vitezi so trdosrčni,
ki so kmete v sužne, grenke,
težke jarme uklepali.Dvakrat so prijeli kmetje
kopja, sul’ce, buzdovane,
dvakrat pa s krvavo glavo
od zidovja se vračali.Tretjič primejo orožje,
planejo nad silni tabor,
kri polnila je nasipe,
v krvi sem se grad razrušil!«Silni tabor, silni tabor!
Glase čuj iz podrtine:
Kdor te zidal, se protivši,
te razrušil kri prelivši!
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog, Narodni muzej Slovenije.
Milan Šajn, skrbi za domačijo na Šilentabru.
Ivana Lenarčič, domačinka iz Šilentabora je , lahko bi rekli "oskrbnica" in vodička, ki hrani ključe cerkve sv. Martina. Kdor si želi ogledati notranjost cerkve jo mora prej poklicati po telefonu in se najaviti, drugače bo ostal pred zaprtimi vrati. To bi se kmalu zgodilo tudi meni, vendar se je sprva "odrezava gospa" povsem omehčala in me z velikim veseljem seznanila z zgodovino Šilentabora. Da bi se pa pustila fotografirati! No to mi pa ni uspelo.
Podatke o Šilentaboru in maketo te občudovanje vredne utrdbe najdemo tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Nato pa sem se odpravil skozi vas in nato po obronkih grebena tam kjer je stal srednjeveški grad in eden največjih protiturških taborov.
Ob zgornji sliki: V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, da je oblegano ljudstvo v taboru, rešila grajska kuharica, ki je na turške napadalce vrgla čebelji panj. Ti so se zaradi bolečih pikov razbežali na vse strani in obleganci so bili rešeni. V zahvalo naj bi čebelam v taboru naredili posebno kotanjo z vodo. No bazenček sem našel, če pa je res iz tistih časov, pa naj presodi vsak sam.
Arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa so potrdila obstoj obrambnega obzidja srednjeveškega gradu in verodostojnost Valvazorjeve upodobitve Šilentabora. Tudi odkriti arheološki artefakti, datirani v čas od 15. do sredine 17. stoletja, potrjujejo v zgodovinskih virih omenjeno trajanje gradu. Na območju srednjeveških grajskih ostankov pa je bil najden tudi rimskodobni material, ki govori o poselitvi skalnega grebena že v zgodnjem rimskem obdobju. Tako je zapisala arheologinja Patricija Bratina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica, ki je leta 2005 na Šilentaboru opravljala arheološko sondiranje.
Arheološke raziskave pa potekajo še vedno na območju taborskega grebena, te vodi Narodni muzej Slovenije, dr. Boštjan Laharnar pa je o teh raziskavah podrobno spregovorili v oddaji. Pri tem je arheologom v veliko pomoč lidarska tehnologija preslikavanja (skeniranja) zemeljskega površja.
Posebna znamenitost Šilentabra je cerkev sv. Martina.
Pogled na cerkev iz zraka,2017.
foto: KAP Jasa.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Šilentabor, "silni tabor", ki ga nikoli niso premagali napadalci, ampak strela, požar in zob časa.
Šilentabor je najvišji greben na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da je vzdolž Taborskega grebena stalo več gradišč, med njimi je bilo največje na Šilentaborju. Gradišča so nastala najkasneje v začetku železne dobe, v 8. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so jih uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentabru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvazor. Grad naj bi dokončali leta 1471 kot protiturško utrdbo; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je nato pogorel. Po izročilu naj bi ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka zadnjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. Po zgodovinskih podatkih pa je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let pozneje. Na vrhu Šilentabora stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freske iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so v času baroka dozidali in takrat je nastala še prostorna ladja. O Šilentaboru bomo govorili v Nedeljski reportaži.
O propadu mogočnega Šilentabra je pesnil tudi pesnik, narodni buditelj, časnikar in politik Miroslav Vilhar, ki je živel na gradu Kalec. Njegovo pesem so v svoji raziskavi zapisali učenci Osnovne šole Pivka Podružnica Zagorje leta 2012, ko so pripravili raziskovalno nalogo; S škarjami do škarij.
SILNI TABOR
Silni tabor, silni tabor!
Kdo te je do tal razrušil,
da zidovje razdrobljeno
med bršljanom kvišku dvigaš?Al so Turci te podrli,
Turci divji, Turci ljuti?
Al so plami te požrli,
plami grozni, plami strašni?»Niso Turci me podrli,
niso plami me požrli,
ni me doba razrušila,
ni me strela razdrobila!Mene so deželi v brambo
zidali Ravanci-knezi,
Pivčani pa in Dolani
steno skladali na steno.Bivali od nekdaj v meni
vitezi so trdosrčni,
ki so kmete v sužne, grenke,
težke jarme uklepali.Dvakrat so prijeli kmetje
kopja, sul’ce, buzdovane,
dvakrat pa s krvavo glavo
od zidovja se vračali.Tretjič primejo orožje,
planejo nad silni tabor,
kri polnila je nasipe,
v krvi sem se grad razrušil!«Silni tabor, silni tabor!
Glase čuj iz podrtine:
Kdor te zidal, se protivši,
te razrušil kri prelivši!
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog, Narodni muzej Slovenije.
Milan Šajn, skrbi za domačijo na Šilentabru.
Ivana Lenarčič, domačinka iz Šilentabora je , lahko bi rekli "oskrbnica" in vodička, ki hrani ključe cerkve sv. Martina. Kdor si želi ogledati notranjost cerkve jo mora prej poklicati po telefonu in se najaviti, drugače bo ostal pred zaprtimi vrati. To bi se kmalu zgodilo tudi meni, vendar se je sprva "odrezava gospa" povsem omehčala in me z velikim veseljem seznanila z zgodovino Šilentabora. Da bi se pa pustila fotografirati! No to mi pa ni uspelo.
Podatke o Šilentaboru in maketo te občudovanje vredne utrdbe najdemo tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Nato pa sem se odpravil skozi vas in nato po obronkih grebena tam kjer je stal srednjeveški grad in eden največjih protiturških taborov.
Ob zgornji sliki: V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, da je oblegano ljudstvo v taboru, rešila grajska kuharica, ki je na turške napadalce vrgla čebelji panj. Ti so se zaradi bolečih pikov razbežali na vse strani in obleganci so bili rešeni. V zahvalo naj bi čebelam v taboru naredili posebno kotanjo z vodo. No bazenček sem našel, če pa je res iz tistih časov, pa naj presodi vsak sam.
Arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa so potrdila obstoj obrambnega obzidja srednjeveškega gradu in verodostojnost Valvazorjeve upodobitve Šilentabora. Tudi odkriti arheološki artefakti, datirani v čas od 15. do sredine 17. stoletja, potrjujejo v zgodovinskih virih omenjeno trajanje gradu. Na območju srednjeveških grajskih ostankov pa je bil najden tudi rimskodobni material, ki govori o poselitvi skalnega grebena že v zgodnjem rimskem obdobju. Tako je zapisala arheologinja Patricija Bratina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica, ki je leta 2005 na Šilentaboru opravljala arheološko sondiranje.
Arheološke raziskave pa potekajo še vedno na območju taborskega grebena, te vodi Narodni muzej Slovenije, dr. Boštjan Laharnar pa je o teh raziskavah podrobno spregovorili v oddaji. Pri tem je arheologom v veliko pomoč lidarska tehnologija preslikavanja (skeniranja) zemeljskega površja.
Posebna znamenitost Šilentabra je cerkev sv. Martina.
Pogled na cerkev iz zraka,2017.
foto: KAP Jasa.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Neveljaven email naslov