Tropikalizem je bil zasuk v zgodovini brazilske popularne glasbe

Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropikalizma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer.

O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.

Za prvo skladbo novega gibanja tropikalizma velja Alegria, Alegria, ki jo je Veloso napisal leta 67 in predstavil na televizijskem festivalu. Nastop je bil že prvi majhen škandal. Na istem festivalu je pel tudi njegov dobri prijatelj Gilberto Gil. Izstopala sta oba: spremljala ju je rock skupina, imela sta dolge lase in nista bila oblečena v smoking kot je bilo to za televizijski festival v navadi. Vse to je le pospešilo razvoj tropikalizma.

 "Bil sem potrt. Gilberto Gil je bil bolje. Njegov odgovor bi bil bolj zanimiv."

Caetano Veloso o treh letih izgnanstva v Londonu

Kaplja čez rob, ki je Caetana Velosa in Gilberta Gila ščasoma pahnila v nemilost vojaškega režima, je bil nastop v nočnem klubu sredi Ria de Janeira. Z vidika rock glasbe je res šlo za radikalen nastop, oblast pa je v njem videla še grožnjo in klic po spremembah. Diktatura se je okrepila, sprejet je bil člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sodbe.

Tako so Gila in Velosa najprej zaprli in nato izgnali iz države. V Londonu sta živela skoraj 3 leta. Caetano razlaga, da je bilo to zanj zelo težko obdobje. Srečeval je britanske glasbenike, a z njimi ni sodeloval. Izdal je 2 albuma. Da si je nato le upal vrniti v Brazilijo, je kriv João Gilberto:

"João Gilberto mi je rekel: "Tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja." Zame pa je bil João Gilberto - Bog."

Povratek v Brazilijo

Veloso se je končno vrnil v Brazilijo. Zdaj živi v Riu de Janeiru, skladba Sampa pa je posvečena São Paulu, kjer je bival na vrhuncu tropikalizma: "Tu sem kupil prvo stanovanje. Življenje v tako velikem in hitro rastočem mestu ni preprosto. Pestijo ga onesnaženje, prometni zastoji. Naravnih lepot ni veliko."

Slovensko občinstvo je spoznalo tako rekoč že vsa velika imena brazilske glasbe, tudi Mario Bethânio, mlajšo Caetanovo sestro, ki je bila sicer v Braziliji slavna že nekoliko prej. Med velike učitelje svojega življenja, poleg Gilberta Gila, Joaa Gilberta in drugih, Caetano uvršča tudi svojo družino in starše. Dobro je bilo že to, da se oče in mati v družini s sedmimi otroki nista nikoli kregala. O otroštvu pa pravi, da ni posebej srečno obdobje, saj je polno norosti. Da je otroštvo srečen del človekovega življenja, je le mit starejših.

Na navdušenje Cataena Velosa je vplival tudi Nacionalni radio v Riu de Janeiru. Državni radio je bil zelo priljubljen in tako tudi zelo pomemben za popularizacijo glasbe in umetnikov. Tam so se nekoč oblikovale največje zvezde brazilske glasbe.

Caetano Veloso bo v Ljubljani predstavil zadnji album Abraçaço. Abraço je objem, abraçaço pa nova beseda, s katero se Caetano Veloso podpiše v elektronska sporočila: "Abraçaço je objem z odmevom," razloži.

Intervju - Entrevista em português

Transcrição

Caetano Veloso, zdaj se počutim podobno kot vi leta 1983, ko ste intervjuvali Micka Jaggerja. Nekoliko sramežljivo in živčno. Se spomnite tega intervjuja?

Da. Bilo je v New Yorku, ko sem pomagal brazilskemu TV novinarju intervjuvati Micka Jaggerja. Novinar ni govoril angleško, zato je postavljal vprašanja v francoščini, mene pa je prosil za pomoč. Pomagal sem tudi zato, ker novinar ni razumel rocka, jaz pa. Nisem se počutil toliko sramežljivo. Mick Jagger je bil zelo prijazen, po intervjuju smo večerjali skupaj.

Tako ste namreč rekli v uvodu intervjuja, ki sem ga našel na Youtubu. Tale intervju bom začel tako, da bom priredil vaše vprašanje Micku Jaggerju. Sprašujem vas torej, kako gledate na tropikalizem v zgodovini umetnosti. Oziroma, da bi razumeli to gibanje, je treba razložiti Brazilijo v šestdesetih letih.

Da, treba je razumeti Brazilijo šestdesetih in zgodovino. A da odgovorim na prvi del vprašanja. Tropikalizem je bil le zasuk v produkciji popularne glasbe v Braziliji, ki pa je hkrati izražal to, kar smo takrat čutili: identificirali smo se z mednarodnim valom kontrakulture. To je bil tudi odgovor na zatiranje, ki smo ga doživljali Brazilci pod vojaško diktaturo. Mislim, da je šlo predvsem za to. Ne domišljam pa si, da gre za zelo pomembno točko v zgodovini glasbe, še manj v zgodovini umetnosti.

Brazilija je zelo velika država. Kje pa je gibanje tropikalizem sploh postalo javno? Kje so se zgodili prvi koncerti novega gibanja, prve manifestacije, oziroma, kje je tropikalizem začel postajati pomembno gibanje? In katera je bila prva pesem?

Začelo se je z izidom pesmi “Alegria, Alegria” leta 67, ki sem jo predstavil na glasbenem festivalu na televiziji. To je že bil pravi majhen škandal. Dan ali dva pozneje je na istem festivalu nastopil tudi Gilberto Gil, moj prijatelj, s pesmijo “Domingo no parque”, Nedelja v parku”. Odločila sva se za spremljavo rock skupine. Tako je predvidevala priredba skladbe. Dejstvo, da sva na oder stopila z rock skupino, da smo imeli dolge lase, da nismo bili oblečeni v smoking - takrat so vsi peli v smokingih - že to je bil škandal in velik zasuk. In od takrat dalje so stvari le še rasle. Začelo pa se je z mojimi lasmi. Z našimi lasmi.

Predstavljam si, da takratna brazilska vlada ni želela slišati o tropikalizmu. Kaj je bil povod, da vas je vojaška policija zaprla in nato izgnala iz države? Je šlo za nastop v klubu Sucata v Rio de Janeriu? Nekoč ste rekli, da se je tam zgodil najbolj radikalen nastop v zgodovini Brazilije.

Z vidika rocka in glede na obdobje, je šlo v klubu Sucata v Riu resnično za najbolj radikalen nastop, kar si jih lahko zamislite. Na začetku se vojaška oblast za nas ni kaj dosti zmenila, saj se je tudi levica negativno odzivala na to, kar smo počeli. Očitali so nam, da smo se prodali mednarodnemu popu in vplivu Severne Amerike, skratka, imperializmu. Zato od vojaške oblasti nismo pričakovali hujšega odziva. Vedeli pa smo, da smo razmeroma agresiven odgovor na zatiranje vojaške oblasti. Slog umetnosti je bil nasilen, vseboval je elemente rocka in kontrakulture. A vojaška oblast tega ni dobro razumela. Poznali so le pesmi upora. Imel sem občutek, da so se potenciala politične subverzije začeli zavedati kmalu po tem nastopu. A še to zaradi nerazumevanja. Nekdo je menil, da smo nespoštljivi in se je pritožil. To je slišal nek radijec v São Paulu in nas obtožil, da smo zlorabili brazilsko zastavo. Res smo uporabili zastavo, a ni bila brazilska. Šlo je za fotografijo padlega moškega, ki ga je ubila policija. Šlo je za umetnost in umetniški upor, ki je bil del predstave. Na zastavi je pisalo “Bodi marginalen, bodi heroj”. Radijec si je izmislil še kup stvari: da smo peli brazilsko himno s pornografskim besedilom. Od takrat nas je oblast budno spremljala. Kmalu so sprejeli 5. člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sojenja. Brez dovoljenja so lahko stopili v hišo. Šlo je za udar znotraj udara in posledično poglobitev diktature. Prvi udar se je zgodil leta 64, diktatura pa se je nato leta 68 še okrepila. Peti člen ustave je oblásti dovolil še hujše zlorabe. Na podlagi teh netočnih informacij so me, so nas zaprli. Dva meseca sem bil zaprt, v drugem so me zaslišali. Govoril sem, da so obtožbe lažne, navedel imena prič, lastnika kluba in DJ-ja. Vojak, ki me je zasliševal, mi je nato rekel, čestitam, govorite resnico, izpustili vas bomo. Vendar me niso …

