Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Caetano Veloso

17.05.2014


Tropikalizem je bil zasuk v zgodovini brazilske popularne glasbe

Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropikalizma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer.

O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.

Za prvo skladbo novega gibanja tropikalizma velja Alegria, Alegria, ki jo je Veloso napisal leta 67 in predstavil na televizijskem festivalu. Nastop je bil že prvi majhen škandal. Na istem festivalu je pel tudi njegov dobri prijatelj Gilberto Gil. Izstopala sta oba: spremljala ju je rock skupina, imela sta dolge lase in nista bila oblečena v smoking kot je bilo to za televizijski festival v navadi. Vse to je le pospešilo razvoj tropikalizma.

 "Bil sem potrt. Gilberto Gil je bil bolje. Njegov odgovor bi bil bolj zanimiv."

Caetano Veloso o treh letih izgnanstva v Londonu

Kaplja čez rob, ki je Caetana Velosa in Gilberta Gila ščasoma pahnila v nemilost vojaškega režima, je bil nastop v nočnem klubu sredi Ria de Janeira. Z vidika rock glasbe je res šlo za radikalen nastop, oblast pa je v njem videla še grožnjo in klic po spremembah. Diktatura se je okrepila, sprejet je bil člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sodbe.

Tako so Gila in Velosa najprej zaprli in nato izgnali iz države. V Londonu sta živela skoraj 3 leta. Caetano razlaga, da je bilo to zanj zelo težko obdobje. Srečeval je britanske glasbenike, a z njimi ni sodeloval. Izdal je 2 albuma. Da si je nato le upal vrniti v Brazilijo, je kriv João Gilberto:

"João Gilberto mi je rekel: "Tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja." Zame pa je bil João Gilberto - Bog."

Povratek v Brazilijo

Veloso se je končno vrnil v Brazilijo. Zdaj živi v Riu de Janeiru, skladba Sampa pa je posvečena São Paulu, kjer je bival na vrhuncu tropikalizma: "Tu sem kupil prvo stanovanje. Življenje v tako velikem in hitro rastočem mestu ni preprosto. Pestijo ga onesnaženje, prometni zastoji. Naravnih lepot ni veliko."

Slovensko občinstvo je spoznalo tako rekoč že vsa velika imena brazilske glasbe, tudi Mario Bethânio, mlajšo Caetanovo sestro, ki je bila sicer v Braziliji slavna že nekoliko prej. Med velike učitelje svojega življenja, poleg Gilberta Gila, Joaa Gilberta in drugih, Caetano uvršča tudi svojo družino in starše. Dobro je bilo že to, da se oče in mati v družini s sedmimi otroki nista nikoli kregala. O otroštvu pa pravi, da ni posebej srečno obdobje, saj je polno norosti. Da je otroštvo srečen del človekovega življenja, je le mit starejših.

Na navdušenje Cataena Velosa je vplival tudi Nacionalni radio v Riu de Janeiru. Državni radio je bil zelo priljubljen in tako tudi zelo pomemben za popularizacijo glasbe in umetnikov. Tam so se nekoč oblikovale največje zvezde brazilske glasbe.

Caetano Veloso bo v Ljubljani predstavil zadnji album Abraçaço. Abraço je objem, abraçaço pa nova beseda, s katero se Caetano Veloso podpiše v elektronska sporočila: "Abraçaço je objem z odmevom," razloži.

Intervju - Entrevista em português

Transcrição

Caetano Veloso, zdaj se počutim podobno kot vi leta 1983, ko ste intervjuvali Micka Jaggerja. Nekoliko sramežljivo in živčno. Se spomnite tega intervjuja?

Da. Bilo je v New Yorku, ko sem pomagal brazilskemu TV novinarju intervjuvati Micka Jaggerja. Novinar ni govoril angleško, zato je postavljal vprašanja v francoščini, mene pa je prosil za pomoč. Pomagal sem tudi zato, ker novinar ni razumel rocka, jaz pa. Nisem se počutil toliko sramežljivo. Mick Jagger je bil zelo prijazen, po intervjuju smo večerjali skupaj.

Tako ste namreč rekli v uvodu intervjuja, ki sem ga našel na Youtubu. Tale intervju bom začel tako, da bom priredil vaše vprašanje Micku Jaggerju. Sprašujem vas torej, kako gledate na tropikalizem v zgodovini umetnosti. Oziroma, da bi razumeli to gibanje, je treba razložiti Brazilijo v šestdesetih letih.

Da, treba je razumeti Brazilijo šestdesetih in zgodovino. A da odgovorim na prvi del vprašanja. Tropikalizem je bil le zasuk v produkciji popularne glasbe v Braziliji, ki pa je hkrati izražal to, kar smo takrat čutili: identificirali smo se z mednarodnim valom kontrakulture. To je bil tudi odgovor na zatiranje, ki smo ga doživljali Brazilci pod vojaško diktaturo. Mislim, da je šlo predvsem za to. Ne domišljam pa si, da gre za zelo pomembno točko v zgodovini glasbe, še manj v zgodovini umetnosti.

Brazilija je zelo velika država. Kje pa je gibanje tropikalizem sploh postalo javno? Kje so se zgodili prvi koncerti novega gibanja, prve manifestacije, oziroma, kje je tropikalizem začel postajati pomembno gibanje? In katera je bila prva pesem?

Začelo se je z izidom pesmi “Alegria, Alegria” leta 67, ki sem jo predstavil na glasbenem festivalu na televiziji. To je že bil pravi majhen škandal. Dan ali dva pozneje je na istem festivalu nastopil tudi Gilberto Gil, moj prijatelj, s pesmijo “Domingo no parque”, Nedelja v parku”. Odločila sva se za spremljavo rock skupine. Tako je predvidevala priredba skladbe. Dejstvo, da sva na oder stopila z rock skupino, da smo imeli dolge lase, da nismo bili oblečeni v smoking - takrat so vsi peli v smokingih - že to je bil škandal in velik zasuk. In od takrat dalje so stvari le še rasle. Začelo pa se je z mojimi lasmi. Z našimi lasmi.

