Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nick Davies

18.01.2015


“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem

Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.

"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.

Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …

In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.

Gospod Davies, zagotovo prebirate kakovosten angleški tisk?

Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.

Kakšen delež dnevnih novic je dejansko izviren, ne pa povzet po drugih medijih oziroma agencijah?

Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.

Se je v minulih letih kaj spremenilo?

V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.

"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."

Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.

Morate kdaj po službeni dolžnosti brati tabloide?

V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.

A tudi vi ste na začetku kariere nekaj let delali za tabloidni časopis, Sunday People?

Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.

Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.

Prav vi ste pred leti razkrili sporne vzorce, ki jih uporabljajo nekateri tabloidi ... Razkrinkali ste početje tabloida News of the World v lasti Ruperta Murdocha, ko je vdrl v glasovno pošto pogrešane 13-letnice Milly Dowler, ki so jo pozneje našli mrtvo.

Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.

In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.

Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.

On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.

Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.

Velika Britanija je torej na neki način talka Ruperta Murdocha ... Ali se je po škandalu vendarle kaj spremenilo?

Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.

V svoji novi knjigi Hack Attack analizirate povezavo med Murdochovim imperijem in globalnimi korporacijami. Ali menite, da imajo te še večjo moč in vpliv kot vlada?

V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.

To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.

"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."

Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.

Poslovno-politično-zasebni interesi so včasih silno nenavadni ... tudi v Sloveniji. Pri nas je na primer lastnica največje časopisne hiše pivovarna.

Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.

Kakšni so občutki, ko vsaj delno zlomiš imperij Ruperta Murdocha?

Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.

Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.

A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.

Juliana Assangea ste prvič spoznali leta 2010. Kako se spominjate tega srečanja?

Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.

Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.

Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.

Hm, to je bil izjemno netipičen kavarniški pogovor ...

Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.

Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.

Kako vidite vlogo Asangea v zadnjih letih? Ste razočarani?  

Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.

Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.

Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu.   Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.

Pred kratkim sem opravil intervju z islandsko aktivistko Birgitto Jónsdóttir, ki je bila Assangeova tesna sodelavka, zdaj pa je prav tako prekinila vse stike z njim. Bila je zelo diplomatska, lahko pa je bilo razumeti, da je bilo delovanje Wikileaksa pod vodstvom Asangea vse prej kot transparentno.

Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.  

Zgodbe tako imenovanih žvižgačev torej nimajo srečnega konca.

Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.

Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije.  Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.

"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."

Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.

Tudi v Sloveniji imamo medijski primer žvižgačke, Anuške Delić.

Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.  

Kako bi takšen primer potekal v Veliki Britaniji?

V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.

Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?

Kaj pa odzivi javnosti – kako bi se v primeru Anuške Delić odzvali bralci Guardiana? Tudi pri žvižgačih so v javnosti nasprotujoča si mnenja ...

Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.

Gospod Davies, v intervjuju za spletno stran Multimedijskega centra RTV Slovenija ste med drugim tudi dejali, da je naša demokracija zastrupljena z lažnimi informacijami. Naj vašo izjavo vzamem nekoliko iz konteksta – ali to pomeni, da verjamete v teorije zarot, ki so tudi del novinarstva?

Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.

A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.

Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

To kajpada ni pretiran razlog za optimizem ... Kakšna je sploh prihodnost novinarstva?

Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.

Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.

Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.

Več kot očitno je, da ne verjamete, da bi lahko splet pomagal rešiti novinarstvo ... Tudi niste ravno ljubitelj blogov, nekoč ste dejali, da je 90 odstotkov blogerskih zapisov le malenkost boljših od grafitov na straniščih.

Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.

Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.

Kaj pa menite o novih medijskih konglomeratih, kot sta na primer Vice in Vox v ZDA? To naj bi bili kakovostni spletni časopisi …

Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.

Zanimivo je, da se ste svobodni novinar, torej niste redno zaposleni. Imate tudi v Angliji težave s prekarnim delom novinarjev? Ali lahko mladi novinarji  dobijo stalno zaposlitev pri resnih medijih?

Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.

"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."

Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.

Bi na podlagi svojih izkušenj mladim ljudem svetovali, naj študirajo novinarstvo?

Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.

Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.

 

Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015


Nedeljski gost

875 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Nick Davies

18.01.2015


“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem

Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.

"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.

Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …

In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.

Gospod Davies, zagotovo prebirate kakovosten angleški tisk?

Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.

Kakšen delež dnevnih novic je dejansko izviren, ne pa povzet po drugih medijih oziroma agencijah?

Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.

Se je v minulih letih kaj spremenilo?

V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.

"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."

Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.

Morate kdaj po službeni dolžnosti brati tabloide?

V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.