Ne, niso. Izgnali so vas iz države in o tem bom vprašal zdaj. Na Quori sem našel vprašanje o vašem življenju v Londonu. Bralec sprašuje, kaj sta počela z Gilbertom Gilom med letoma 69 in 72, ko sta bila v izgnanstvu. S kom sta se družila, s katerimi glasbeniki, kako se spomnite teh treh let v Londonu?

Bila so skoraj tri leta. Bil sem potrt in nisem imel posebne želje, da bi tam živel. Gilberto Gil je bil bolj komunikativen. Če bi isto vprašanje postavili njemu, bi utegnil biti njegov odgovor bolj zanimiv. Proti koncu prvega leta, ko sem bil že nekoliko bolje, sem že hodil na koncerte. Šel sem na festival Isle of Wight, ko ga je sklenil Bob Dylan. Množico 60.000 ljudi sem gledal le od daleč. Ko je naslednje leto festival sklenil Jimmy Hendrix, sem bil že bolje. Nisem bil več tako potrt in depresiven, ker so me zaprli in izgnali. Takrat naju je poiskal producent Ralph Mace, umetniški vodja založbe Famous, ki je bila del Polygrama. Polygram pa je ista založba, pri kateri sva bila v Braziliji. Slišal je za naju, naju opazil in postal radoveden. Poiskal naju je na domu v Londonu in želel naju je slišati. Ko sva zapela, je bil navdušen. Želel je postati najin producent. In res, izdal je dve plošči z menoj in eno z Gilom. Vse to je bilo še pred pred nastopom Hendrixa na Isle of White. Mace je želel celo, da bi sodeloval z Davidom Bowiejem. Menil je, da bi se hitro ujela. Peljal me je na Bowiejev koncert v Roundhouse in naju predstavil. A povedano po resnici, mi njegov nastop ni bil všeč. Zgodilo se ni nič. Nisem bil navdušen in ne vem, zakaj bi bil David Bowie navdušen nad mano. Srečal sem se tudi z drugimi glasbeniki, a nikoli nisem z njimi sodeloval. Želel sem se vrniti v Brazilijo. Z Gilbertom je bilo drugače, on je bil bolj odprt. Spomnim pa se ljudi, ki so ustanovili festival Glastonbury. Z njimi sva se pogovarjala. Bil sem na enem izmed sestankov, ko so festival načrtovali. Michael Eavis je pred kratkim v intervju povedal, da sva Gilberto Gil in Caetano Veloso sodelovala pri začetkih festivala. Jaz se spomnim le, da sem bil tam, vendar temu nisem pripisoval posebnega pomena. Takrat sem se želel le vrniti v Brazilijo.

To torej ni bilo najbolj srečno obdobje vašega življenja ali kariere. Kdaj pa ste potem prvič pomislili na možnost, da je vrnitev v Brazilijo vendarle mogoča? Če se ne motim, vas je v telefonskem pogovoru prepričal Joao Gilberto?

Leta 71 so starši praznovali 40. obletnico poroke. Tam naj bi bili vsi otroci, razen mene. Zato se je sestra Bethânia - ki je kot pevka zaslovela že pred mano, čeprav je mlajša - potrudila in skušala dogovoriti z vojaško oblastjo, da bi mi omogočili obisk Brazilije vsaj za kratek čas. Starši bi bili žalostni, če bi bili na slovesni obletnici poroke prisotni vsi otroci razen enega, ki je izgnan. Bethaniji je uspelo, dobila je dovoljenje. Lahko sem se vrnill v Brazilijo za en mesec. Moral sem pristati v Rio de Janeiru in takoj zatem odleteti v Salvador. Mesta nisem smel zapustiti. Niso mi dovolili niti v rojstni kraj, ki je oddaljen le 70 kilometrov. Moral sem nastopiti tudi na televiziji TV Globo. A ko sem prispel v Rio de Janeiro, so me strpali v volkswagan. Bili so zamaskirani. Videti je bilo kot ugrabitev.

Žena je bila prestašena. Ni vedela, kam so me z letališča odpeljali. Prijeli so me že pri vratih letala. Odpeljali so me in zasliševali 6 ur. Postavljali so mi nenavadne zahteve, stvari, ki jih nisem želel narediti. Grozili so mi z zaporom. Spet sem čutil neizmerno tesnobo. Pomislil sem: sestra se je dogovorila z vojsko, vojska pa mi je nastavila past. Po šestih urah so me vendarle izpustili. Odšel sem k Bethaniji v Rio de Janeiro. Tam sem se pomiril, skupaj sva odšla v Bahio, kjer sem ostal en mesec, se pojavil na TV Globo in vrnil v London. Takrat sem imel dolge lase in brado. Vojska mi je prepovedala, da bi se ostrigel ali obril. Vse to, da ne bi dajal vtisa kakršne koli prisile. Nisem smel dajati intervjujev, če ni bilo zraven opazovalcev s policije. Vprašanja so bila preverjena. Vse skupaj je bilo grozno. Ponovno sem bil ves prestrašen, vrnil sem se v London, potrt. Pomislil sem, da se bo težko kmalu vrniti v Brazilijo. Proti koncu leta pa me je poklical João Gilberto.

Rekel je, Caitas - tako me kliče - pridi, potrebujemo te na snemanju, jaz in Gal Costa. Pridi, vse bo vredu! Rekel sem mu, João, glej, bil sem v Braziliji, prestrašili so me, zaslišali. Vse sem mu povedal. Rekel je, vem, vse vem, a tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja, je rekel. Zame je bil João Gilberto - Bog. Zgodilo se je, da sem ga ubogal. Noro. Šel sem v Brazilijo in zgodilo se je natanko tako, kot je rekel João Gilberto. Nihče me ni ustavil. Na mejni kontroli so me pozdravili z nasmehom. To ni mogoče, sem si mislil, João Gilberto je vizionar. Usedel sem se na naslednje letalo, odletel v São Paulo, z njim posnel televizijsko oddajo, odletel v Bahio k staršem in družini, nato v Santo Amaro, svoj rojstni kraj. Nihče me ni motil, vse je bilo sproščeno. Vrnil sem se v London in o tem poročal ženi. Nato sva načrtovala vrnitev. Ralph Mace, moj producent v Londonu, me je prepričeval, naj ostanem še vsaj eno leto, da bi z nama naredili globalno zgodbo. A ljubše mi je bilo, da se vrnem v Brazlijo. Mace je bil žalosten, a vrnil sem se v Brazilijo. Spet sem bil srečen.

Zdi se mi, da ste imeli srečno otroštvo. Ste peti v družini sedmih otrok, starši se niso nikoli kregali. Bi lahko malce orisali svoje življenje v Santo Amaru?

Kar je res, je, da se moji starši niso nikoli prepirali. Drži. Srečno otroštvo? O tem pa nisem prepričan, da obstaja. Otroštvo ni najbolj srečno obdobje človekovega življenja. To je mit odraslih. Otroštvo je obdobje norosti, ki bi ga najraje zapustil. Naša hiša je bila prijazna, oče in mati zelo miroljublna, moje sestre in bratje zelo ljubeznivi. A raje sem bil najstnik.

Danes je povsem enostavno posneti zvok, video, celo z mobilnim telefonom. Ko ste bili otrok, še ni bilo tako. Kateri je prvi posnetek vašega glasu ali celo skladbe, ki obstaja?

Prvi posnetek mojega glasu je na acetatni plošči 78. Posnel ga je nek moški iz Santa Amara. Star sem bil 9 let in zapel sem skladbo Noela Rose. Šlo je za delo velikega brazilskega skladatelja, ki sem ga poslušal že v otroštvu. Moj oče ga je oboževal. Noel Rosa je bil glasbeni genij, umrl je pri 26. letih in pustil za sabo čudovite mojstrovine. To je bilo med letoma 1920 in 1930, a še danes so njegove skladbe zelo žive in kakovost skladanja je še vedno očitna. Na klavirju me je spremljala najstarejša sestra. Poleg te je posneta še sentimentalna skladba o mami. Mislim, da je šlo za valček, ne spomnim pa se avtorja. Za razliko od skladbe Noela Rose je bila ta pesem nepomembna, a govorila je o materi. Posvetil sem jo svoji drugi mami, sestrični, ki je živela v Riu de Janeiru. Bilo je za rojstni dan. Človek, ki je vse to posnel v Santu Amaru, je bil navdušen nad elektroniko. Imel je veliko opreme, mikrofone. Imel je napravo, s katero je snemal gramofonske plošče. Ta posnetek nekje obstaja, ali vsaj njegova kopija. Jaz z visokim glasom otroka. To še niso bile moje skladbe. Skladatelj Noel Rosa pa je bil genialec.

Že kot otrok ste se za nekaj časa preselili v Rio de Janeiro. Zanima me, kaj je bil vzrok vašega prvega obiska Ria de Janeira, ko ste bili še otrok?

Razlog je bila ta sestrična, ki mi je bila kot druga mati in ki se je preselila v Rio. Ko mi je bilo 11 let, je prišla v Bahio in predlagala, da del poletja preživim z njo, na počitnicah v Riu. Tja sem šel za en mesec. Ko mi je bilo 13 let je spet prišla na obisk. V šoli mi takrat ni šlo dobro. Izgubil sem leto, bil sem tudi slabega zdravja in spomnim se, da jo je zelo skrbelo zame. Tudi starše je skrbelo, a ne tako zelo kot njo, zato me je želela odpeljati v Rio, da bi tam preživel poletje in opravil kup preiskav. Bila je medicinska sestra, zaposlena je bila v bolnišnici, zato me je želela peljati k zdravnikom. Res smo opravili kup preiskav. Po poletju je predlagala, da ostanem kar celo leto. In tako sem ostal. Vpisati bi me morala na gimnazijo, a ji ni uspelo. Eno leto nisem bil v šoli. Sem pa takrat spoznal zelo veliko brazilskih pevcev. Hodila sva na nacionalni radio, v avditorij. Videl sem veliko tega, kar mi je bil všeč že od prej, a tu sem pevce poslušal v živo. Spoznal sem najpomembnejše stvari Ria, karneval.

Tudi jaz sem z nacionalnega Radia Slovenija. Rad pa bi bolje vedel, kaj je bil ali je Nacionalni radio Rio de Janeiro. Kakšna ustanova?

Nacionalni radio Rio de Janeiro je bil v tistem času državni radio, a bil je izjemno priljubljem. Tam so v avditoriju z občinstvom nastajale oddaje z najboljšimi in najbolj znanimi pevci. Ustanovo so po vojaškem udaru uničili. Veliko pevcev in umetnikov je simpatiziralo z levico, skratka, po udaru, ko so odstavili predsednika Joãa Goularta, je tudi Nacionalni radio ostal brez glasu. Pred tem pa je bil to najbolj poslušan radio v Braziliji, na njem so se predstavljale največje zvezde.

Nekoliko nerodno je glasbenike spraševati o njihovih najljubših skladbah, zato vas bom raje vprašal, kako je nastala pesem Sampa. Ste živeli tudi v São Paulu?

Celotno obdobje tropikalizma, dobri dve leti, sem preživel v São Paulu. Ko sem se poročil, je bilo prvo stanovanje, ki sem ga imel, kjer sem živel z ženo, v Sao Paulu. Velik del mojega življenja, osebno in umetniško, je vezanega na to mesto. São Paulo na prvi pogled ni preprost, ampak naporen in velik. Ima prometne zastoje in onesnaženje. Nima veliko naravnih lepot. Razvil se je zelo hitro, prej kot ostala brazilska mesta. Hitro se je industrializiral, skratka, ni enostavno. Po mojem izgnanstvu in vrnitvi sem živel tri leta v Bahiji, pa nato spet v Riu de Janeiru. Takrat me je poiskala televizija iz Sao Paula, da bi z mano naredili posebno oddajo. V nekaj dneh smo posneli pesmi in intervjuje. Prosili so me tudi, da do naslednjega dne pripravim še kratek zapis o Sao Paulu. Začel sem pisati in prvi stavki so se zdeli dovolj poetični, da bi jih lahko zapel. Skladbo sem napisal čez noč. Povedal sem, da je zapis, za katerega so me prosili, postal pesem. Bila je namenjena izključno za to televizijsko oddajo. A bili so navdušeni, skladba se je prijela in ljudje jo poznajo še danes.

Ampak nimate obraza Sao Paula. Zdaj ste Carioca? Živite v Riu de Janeiru?

Živim v Riu de Janeiru, kjer sem živel že, ko sem bil star 13 let. V Rio sem se spet vrnil z Bethanio. Nato sem bil v Sao Paulu in spet šel nazaj v Bahio. Konec leta 66 sem bil spet v Riu in takrat sem dokočno pristal v glasbi. Tropikalizem v Sao Paulu, nato izgon, Bahia. Želel sem se še vrniti v Sao Paulo, a ženi ni bilo všeč. Rio je prijetnejši, udobnejši, je ob obali. Na to se ljudje hitro navadimo. Mesto, v katerem sem živel najdlje, je tako Rio de Janeiro. Tam so odraščali moji sinovi, eden se je rodil v Riu. Moreno se je rodil v Bahiji, ko je bil star 13 let, pa smo se preselili v Rio. Zdaj ima tudi on naglas carioce. Moja druga žena je prav tako carioca iz Ria de Janeria. En otrok se je nato rodil v času počitnic, ko smo bili v Bahiji. V Salvadorju imam še vedno hišo. Od decembra do marca sem vedno v Bahiji. A največ časa, vse do danes, sem preživel v Riu.

Omenili ste Morena. Tudi vaš sin se je že ustavil - če ne že kar trikrat - v Ljubljani. V skupini Domenico + 2.

Da. To so mi povedali.

Vaša zadnja plošča Abraçaço. To je prvič, ko sem slišal besedo abraçaço. Ste si jo izmislili vi?

Ne, res je izmišljena. Ljudje uporabljajo besede, ki imajo končnico asu, in abracaco je le ena izmed njih. Ne sliši se nenavadno. Končnica besede in še en -asu. Zdaj ima beseda dve črki ç, kar je videti kot objem. Zdelo se mi je lepo in tako sem začel podpisovati pisma. Napisal sem pesem in beseda je bila zanimiva in tako ima naslov tudi plošča.

Znate skladati, peti, pisati, razmišljate, da bi napisali avtobiografijo?

Napisal sem knjigo, ki je v veliki meri avtobiografska. To je Tropska resnica. Gre za vrsto spominov in poskus, da bi interpretiral tisto, kar se je dogajalo v tropikalismu. Za to moram pripovedovati o svoji izobrazbi, glasbeni, umetniški, intelektualni, o svoji družini, o ljudeh, s katerimi sem živel. Podal sem tudi portret Brazilije v času vojaških udarov in opisal, kako sem se na vse to odzval. Na nek način je to že avtobiografsko. Da pa bi želel napisati več - ne verjamem, da si to želim.

Caetano Veloso, najlepša hvala za vaš čas. Želim vam dober koncert.

C: Hvala enako.

Snemanje prevodov. Igor je @caetanoveloso #nedeljskigost pic.twitter.com/Aq2hMylnfv

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 15, 2014