Predstavljam si, da takratna brazilska vlada ni želela slišati o tropikalizmu. Kaj je bil povod, da vas je vojaška policija zaprla in nato izgnala iz države? Je šlo za nastop v klubu Sucata v Rio de Janeriu? Nekoč ste rekli, da se je tam zgodil najbolj radikalen nastop v zgodovini Brazilije.

Z vidika rocka in glede na obdobje, je šlo v klubu Sucata v Riu resnično za najbolj radikalen nastop, kar si jih lahko zamislite. Na začetku se vojaška oblast za nas ni kaj dosti zmenila, saj se je tudi levica negativno odzivala na to, kar smo počeli. Očitali so nam, da smo se prodali mednarodnemu popu in vplivu Severne Amerike, skratka, imperializmu. Zato od vojaške oblasti nismo pričakovali hujšega odziva. Vedeli pa smo, da smo razmeroma agresiven odgovor na zatiranje vojaške oblasti. Slog umetnosti je bil nasilen, vseboval je elemente rocka in kontrakulture. A vojaška oblast tega ni dobro razumela. Poznali so le pesmi upora. Imel sem občutek, da so se potenciala politične subverzije začeli zavedati kmalu po tem nastopu. A še to zaradi nerazumevanja. Nekdo je menil, da smo nespoštljivi in se je pritožil. To je slišal nek radijec v São Paulu in nas obtožil, da smo zlorabili brazilsko zastavo. Res smo uporabili zastavo, a ni bila brazilska. Šlo je za fotografijo padlega moškega, ki ga je ubila policija. Šlo je za umetnost in umetniški upor, ki je bil del predstave. Na zastavi je pisalo “Bodi marginalen, bodi heroj”. Radijec si je izmislil še kup stvari: da smo peli brazilsko himno s pornografskim besedilom. Od takrat nas je oblast budno spremljala. Kmalu so sprejeli 5. člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sojenja. Brez dovoljenja so lahko stopili v hišo. Šlo je za udar znotraj udara in posledično poglobitev diktature. Prvi udar se je zgodil leta 64, diktatura pa se je nato leta 68 še okrepila. Peti člen ustave je oblásti dovolil še hujše zlorabe. Na podlagi teh netočnih informacij so me, so nas zaprli. Dva meseca sem bil zaprt, v drugem so me zaslišali. Govoril sem, da so obtožbe lažne, navedel imena prič, lastnika kluba in DJ-ja. Vojak, ki me je zasliševal, mi je nato rekel, čestitam, govorite resnico, izpustili vas bomo. Vendar me niso …

Ne, niso. Izgnali so vas iz države in o tem bom vprašal zdaj. Na Quori sem našel vprašanje o vašem življenju v Londonu. Bralec sprašuje, kaj sta počela z Gilbertom Gilom med letoma 69 in 72, ko sta bila v izgnanstvu. S kom sta se družila, s katerimi glasbeniki, kako se spomnite teh treh let v Londonu?

Bila so skoraj tri leta. Bil sem potrt in nisem imel posebne želje, da bi tam živel. Gilberto Gil je bil bolj komunikativen. Če bi isto vprašanje postavili njemu, bi utegnil biti njegov odgovor bolj zanimiv. Proti koncu prvega leta, ko sem bil že nekoliko bolje, sem že hodil na koncerte. Šel sem na festival Isle of Wight, ko ga je sklenil Bob Dylan. Množico 60.000 ljudi sem gledal le od daleč. Ko je naslednje leto festival sklenil Jimmy Hendrix, sem bil že bolje. Nisem bil več tako potrt in depresiven, ker so me zaprli in izgnali. Takrat naju je poiskal producent Ralph Mace, umetniški vodja založbe Famous, ki je bila del Polygrama. Polygram pa je ista založba, pri kateri sva bila v Braziliji. Slišal je za naju, naju opazil in postal radoveden. Poiskal naju je na domu v Londonu in želel naju je slišati. Ko sva zapela, je bil navdušen. Želel je postati najin producent. In res, izdal je dve plošči z menoj in eno z Gilom. Vse to je bilo še pred pred nastopom Hendrixa na Isle of White. Mace je želel celo, da bi sodeloval z Davidom Bowiejem. Menil je, da bi se hitro ujela. Peljal me je na Bowiejev koncert v Roundhouse in naju predstavil. A povedano po resnici, mi njegov nastop ni bil všeč. Zgodilo se ni nič. Nisem bil navdušen in ne vem, zakaj bi bil David Bowie navdušen nad mano. Srečal sem se tudi z drugimi glasbeniki, a nikoli nisem z njimi sodeloval. Želel sem se vrniti v Brazilijo. Z Gilbertom je bilo drugače, on je bil bolj odprt. Spomnim pa se ljudi, ki so ustanovili festival Glastonbury. Z njimi sva se pogovarjala. Bil sem na enem izmed sestankov, ko so festival načrtovali. Michael Eavis je pred kratkim v intervju povedal, da sva Gilberto Gil in Caetano Veloso sodelovala pri začetkih festivala. Jaz se spomnim le, da sem bil tam, vendar temu nisem pripisoval posebnega pomena. Takrat sem se želel le vrniti v Brazilijo.

To torej ni bilo najbolj srečno obdobje vašega življenja ali kariere. Kdaj pa ste potem prvič pomislili na možnost, da je vrnitev v Brazilijo vendarle mogoča? Če se ne motim, vas je v telefonskem pogovoru prepričal Joao Gilberto?

Leta 71 so starši praznovali 40. obletnico poroke. Tam naj bi bili vsi otroci, razen mene. Zato se je sestra Bethânia - ki je kot pevka zaslovela že pred mano, čeprav je mlajša - potrudila in skušala dogovoriti z vojaško oblastjo, da bi mi omogočili obisk Brazilije vsaj za kratek čas. Starši bi bili žalostni, če bi bili na slovesni obletnici poroke prisotni vsi otroci razen enega, ki je izgnan. Bethaniji je uspelo, dobila je dovoljenje. Lahko sem se vrnill v Brazilijo za en mesec. Moral sem pristati v Rio de Janeiru in takoj zatem odleteti v Salvador. Mesta nisem smel zapustiti. Niso mi dovolili niti v rojstni kraj, ki je oddaljen le 70 kilometrov. Moral sem nastopiti tudi na televiziji TV Globo. A ko sem prispel v Rio de Janeiro, so me strpali v volkswagan. Bili so zamaskirani. Videti je bilo kot ugrabitev.

Žena je bila prestašena. Ni vedela, kam so me z letališča odpeljali. Prijeli so me že pri vratih letala. Odpeljali so me in zasliševali 6 ur. Postavljali so mi nenavadne zahteve, stvari, ki jih nisem želel narediti. Grozili so mi z zaporom. Spet sem čutil neizmerno tesnobo. Pomislil sem: sestra se je dogovorila z vojsko, vojska pa mi je nastavila past. Po šestih urah so me vendarle izpustili. Odšel sem k Bethaniji v Rio de Janeiro. Tam sem se pomiril, skupaj sva odšla v Bahio, kjer sem ostal en mesec, se pojavil na TV Globo in vrnil v London. Takrat sem imel dolge lase in brado. Vojska mi je prepovedala, da bi se ostrigel ali obril. Vse to, da ne bi dajal vtisa kakršne koli prisile. Nisem smel dajati intervjujev, če ni bilo zraven opazovalcev s policije. Vprašanja so bila preverjena. Vse skupaj je bilo grozno. Ponovno sem bil ves prestrašen, vrnil sem se v London, potrt. Pomislil sem, da se bo težko kmalu vrniti v Brazilijo. Proti koncu leta pa me je poklical João Gilberto.

Rekel je, Caitas - tako me kliče - pridi, potrebujemo te na snemanju, jaz in Gal Costa. Pridi, vse bo vredu! Rekel sem mu, João, glej, bil sem v Braziliji, prestrašili so me, zaslišali. Vse sem mu povedal. Rekel je, vem, vse vem, a tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja, je rekel. Zame je bil João Gilberto - Bog. Zgodilo se je, da sem ga ubogal. Noro. Šel sem v Brazilijo in zgodilo se je natanko tako, kot je rekel João Gilberto. Nihče me ni ustavil. Na mejni kontroli so me pozdravili z nasmehom. To ni mogoče, sem si mislil, João Gilberto je vizionar. Usedel sem se na naslednje letalo, odletel v São Paulo, z njim posnel televizijsko oddajo, odletel v Bahio k staršem in družini, nato v Santo Amaro, svoj rojstni kraj. Nihče me ni motil, vse je bilo sproščeno. Vrnil sem se v London in o tem poročal ženi. Nato sva načrtovala vrnitev. Ralph Mace, moj producent v Londonu, me je prepričeval, naj ostanem še vsaj eno leto, da bi z nama naredili globalno zgodbo. A ljubše mi je bilo, da se vrnem v Brazlijo. Mace je bil žalosten, a vrnil sem se v Brazilijo. Spet sem bil srečen.

Zdi se mi, da ste imeli srečno otroštvo. Ste peti v družini sedmih otrok, starši se niso nikoli kregali. Bi lahko malce orisali svoje življenje v Santo Amaru?

Kar je res, je, da se moji starši niso nikoli prepirali. Drži. Srečno otroštvo? O tem pa nisem prepričan, da obstaja. Otroštvo ni najbolj srečno obdobje človekovega življenja. To je mit odraslih. Otroštvo je obdobje norosti, ki bi ga najraje zapustil. Naša hiša je bila prijazna, oče in mati zelo miroljublna, moje sestre in bratje zelo ljubeznivi. A raje sem bil najstnik.

Danes je povsem enostavno posneti zvok, video, celo z mobilnim telefonom. Ko ste bili otrok, še ni bilo tako. Kateri je prvi posnetek vašega glasu ali celo skladbe, ki obstaja?

Prvi posnetek mojega glasu je na acetatni plošči 78. Posnel ga je nek moški iz Santa Amara. Star sem bil 9 let in zapel sem skladbo Noela Rose. Šlo je za delo velikega brazilskega skladatelja, ki sem ga poslušal že v otroštvu. Moj oče ga je oboževal. Noel Rosa je bil glasbeni genij, umrl je pri 26. letih in pustil za sabo čudovite mojstrovine. To je bilo med letoma 1920 in 1930, a še danes so njegove skladbe zelo žive in kakovost skladanja je še vedno očitna. Na klavirju me je spremljala najstarejša sestra. Poleg te je posneta še sentimentalna skladba o mami. Mislim, da je šlo za valček, ne spomnim pa se avtorja. Za razliko od skladbe Noela Rose je bila ta pesem nepomembna, a govorila je o materi. Posvetil sem jo svoji drugi mami, sestrični, ki je živela v Riu de Janeiru. Bilo je za rojstni dan. Človek, ki je vse to posnel v Santu Amaru, je bil navdušen nad elektroniko. Imel je veliko opreme, mikrofone. Imel je napravo, s katero je snemal gramofonske plošče. Ta posnetek nekje obstaja, ali vsaj njegova kopija. Jaz z visokim glasom otroka. To še niso bile moje skladbe. Skladatelj Noel Rosa pa je bil genialec.

Že kot otrok ste se za nekaj časa preselili v Rio de Janeiro. Zanima me, kaj je bil vzrok vašega prvega obiska Ria de Janeira, ko ste bili še otrok?

Razlog je bila ta sestrična, ki mi je bila kot druga mati in ki se je preselila v Rio. Ko mi je bilo 11 let, je prišla v Bahio in predlagala, da del poletja preživim z njo, na počitnicah v Riu. Tja sem šel za en mesec. Ko mi je bilo 13 let je spet prišla na obisk. V šoli mi takrat ni šlo dobro. Izgubil sem leto, bil sem tudi slabega zdravja in spomnim se, da jo je zelo skrbelo zame. Tudi starše je skrbelo, a ne tako zelo kot njo, zato me je želela odpeljati v Rio, da bi tam preživel poletje in opravil kup preiskav. Bila je medicinska sestra, zaposlena je bila v bolnišnici, zato me je želela peljati k zdravnikom. Res smo opravili kup preiskav. Po poletju je predlagala, da ostanem kar celo leto. In tako sem ostal. Vpisati bi me morala na gimnazijo, a ji ni uspelo. Eno leto nisem bil v šoli. Sem pa takrat spoznal zelo veliko brazilskih pevcev. Hodila sva na nacionalni radio, v avditorij. Videl sem veliko tega, kar mi je bil všeč že od prej, a tu sem pevce poslušal v živo. Spoznal sem najpomembnejše stvari Ria, karneval.

Tudi jaz sem z nacionalnega Radia Slovenija. Rad pa bi bolje vedel, kaj je bil ali je Nacionalni radio Rio de Janeiro. Kakšna ustanova?

Nacionalni radio Rio de Janeiro je bil v tistem času državni radio, a bil je izjemno priljubljem. Tam so v avditoriju z občinstvom nastajale oddaje z najboljšimi in najbolj znanimi pevci. Ustanovo so po vojaškem udaru uničili. Veliko pevcev in umetnikov je simpatiziralo z levico, skratka, po udaru, ko so odstavili predsednika Joãa Goularta, je tudi Nacionalni radio ostal brez glasu. Pred tem pa je bil to najbolj poslušan radio v Braziliji, na njem so se predstavljale največje zvezde.

Nekoliko nerodno je glasbenike spraševati o njihovih najljubših skladbah, zato vas bom raje vprašal, kako je nastala pesem Sampa. Ste živeli tudi v São Paulu?

Celotno obdobje tropikalizma, dobri dve leti, sem preživel v São Paulu. Ko sem se poročil, je bilo prvo stanovanje, ki sem ga imel, kjer sem živel z ženo, v Sao Paulu. Velik del mojega življenja, osebno in umetniško, je vezanega na to mesto. São Paulo na prvi pogled ni preprost, ampak naporen in velik. Ima prometne zastoje in onesnaženje. Nima veliko naravnih lepot. Razvil se je zelo hitro, prej kot ostala brazilska mesta. Hitro se je industrializiral, skratka, ni enostavno. Po mojem izgnanstvu in vrnitvi sem živel tri leta v Bahiji, pa nato spet v Riu de Janeiru. Takrat me je poiskala televizija iz Sao Paula, da bi z mano naredili posebno oddajo. V nekaj dneh smo posneli pesmi in intervjuje. Prosili so me tudi, da do naslednjega dne pripravim še kratek zapis o Sao Paulu. Začel sem pisati in prvi stavki so se zdeli dovolj poetični, da bi jih lahko zapel. Skladbo sem napisal čez noč. Povedal sem, da je zapis, za katerega so me prosili, postal pesem. Bila je namenjena izključno za to televizijsko oddajo. A bili so navdušeni, skladba se je prijela in ljudje jo poznajo še danes.

Ampak nimate obraza Sao Paula. Zdaj ste Carioca? Živite v Riu de Janeiru?

Živim v Riu de Janeiru, kjer sem živel že, ko sem bil star 13 let. V Rio sem se spet vrnil z Bethanio. Nato sem bil v Sao Paulu in spet šel nazaj v Bahio. Konec leta 66 sem bil spet v Riu in takrat sem dokočno pristal v glasbi. Tropikalizem v Sao Paulu, nato izgon, Bahia. Želel sem se še vrniti v Sao Paulo, a ženi ni bilo všeč. Rio je prijetnejši, udobnejši, je ob obali. Na to se ljudje hitro navadimo. Mesto, v katerem sem živel najdlje, je tako Rio de Janeiro. Tam so odraščali moji sinovi, eden se je rodil v Riu. Moreno se je rodil v Bahiji, ko je bil star 13 let, pa smo se preselili v Rio. Zdaj ima tudi on naglas carioce. Moja druga žena je prav tako carioca iz Ria de Janeria. En otrok se je nato rodil v času počitnic, ko smo bili v Bahiji. V Salvadorju imam še vedno hišo. Od decembra do marca sem vedno v Bahiji. A največ časa, vse do danes, sem preživel v Riu.

Omenili ste Morena. Tudi vaš sin se je že ustavil - če ne že kar trikrat - v Ljubljani. V skupini Domenico + 2.

Da. To so mi povedali.

Vaša zadnja plošča Abraçaço. To je prvič, ko sem slišal besedo abraçaço. Ste si jo izmislili vi?

Ne, res je izmišljena. Ljudje uporabljajo besede, ki imajo končnico asu, in abracaco je le ena izmed njih. Ne sliši se nenavadno. Končnica besede in še en -asu. Zdaj ima beseda dve črki ç, kar je videti kot objem. Zdelo se mi je lepo in tako sem začel podpisovati pisma. Napisal sem pesem in beseda je bila zanimiva in tako ima naslov tudi plošča.

Znate skladati, peti, pisati, razmišljate, da bi napisali avtobiografijo?

Napisal sem knjigo, ki je v veliki meri avtobiografska. To je Tropska resnica. Gre za vrsto spominov in poskus, da bi interpretiral tisto, kar se je dogajalo v tropikalismu. Za to moram pripovedovati o svoji izobrazbi, glasbeni, umetniški, intelektualni, o svoji družini, o ljudeh, s katerimi sem živel. Podal sem tudi portret Brazilije v času vojaških udarov in opisal, kako sem se na vse to odzval. Na nek način je to že avtobiografsko. Da pa bi želel napisati več - ne verjamem, da si to želim.

Caetano Veloso, najlepša hvala za vaš čas. Želim vam dober koncert.

C: Hvala enako.

 

Snemanje prevodov. Igor je @caetanoveloso #nedeljskigost pic.twitter.com/Aq2hMylnfv

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 15, 2014


Nedeljski gost

875 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Caetano Veloso

17.05.2014


Tropikalizem je bil zasuk v zgodovini brazilske popularne glasbe

Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropikalizma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer.

O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.

Za prvo skladbo novega gibanja tropikalizma velja Alegria, Alegria, ki jo je Veloso napisal leta 67 in predstavil na televizijskem festivalu. Nastop je bil že prvi majhen škandal. Na istem festivalu je pel tudi njegov dobri prijatelj Gilberto Gil. Izstopala sta oba: spremljala ju je rock skupina, imela sta dolge lase in nista bila oblečena v smoking kot je bilo to za televizijski festival v navadi. Vse to je le pospešilo razvoj tropikalizma.

 "Bil sem potrt. Gilberto Gil je bil bolje. Njegov odgovor bi bil bolj zanimiv."

Caetano Veloso o treh letih izgnanstva v Londonu

Kaplja čez rob, ki je Caetana Velosa in Gilberta Gila ščasoma pahnila v nemilost vojaškega režima, je bil nastop v nočnem klubu sredi Ria de Janeira. Z vidika rock glasbe je res šlo za radikalen nastop, oblast pa je v njem videla še grožnjo in klic po spremembah. Diktatura se je okrepila, sprejet je bil člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sodbe.

Tako so Gila in Velosa najprej zaprli in nato izgnali iz države. V Londonu sta živela skoraj 3 leta. Caetano razlaga, da je bilo to zanj zelo težko obdobje. Srečeval je britanske glasbenike, a z njimi ni sodeloval. Izdal je 2 albuma. Da si je nato le upal vrniti v Brazilijo, je kriv João Gilberto:

"João Gilberto mi je rekel: "Tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja." Zame pa je bil João Gilberto - Bog."

Povratek v Brazilijo

Veloso se je končno vrnil v Brazilijo. Zdaj živi v Riu de Janeiru, skladba Sampa pa je posvečena São Paulu, kjer je bival na vrhuncu tropikalizma: "Tu sem kupil prvo stanovanje. Življenje v tako velikem in hitro rastočem mestu ni preprosto. Pestijo ga onesnaženje, prometni zastoji. Naravnih lepot ni veliko."

Slovensko občinstvo je spoznalo tako rekoč že vsa velika imena brazilske glasbe, tudi Mario Bethânio, mlajšo Caetanovo sestro, ki je bila sicer v Braziliji slavna že nekoliko prej. Med velike učitelje svojega življenja, poleg Gilberta Gila, Joaa Gilberta in drugih, Caetano uvršča tudi svojo družino in starše. Dobro je bilo že to, da se oče in mati v družini s sedmimi otroki nista nikoli kregala. O otroštvu pa pravi, da ni posebej srečno obdobje, saj je polno norosti. Da je otroštvo srečen del človekovega življenja, je le mit starejših.

Na navdušenje Cataena Velosa je vplival tudi Nacionalni radio v Riu de Janeiru. Državni radio je bil zelo priljubljen in tako tudi zelo pomemben za popularizacijo glasbe in umetnikov. Tam so se nekoč oblikovale največje zvezde brazilske glasbe.

Caetano Veloso bo v Ljubljani predstavil zadnji album Abraçaço. Abraço je objem, abraçaço pa nova beseda, s katero se Caetano Veloso podpiše v elektronska sporočila: "Abraçaço je objem z odmevom," razloži.

Intervju - Entrevista em português

Transcrição

Caetano Veloso, zdaj se počutim podobno kot vi leta 1983, ko ste intervjuvali Micka Jaggerja. Nekoliko sramežljivo in živčno. Se spomnite tega intervjuja?

Da. Bilo je v New Yorku, ko sem pomagal brazilskemu TV novinarju intervjuvati Micka Jaggerja. Novinar ni govoril angleško, zato je postavljal vprašanja v francoščini, mene pa je prosil za pomoč. Pomagal sem tudi zato, ker novinar ni razumel rocka, jaz pa. Nisem se počutil toliko sramežljivo. Mick Jagger je bil zelo prijazen, po intervjuju smo večerjali skupaj.

Tako ste namreč rekli v uvodu intervjuja, ki sem ga našel na Youtubu. Tale intervju bom začel tako, da bom priredil vaše vprašanje Micku Jaggerju. Sprašujem vas torej, kako gledate na tropikalizem v zgodovini umetnosti. Oziroma, da bi razumeli to gibanje, je treba razložiti Brazilijo v šestdesetih letih.

Da, treba je razumeti Brazilijo šestdesetih in zgodovino. A da odgovorim na prvi del vprašanja. Tropikalizem je bil le zasuk v produkciji popularne glasbe v Braziliji, ki pa je hkrati izražal to, kar smo takrat čutili: identificirali smo se z mednarodnim valom kontrakulture. To je bil tudi odgovor na zatiranje, ki smo ga doživljali Brazilci pod vojaško diktaturo. Mislim, da je šlo predvsem za to. Ne domišljam pa si, da gre za zelo pomembno točko v zgodovini glasbe, še manj v zgodovini umetnosti.

Brazilija je zelo velika država. Kje pa je gibanje tropikalizem sploh postalo javno? Kje so se zgodili prvi koncerti novega gibanja, prve manifestacije, oziroma, kje je tropikalizem začel postajati pomembno gibanje? In katera je bila prva pesem?

Začelo se je z izidom pesmi “Alegria, Alegria” leta 67, ki sem jo predstavil na glasbenem festivalu na televiziji. To je že bil pravi majhen škandal. Dan ali dva pozneje je na istem festivalu nastopil tudi Gilberto Gil, moj prijatelj, s pesmijo “Domingo no parque”, Nedelja v parku”. Odločila sva se za spremljavo rock skupine. Tako je predvidevala priredba skladbe. Dejstvo, da sva na oder stopila z rock skupino, da smo imeli dolge lase, da nismo bili oblečeni v smoking - takrat so vsi peli v smokingih - že to je bil škandal in velik zasuk. In od takrat dalje so stvari le še rasle. Začelo pa se je z mojimi lasmi. Z našimi lasmi.

Predstavljam si, da takratna brazilska vlada ni želela slišati o tropikalizmu. Kaj je bil povod, da vas je vojaška policija zaprla in nato izgnala iz države? Je šlo za nastop v klubu Sucata v Rio de Janeriu? Nekoč ste rekli, da se je tam zgodil najbolj radikalen nastop v zgodovini Brazilije.

Z vidika rocka in glede na obdobje, je šlo v klubu Sucata v Riu resnično za najbolj radikalen nastop, kar si jih lahko zamislite. Na začetku se vojaška oblast za nas ni kaj dosti zmenila, saj se je tudi levica negativno odzivala na to, kar smo počeli. Očitali so nam, da smo se prodali mednarodnemu popu in vplivu Severne Amerike, skratka, imperializmu. Zato od vojaške oblasti nismo pričakovali hujšega odziva. Vedeli pa smo, da smo razmeroma agresiven odgovor na zatiranje vojaške oblasti. Slog umetnosti je bil nasilen, vseboval je elemente rocka in kontrakulture. A vojaška oblast tega ni dobro razumela. Poznali so le pesmi upora. Imel sem občutek, da so se potenciala politične subverzije začeli zavedati kmalu po tem nastopu. A še to zaradi nerazumevanja. Nekdo je menil, da smo nespoštljivi in se je pritožil. To je slišal nek radijec v São Paulu in nas obtožil, da smo zlorabili brazilsko zastavo. Res smo uporabili zastavo, a ni bila brazilska. Šlo je za fotografijo padlega moškega, ki ga je ubila policija. Šlo je za umetnost in umetniški upor, ki je bil del predstave. Na zastavi je pisalo “Bodi marginalen, bodi heroj”. Radijec si je izmislil še kup stvari: da smo peli brazilsko himno s pornografskim besedilom. Od takrat nas je oblast budno spremljala. Kmalu so sprejeli 5. člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sojenja. Brez dovoljenja so lahko stopili v hišo. Šlo je za udar znotraj udara in posledično poglobitev diktature. Prvi udar se je zgodil leta 64, diktatura pa se je nato leta 68 še okrepila. Peti člen ustave je oblásti dovolil še hujše zlorabe. Na podlagi teh netočnih informacij so me, so nas zaprli. Dva meseca sem bil zaprt, v drugem so me zaslišali. Govoril sem, da so obtožbe lažne, navedel imena prič, lastnika kluba in DJ-ja. Vojak, ki me je zasliševal, mi je nato rekel, čestitam, govorite resnico, izpustili vas bomo. Vendar me niso …

Ne, niso. Izgnali so vas iz države in o tem bom vprašal zdaj. Na Quori sem našel vprašanje o vašem življenju v Londonu. Bralec sprašuje, kaj sta počela z Gilbertom Gilom med letoma 69 in 72, ko sta bila v izgnanstvu. S kom sta se družila, s katerimi glasbeniki, kako se spomnite teh treh let v Londonu?

Bila so skoraj tri leta. Bil sem potrt in nisem imel posebne želje, da bi tam živel. Gilberto Gil je bil bolj komunikativen. Če bi isto vprašanje postavili njemu, bi utegnil biti njegov odgovor bolj zanimiv. Proti koncu prvega leta, ko sem bil že nekoliko bolje, sem že hodil na koncerte. Šel sem na festival Isle of Wight, ko ga je sklenil Bob Dylan. Množico 60.000 ljudi sem gledal le od daleč. Ko je naslednje leto festival sklenil Jimmy Hendrix, sem bil že bolje. Nisem bil več tako potrt in depresiven, ker so me zaprli in izgnali. Takrat naju je poiskal producent Ralph Mace, umetniški vodja založbe Famous, ki je bila del Polygrama. Polygram pa je ista založba, pri kateri sva bila v Braziliji. Slišal je za naju, naju opazil in postal radoveden. Poiskal naju je na domu v Londonu in želel naju je slišati. Ko sva zapela, je bil navdušen. Želel je postati najin producent. In res, izdal je dve plošči z menoj in eno z Gilom. Vse to je bilo še pred pred nastopom Hendrixa na Isle of White. Mace je želel celo, da bi sodeloval z Davidom Bowiejem. Menil je, da bi se hitro ujela. Peljal me je na Bowiejev koncert v Roundhouse in naju predstavil. A povedano po resnici, mi njegov nastop ni bil všeč. Zgodilo se ni nič. Nisem bil navdušen in ne vem, zakaj bi bil David Bowie navdušen nad mano. Srečal sem se tudi z drugimi glasbeniki, a nikoli nisem z njimi sodeloval. Želel sem se vrniti v Brazilijo. Z Gilbertom je bilo drugače, on je bil bolj odprt. Spomnim pa se ljudi, ki so ustanovili festival Glastonbury. Z njimi sva se pogovarjala. Bil sem na enem izmed sestankov, ko so festival načrtovali. Michael Eavis je pred kratkim v intervju povedal, da sva Gilberto Gil in Caetano Veloso sodelovala pri začetkih festivala. Jaz se spomnim le, da sem bil tam, vendar temu nisem pripisoval posebnega pomena. Takrat sem se želel le vrniti v Brazilijo.

To torej ni bilo najbolj srečno obdobje vašega življenja ali kariere. Kdaj pa ste potem prvič pomislili na možnost, da je vrnitev v Brazilijo vendarle mogoča? Če se ne motim, vas je v telefonskem pogovoru prepričal Joao Gilberto?

Leta 71 so starši praznovali 40. obletnico poroke. Tam naj bi bili vsi otroci, razen mene. Zato se je sestra Bethânia - ki je kot pevka zaslovela že pred mano, čeprav je mlajša - potrudila in skušala dogovoriti z vojaško oblastjo, da bi mi omogočili obisk Brazilije vsaj za kratek čas. Starši bi bili žalostni, če bi bili na slovesni obletnici poroke prisotni vsi otroci razen enega, ki je izgnan. Bethaniji je uspelo, dobila je dovoljenje. Lahko sem se vrnill v Brazilijo za en mesec. Moral sem pristati v Rio de Janeiru in takoj zatem odleteti v Salvador. Mesta nisem smel zapustiti. Niso mi dovolili niti v rojstni kraj, ki je oddaljen le 70 kilometrov. Moral sem nastopiti tudi na televiziji TV Globo. A ko sem prispel v Rio de Janeiro, so me strpali v volkswagan. Bili so zamaskirani. Videti je bilo kot ugrabitev.

Žena je bila prestašena. Ni vedela, kam so me z letališča odpeljali. Prijeli so me že pri vratih letala. Odpeljali so me in zasliševali 6 ur. Postavljali so mi nenavadne zahteve, stvari, ki jih nisem želel narediti. Grozili so mi z zaporom. Spet sem čutil neizmerno tesnobo. Pomislil sem: sestra se je dogovorila z vojsko, vojska pa mi je nastavila past. Po šestih urah so me vendarle izpustili. Odšel sem k Bethaniji v Rio de Janeiro. Tam sem se pomiril, skupaj sva odšla v Bahio, kjer sem ostal en mesec, se pojavil na TV Globo in vrnil v London. Takrat sem imel dolge lase in brado. Vojska mi je prepovedala, da bi se ostrigel ali obril. Vse to, da ne bi dajal vtisa kakršne koli prisile. Nisem smel dajati intervjujev, če ni bilo zraven opazovalcev s policije. Vprašanja so bila preverjena. Vse skupaj je bilo grozno. Ponovno sem bil ves prestrašen, vrnil sem se v London, potrt. Pomislil sem, da se bo težko kmalu vrniti v Brazilijo. Proti koncu leta pa me je poklical João Gilberto.

Rekel je, Caitas - tako me kliče - pridi, potrebujemo te na snemanju, jaz in Gal Costa. Pridi, vse bo vredu! Rekel sem mu, João, glej, bil sem v Braziliji, prestrašili so me, zaslišali. Vse sem mu povedal. Rekel je, vem, vse vem, a tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja, je rekel. Zame je bil João Gilberto - Bog. Zgodilo se je, da sem ga ubogal. Noro. Šel sem v Brazilijo in zgodilo se je natanko tako, kot je rekel João Gilberto. Nihče me ni ustavil. Na mejni kontroli so me pozdravili z nasmehom. To ni mogoče, sem si mislil, João Gilberto je vizionar. Usedel sem se na naslednje letalo, odletel v São Paulo, z njim posnel televizijsko oddajo, odletel v Bahio k staršem in družini, nato v Santo Amaro, svoj rojstni kraj. Nihče me ni motil, vse je bilo sproščeno. Vrnil sem se v London in o tem poročal ženi. Nato sva načrtovala vrnitev. Ralph Mace, moj producent v Londonu, me je prepričeval, naj ostanem še vsaj eno leto, da bi z nama naredili globalno zgodbo. A ljubše mi je bilo, da se vrnem v Brazlijo. Mace je bil žalosten, a vrnil sem se v Brazilijo. Spet sem bil srečen.

Zdi se mi, da ste imeli srečno otroštvo. Ste peti v družini sedmih otrok, starši se niso nikoli kregali. Bi lahko malce orisali svoje življenje v Santo Amaru?

Kar je res, je, da se moji starši niso nikoli prepirali. Drži. Srečno otroštvo? O tem pa nisem prepričan, da obstaja. Otroštvo ni najbolj srečno obdobje človekovega življenja. To je mit odraslih. Otroštvo je obdobje norosti, ki bi ga najraje zapustil. Naša hiša je bila prijazna, oče in mati zelo miroljublna, moje sestre in bratje zelo ljubeznivi. A raje sem bil najstnik.

Danes je povsem enostavno posneti zvok, video, celo z mobilnim telefonom. Ko ste bili otrok, še ni bilo tako. Kateri je prvi posnetek vašega glasu ali celo skladbe, ki obstaja?

Prvi posnetek mojega glasu je na acetatni plošči 78. Posnel ga je nek moški iz Santa Amara. Star sem bil 9 let in zapel sem skladbo Noela Rose. Šlo je za delo velikega brazilskega skladatelja, ki sem ga poslušal že v otroštvu. Moj oče ga je oboževal. Noel Rosa je bil glasbeni genij, umrl je pri 26. letih in pustil za sabo čudovite mojstrovine. To je bilo med letoma 1920 in 1930, a še danes so njegove skladbe zelo žive in kakovost skladanja je še vedno očitna. Na klavirju me je spremljala najstarejša sestra. Poleg te je posneta še sentimentalna skladba o mami. Mislim, da je šlo za valček, ne spomnim pa se avtorja. Za razliko od skladbe Noela Rose je bila ta pesem nepomembna, a govorila je o materi. Posvetil sem jo svoji drugi mami, sestrični, ki je živela v Riu de Janeiru. Bilo je za rojstni dan. Človek, ki je vse to posnel v Santu Amaru, je bil navdušen nad elektroniko. Imel je veliko opreme, mikrofone. Imel je napravo, s katero je snemal gramofonske plošče. Ta posnetek nekje obstaja, ali vsaj njegova kopija. Jaz z visokim glasom otroka. To še niso bile moje skladbe. Skladatelj Noel Rosa pa je bil genialec.

Že kot otrok ste se za nekaj časa preselili v Rio de Janeiro. Zanima me, kaj je bil vzrok vašega prvega obiska Ria de Janeira, ko ste bili še otrok?

Razlog je bila ta sestrična, ki mi je bila kot druga mati in ki se je preselila v Rio. Ko mi je bilo 11 let, je prišla v Bahio in predlagala, da del poletja preživim z njo, na počitnicah v Riu. Tja sem šel za en mesec. Ko mi je bilo 13 let je spet prišla na obisk. V šoli mi takrat ni šlo dobro. Izgubil sem leto, bil sem tudi slabega zdravja in spomnim se, da jo je zelo skrbelo zame. Tudi starše je skrbelo, a ne tako zelo kot njo, zato me je želela odpeljati v Rio, da bi tam preživel poletje in opravil kup preiskav. Bila je medicinska sestra, zaposlena je bila v bolnišnici, zato me je želela peljati k zdravnikom. Res smo opravili kup preiskav. Po poletju je predlagala, da ostanem kar celo leto. In tako sem ostal. Vpisati bi me morala na gimnazijo, a ji ni uspelo. Eno leto nisem bil v šoli. Sem pa takrat spoznal zelo veliko brazilskih pevcev. Hodila sva na nacionalni radio, v avditorij. Videl sem veliko tega, kar mi je bil všeč že od prej, a tu sem pevce poslušal v živo. Spoznal sem najpomembnejše stvari Ria, karneval.