A tudi vi ste na začetku kariere nekaj let delali za tabloidni časopis, Sunday People?

Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.

Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.

Prav vi ste pred leti razkrili sporne vzorce, ki jih uporabljajo nekateri tabloidi ... Razkrinkali ste početje tabloida News of the World v lasti Ruperta Murdocha, ko je vdrl v glasovno pošto pogrešane 13-letnice Milly Dowler, ki so jo pozneje našli mrtvo.

Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.

In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.

Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.

On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.

Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.

Velika Britanija je torej na neki način talka Ruperta Murdocha ... Ali se je po škandalu vendarle kaj spremenilo?

Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.

V svoji novi knjigi Hack Attack analizirate povezavo med Murdochovim imperijem in globalnimi korporacijami. Ali menite, da imajo te še večjo moč in vpliv kot vlada?

V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.

To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.

"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."

Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.

Poslovno-politično-zasebni interesi so včasih silno nenavadni ... tudi v Sloveniji. Pri nas je na primer lastnica največje časopisne hiše pivovarna.

Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.

Kakšni so občutki, ko vsaj delno zlomiš imperij Ruperta Murdocha?

Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.

Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.

A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.

Juliana Assangea ste prvič spoznali leta 2010. Kako se spominjate tega srečanja?

Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.

Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.

Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.

Hm, to je bil izjemno netipičen kavarniški pogovor ...

Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.

Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.

Kako vidite vlogo Asangea v zadnjih letih? Ste razočarani?  

Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.

Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.

Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu.   Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.

Pred kratkim sem opravil intervju z islandsko aktivistko Birgitto Jónsdóttir, ki je bila Assangeova tesna sodelavka, zdaj pa je prav tako prekinila vse stike z njim. Bila je zelo diplomatska, lahko pa je bilo razumeti, da je bilo delovanje Wikileaksa pod vodstvom Asangea vse prej kot transparentno.

Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.  

Zgodbe tako imenovanih žvižgačev torej nimajo srečnega konca.

Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.

Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije.  Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.

"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."

Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.

Tudi v Sloveniji imamo medijski primer žvižgačke, Anuške Delić.

Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.  

Kako bi takšen primer potekal v Veliki Britaniji?

V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.

Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?

Kaj pa odzivi javnosti – kako bi se v primeru Anuške Delić odzvali bralci Guardiana? Tudi pri žvižgačih so v javnosti nasprotujoča si mnenja ...

Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.

Gospod Davies, v intervjuju za spletno stran Multimedijskega centra RTV Slovenija ste med drugim tudi dejali, da je naša demokracija zastrupljena z lažnimi informacijami. Naj vašo izjavo vzamem nekoliko iz konteksta – ali to pomeni, da verjamete v teorije zarot, ki so tudi del novinarstva?

Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.

A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.

Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

To kajpada ni pretiran razlog za optimizem ... Kakšna je sploh prihodnost novinarstva?

Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.

Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.

Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.

Več kot očitno je, da ne verjamete, da bi lahko splet pomagal rešiti novinarstvo ... Tudi niste ravno ljubitelj blogov, nekoč ste dejali, da je 90 odstotkov blogerskih zapisov le malenkost boljših od grafitov na straniščih.

Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.

Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.

Kaj pa menite o novih medijskih konglomeratih, kot sta na primer Vice in Vox v ZDA? To naj bi bili kakovostni spletni časopisi …

Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.

Zanimivo je, da se ste svobodni novinar, torej niste redno zaposleni. Imate tudi v Angliji težave s prekarnim delom novinarjev? Ali lahko mladi novinarji  dobijo stalno zaposlitev pri resnih medijih?

Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.

"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."

Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.

Bi na podlagi svojih izkušenj mladim ljudem svetovali, naj študirajo novinarstvo?

Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.

Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.

 

Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


01.12.2019

Alenka Šelih, pravnica

Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.


24.11.2019

Medeja Lončar, direktorica

Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.


15.11.2019

Tomo Križnar, humanitarec in popotnik

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.


10.11.2019

Dr. David Neubauer, pediater in otroški nevrolog

Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


03.11.2019

Martina Konda

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.


18.10.2019

Rade Šerbedžija, igralec

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


13.10.2019

Luka Snoj, jedrski fizik

Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.


06.10.2019

Borut Marolt

Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.


29.09.2019

Damjan Kozole, režiser in scenarist

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


22.09.2019

Boštjan Vasle, guverner Banke Slovenije

Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.


15.09.2019

Marjan Pipenbaher, projektant in konstruktor mostov

Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.


08.09.2019

Oleg Mandić

Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.


01.09.2019

Marta Zabret, profesorica matematike

Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.


25.08.2019

Jure Apih, avtor knjige Rdečega mlina blues

Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.


18.08.2019

Jenny Erpenbeck

Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.


Stran 13 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov