Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.
"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.
Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …
In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.
Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.
V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.
"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."
Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.
V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.
Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.
Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.
Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.
In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.
Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.
On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.
Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.
Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.
V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.
To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.
"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."
Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.
Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.
Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.
Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.
A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.
Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.
Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."
— Val 202 (@Val202) January 18, 2015
Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.
Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.
Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.
Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.
Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.
Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.
Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu. Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.
Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.
Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.
Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije. Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.
"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."
Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.
Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.
V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.
Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?
Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.
Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.
A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.
Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG
— Val 202 (@Val202) January 18, 2015
Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.
Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.
Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.
Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.
Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.
Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.
Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.
"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."
Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.
Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.
Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.
Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.
"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.
Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …
In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.
Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.
V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.
"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."
Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.
V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.
Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.
Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.
Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.
In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.
Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.
On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.
Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.
Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.
V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.
To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.
"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."
Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.
Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.
Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.
Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.
A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.
Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.
Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."
— Val 202 (@Val202) January 18, 2015
Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.
Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.
Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.
Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.
Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.
Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.
Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu. Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.
Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.
Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.
Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije. Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.
"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."
Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.
Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.
V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.
Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?
Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.
Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.
A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.
Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG
— Val 202 (@Val202) January 18, 2015
Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.
Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.
Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.
Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.
Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.
Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.
Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.
"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."
Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.
Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.
Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.
Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.
Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.
Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.
Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Neveljaven email naslov