Tudi jaz sem z nacionalnega Radia Slovenija. Rad pa bi bolje vedel, kaj je bil ali je Nacionalni radio Rio de Janeiro. Kakšna ustanova?

Nacionalni radio Rio de Janeiro je bil v tistem času državni radio, a bil je izjemno priljubljem. Tam so v avditoriju z občinstvom nastajale oddaje z najboljšimi in najbolj znanimi pevci. Ustanovo so po vojaškem udaru uničili. Veliko pevcev in umetnikov je simpatiziralo z levico, skratka, po udaru, ko so odstavili predsednika Joãa Goularta, je tudi Nacionalni radio ostal brez glasu. Pred tem pa je bil to najbolj poslušan radio v Braziliji, na njem so se predstavljale največje zvezde.

Nekoliko nerodno je glasbenike spraševati o njihovih najljubših skladbah, zato vas bom raje vprašal, kako je nastala pesem Sampa. Ste živeli tudi v São Paulu?

Celotno obdobje tropikalizma, dobri dve leti, sem preživel v São Paulu. Ko sem se poročil, je bilo prvo stanovanje, ki sem ga imel, kjer sem živel z ženo, v Sao Paulu. Velik del mojega življenja, osebno in umetniško, je vezanega na to mesto. São Paulo na prvi pogled ni preprost, ampak naporen in velik. Ima prometne zastoje in onesnaženje. Nima veliko naravnih lepot. Razvil se je zelo hitro, prej kot ostala brazilska mesta. Hitro se je industrializiral, skratka, ni enostavno. Po mojem izgnanstvu in vrnitvi sem živel tri leta v Bahiji, pa nato spet v Riu de Janeiru. Takrat me je poiskala televizija iz Sao Paula, da bi z mano naredili posebno oddajo. V nekaj dneh smo posneli pesmi in intervjuje. Prosili so me tudi, da do naslednjega dne pripravim še kratek zapis o Sao Paulu. Začel sem pisati in prvi stavki so se zdeli dovolj poetični, da bi jih lahko zapel. Skladbo sem napisal čez noč. Povedal sem, da je zapis, za katerega so me prosili, postal pesem. Bila je namenjena izključno za to televizijsko oddajo. A bili so navdušeni, skladba se je prijela in ljudje jo poznajo še danes.

Ampak nimate obraza Sao Paula. Zdaj ste Carioca? Živite v Riu de Janeiru?

Živim v Riu de Janeiru, kjer sem živel že, ko sem bil star 13 let. V Rio sem se spet vrnil z Bethanio. Nato sem bil v Sao Paulu in spet šel nazaj v Bahio. Konec leta 66 sem bil spet v Riu in takrat sem dokočno pristal v glasbi. Tropikalizem v Sao Paulu, nato izgon, Bahia. Želel sem se še vrniti v Sao Paulo, a ženi ni bilo všeč. Rio je prijetnejši, udobnejši, je ob obali. Na to se ljudje hitro navadimo. Mesto, v katerem sem živel najdlje, je tako Rio de Janeiro. Tam so odraščali moji sinovi, eden se je rodil v Riu. Moreno se je rodil v Bahiji, ko je bil star 13 let, pa smo se preselili v Rio. Zdaj ima tudi on naglas carioce. Moja druga žena je prav tako carioca iz Ria de Janeria. En otrok se je nato rodil v času počitnic, ko smo bili v Bahiji. V Salvadorju imam še vedno hišo. Od decembra do marca sem vedno v Bahiji. A največ časa, vse do danes, sem preživel v Riu.

Omenili ste Morena. Tudi vaš sin se je že ustavil - če ne že kar trikrat - v Ljubljani. V skupini Domenico + 2.

Da. To so mi povedali.

Vaša zadnja plošča Abraçaço. To je prvič, ko sem slišal besedo abraçaço. Ste si jo izmislili vi?

Ne, res je izmišljena. Ljudje uporabljajo besede, ki imajo končnico asu, in abracaco je le ena izmed njih. Ne sliši se nenavadno. Končnica besede in še en -asu. Zdaj ima beseda dve črki ç, kar je videti kot objem. Zdelo se mi je lepo in tako sem začel podpisovati pisma. Napisal sem pesem in beseda je bila zanimiva in tako ima naslov tudi plošča.

Znate skladati, peti, pisati, razmišljate, da bi napisali avtobiografijo?

Napisal sem knjigo, ki je v veliki meri avtobiografska. To je Tropska resnica. Gre za vrsto spominov in poskus, da bi interpretiral tisto, kar se je dogajalo v tropikalismu. Za to moram pripovedovati o svoji izobrazbi, glasbeni, umetniški, intelektualni, o svoji družini, o ljudeh, s katerimi sem živel. Podal sem tudi portret Brazilije v času vojaških udarov in opisal, kako sem se na vse to odzval. Na nek način je to že avtobiografsko. Da pa bi želel napisati več - ne verjamem, da si to želim.

Caetano Veloso, najlepša hvala za vaš čas. Želim vam dober koncert.

C: Hvala enako.

 

Snemanje prevodov. Igor je @caetanoveloso #nedeljskigost pic.twitter.com/Aq2hMylnfv

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 15, 2014


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


01.12.2019

Alenka Šelih, pravnica

Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.


24.11.2019

Medeja Lončar, direktorica

Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.


15.11.2019

Tomo Križnar, humanitarec in popotnik

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.


10.11.2019

Dr. David Neubauer, pediater in otroški nevrolog

Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


03.11.2019

Martina Konda

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.


18.10.2019

Rade Šerbedžija, igralec

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


13.10.2019

Luka Snoj, jedrski fizik

Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.


06.10.2019

Borut Marolt

Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.


29.09.2019

Damjan Kozole, režiser in scenarist

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


22.09.2019

Boštjan Vasle, guverner Banke Slovenije

Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.


15.09.2019

Marjan Pipenbaher, projektant in konstruktor mostov

Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.


08.09.2019

Oleg Mandić

Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.


01.09.2019

Marta Zabret, profesorica matematike

Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.


25.08.2019

Jure Apih, avtor knjige Rdečega mlina blues

Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.


18.08.2019

Jenny Erpenbeck

Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.


Stran 13 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov