Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Tudi za pietetni pokop žrtev iz Hude jame se mora najti denar"
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr.
"Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo. Nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma."
Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti.
Drago Pilsel je orisal svojo pot od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika. Nekoliko presenetljivo namreč na listi ene izmed obrobnih strank kandidira na volitvah za sabor ...
"V Južni Ameriki je duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Tukaj je žal drugače."
Gospod Pilsel, pred najinim srečanjem sem šel na kavo na legendarno zagrebško tržnico, Dolac. V enem izmed tistih majhnih bifejev sem za točilnim pultom videl zanimiv grb, ki ni uradni hrvaški, ampak spominja na ustaški grb NDD.
To je proces nostalgije tako med povprečnimi prebivalci Hrvaške kot med elito. Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo, spomnimo se samo pevca Thompsona, ki v eni izmed pesmi uporablja ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Tako kot v Srbiji obstajajo težnje po rehabilitaciji četništva, so na Hrvaškem pobude za rehabilitacijo ustaštva. No, tudi v Sloveniji imate zagotovo nostalgične privržence skrajne desnice, a ti niso tako številni kot pri nas in v Srbiji. Hrvaška nima ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma – v Nemčiji na primer ne morete vzklikati Sieg Hiel in uporabljati svastike.
Na Hrvaškem je drugače, grbi iz časa NDH so nekaj čisto običajnega. Povsod najdete različna znamenja podpore ustaštvu, nič nenavadnega ni, če po stadionih skandirajo Ubij Srbina … Sovražni govor je na Hrvaškem nekaj čisto običajnega, zato ni čudno, da je bila pred časom aktualna pobuda, da bi v tukajšnjo vojsko znova uvedli pozdrav »Za dom spremni«, ki sta jo podpisala celo dva škofa.
Tudi vi ste zrasli v ustaškem duhu?
Moj oče je v Argentini srečal mojo mamo, ki je iz Zagreba emigrirala leta 1955. Očetova družina je najprej živela na Kosovu in pa v Sarajevu, kjer je moj ded poslovno sodeloval z nacisti. Tik preden so zbežali v Argentino, so se v Avstriji srečali s Pavelićem in mu pomagali pri skrivanju. Pozneje so se njihove poti znova križale v Buenos Airesu, Pavelić je redno zahajal v našo hišo. Sam sem se sicer rodil po Pavelićevi smrti, a bil sem vzgajan v strogem ustaškem duhu. Imeli smo sliko Anteja Pavelića, ki je visela nad mojo posteljo. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bil popolnoma prevzet z idejo Hitler Jugenda, udeleževal sem se srečanj ob rojstnih dnevih nacističnih zločincev …
Iz te nacionalistične norosti sem se začel počasi reševati – neki argentinski duhovnik, kolega zdajšnjega papeža Frančiška, me je vprašal, kako sem lahko med tednom humanitarec Amnesty International, konec tedna pa fašist!? Takrat nisem povsem razumel očitka, med študijem pa mi je postalo jasno, da človek ne more biti hkrati katolik in fašist. Ko sem v brazilskem Sao Paulu delal za argentinsko ambasado, sem sprejel odločitev, da bom vstopil v frančiškanski red. Vrnil sem se v Buenos Aires in se zaobljubil duhovnemu poklicu, v katerem sem spoznal tudi zdajšnjega papeža Frančiška.
Kako se spominjate papeža Frančiška?
To, kar vidite zdaj – to je on! Takrat je bil seveda mlajši. Veljal je za ostrega in strogega, vendar hkrati tudi za pravičnega in simpatičnega. Njegova kariera se je v poznejših letih strmo vzpenjala, vse do vrhov argentinske cerkve. Ves čas je živel skromno v majhnem stanovanju, sam si je kuhal, se vozil z javnim prevozom … Duhovnike je pošiljal v favele. In takšen je prišel v Rim, z eno torbo in ponošenimi čevlji. S tem, ko si je izbral ime Frančišek, je dal jasno sporočilo, da želi v Cerkvi uveljaviti model preprostosti in sočutja. Tako zdajšnji papež v resnici živi in kot takšnega se ga spominjam tudi sam iz časa, ko je bil moj ravnatelj.
Ste imeli tudi kaj stikov s slovensko manjšino v Argentini?
S Slovenci v Argentini nisem imel veliko stikov, večina jih je zahajala v jugoslovanski klub z imenom Jorgovan. Mi tja nismo veliko hodili, saj smo se zadrževali izključno v ustaških krogih in se na široko izogibali jugoslovanskim strukturam. No, imeli smo sosede, ki so se pisali Vidmar, dobro smo se razumeli, eden izmed njihovih sinov je postal duhovnik. Prvič sem se z Jugoslavijo srečal leta 1989, ko sem prišel študirat.
Takrat si niste mislili, da boste doživeli vojno …
Moj brat je vstopil v hrvaško vojsko že leta 1991, ko se je začel konflikt na Plitvicah. No, kmalu je pri svojih 22-ih letih prešel v hrvaško gardo in žal že oktobra istega leta umrl. Pri otoku Šipan so se obstreljevali z mornarico JLA, bili so zadeti, in ker so imeli na krovu eksploziv, se je zgodila tragedija.
Že prej sem se zaklel, da bom v primeru, da se bratu kar koli zgodi, zapustil duhovniški poklic in tudi sam odšel v vojsko. Pridružil sem se isti enoti, v kateri je služil brat. Ostal sem do marca leta 1992.
Vam je vojna pustila travme?
Mučno je bilo. V vojno sem odšel iz povsem drugačnega, miroljubnega frančiškanskega okolja. Nositi orožje in streljati je bilo zame zelo travmatično. Ko se je vojna končala, nisem želel ostati v vojski, posvetil sem se novinarstvu: najprej sem vodil oddajo na zagrebški OTV in začel pisati za različne časopise.
Vmes ste soustanovili tudi hrvaški Helsinški monitor.
Bil sem prvi tajnik, v času začetka operacije Nevihta pa podpredsednik hrvaškega Helsinškega monitorja. Med prvimi sem novinarje opozoril na zločine, ki so jih hrvaške enote zakrivile nad Srbi. S tem sem si nakopal veliko težav …
Pravzaprav ste najprej na Srbe streljali, potem pa ste jih začeli braniti …
Moja logika ni bila hrvaška, ampak krščanska etika in teologija. Kot katolik ne morem tolerirati krivice, ne morem pogledati stran, če se dogajajo vojni zločini. Najprej sem raziskoval zločine, ki so jih storili Srbi v zahodni Bosni okoli Prijedora. Potem sem v Zagrebu spremljal deložacije, ko so iz stanovanj metali Srbe. Dogajanje je tako rekoč prešlo v veliko krajo stanovanj, na koncu niti ni bilo več pomembno, katere narodnosti je kdo. No, moje vodilo je vseskozi, da v skladu s krščansko etiko pomagam komur koli ne glede na njegovo etnično ali svetovnonazorsko pripadnost.
Vi ste se nekoč pod kolumno celo podpisali s srbskim imenom Jovo …
To je bila provokacija, ko so v Vukovarju začeli razbijati table z napisi v cirilici. Začel sem dobivati pisma svojih srbskih znancev iz Vukovarja, da jih je znova strah in da se ne počutijo dobro. Takrat sem sklenil, da moram biti solidaren z njimi, in sem si začasno nadel srbsko ime. Nacionalistična logika je namreč vedno ista: zdaj ko smo v EU, sicer ne moremo več Srbom razbijati glav, lahko pa jim uničimo napise. Uničevanja identitete drugega ne morem podpirati. Prepričan sem, da bi se v takšnem položaju preimenoval tudi papež Frančišek.
Kako vidite predvolilni čas na Hrvaškem?
Obe strani se zdita skoraj popolnoma izenačeni. Ponekod bolje kaže HDZ-ju, v Zagrebu in na severu pa SDP-ju. Zelo težko je predvideti, kako se bodo na koncu porazdelili glasove, med obema koalicijama bo šlo zelo na tesno. Vseeno se mi zdi, da ima levosredinska stran nekoliko več koalicijskega potenciala. HDZ ima težavo, da po veliki rasti že nekaj časa vidno stagnira, SDP pa raste. K preobratu je veliko pripomogla tudi predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je predvsem ob begunskem vprašanju dala nekaj nepremišljenih izjav, ko je denimo podprla madžarskega premierja Orbana.
Na drugi strani ima notranji minister SDP-ja Ostojić velik ugled zaradi dobrega organiziranja ob begunski krizi. HDZ-ju povzroča težave tudi slaba podoba njihovega prvega moža, Tomislava Karamarka, ki si ga niti sam ne predstavljam kot premierja. Je nesposoben politik brez značaja, z moje perspektive aktivista za človekove pravice govori velike neumnosti.
Tudi gospodarska gibanja so se vsaj malo obrnila, HDZ prave gospodarske alternative ni ponudil.
Je pa dejstvo, da so glasovi med glavnima strankama po večini že porazdeljeni, zdaj je samo vprašanje, kako se bodo odzvali neopredeljeni volivci in kolikšna bo udeležba.
Vi sicer niste zagovornik SDP-ja in premierja Milanovića?
Bil sem zunanji član odbora SDP-ja za človekove pravice in tako sem prišel na sestanek k Zoranu Milanoviću. Preden sva se začela zares pogovarjati, mi je 20 minut razlagal o zgodovini Argentine. Morda res ne vem vsega, ampak, brat moj, doma sem iz Argentine in tam sem končal dve fakulteti …
Milanović ima težavo, da sebe ne zna postaviti v kontekst drugih. Je načitan človek in bister politik, vendar misli, da je pametnejši od drugih. A seveda ni tako, tudi v svoji vladi ima nekaj zelo kakovostnih intelektualcev, na primer Vesno Pusić. Milanović pa se obnaša, kot da bi bil direktor vesolja. A ni!
Njegove izjave so velikokrat improvizacije slabega okusa in neposrečenih primerjav. Ko je na primer prišel na prizorišče velikih poplav, je gospe, ki je izgubila vse, dejal, da jo popolnoma razume, ker je tudi njemu pred kratkim počila cev v stanovanju.
Negativna politika do kolegov se ne splača. Kot politik morate znati prenesti kritiko in znati morate delati ekipno. Meni se zdi Milanovićev ego prevelik. Zadnjič sem zapisal, da je pitbull, ki se krčevito bojuje za oblast. Zaveda se, da če bo nocoj izgubil volitve, je njegove politične kariere konec. 39:30
Zanimivo je, da vi hvalite zagrebškega župana Milana Bandića. Kako to, povezujejo ga s številnimi aferami, preganja ga pravosodje …?
Zame populizem ni največji greh, še posebej če vidim rezultate. Lahko sem egoist in rečem, da zagrebški župan ni uredil kanalizacije v mojem predmestnem naselju, vendar si ne zatiskam oči pred tem, da se je vendarle marsikaj uredilo. Jasno mi je, da je Milan Bandić človek afer; jasno mi je, da vodi politiko botrov … Glede obtožnic bo moral razčistiti na sodišču, a dejstvo je, da se Zagreb razvija in da je varno in prijazno mesto. To mi potrjuje tudi moja žena, ki se je pred osmimi leti preselila iz Nemčije v Zagreb.
Gospod Pilsel, vam je bilo kdaj žal, da ste se iz Argentine vrnili na Hrvaško?
Včasih pa res … Žal mi je, da nisem ostal v Argentini s svojimi ideali – bil sem mlad, vstopil sem v frančiškanski red, pomagal sem revnim, leto dni sem celo živel med Indijanci … Dihal sem s polnimi pljuči, tukaj se mi zdi to nemogoče. Ne vem točno, kako je v Sloveniji, ampak na Hrvaškem so odnosi med ljudmi zelo slabi, tudi v posameznih poklicnih srenjah je tako. Novinarji smo na primer med seboj skregani, nobene solidarnosti ni … A po drugi strani mi je na Hrvaškem vendarle uspelo ustvariti dobro kariero, delam, kar imam rad, imam svoj spletni portal, pišem knjige.
Kako vidite hrvaško-slovenske odnose?
Na žalost so naši odnosi tako slabi, da je to sramotno. Predvsem pogrešam več intelektualnega in kulturnega sodelovanja. Sam zelo cenim Slavoja Žižka, Aleša Debeljaka, Manco Košir … Mladi na Hrvaškem ne berejo slovenskih avtorjev, ne znajo niti jezika, ne zanima jih. Ko pride v goste kakšen slovenski pisatelj, se zbere le od 30 do 40 ljudi …
Razen ko pride Žižek …
No, takrat bo seveda polno gledališče, Žižek je vendar svetovna zvezda! Dejstvo pa je, da je vrhunski slovenski intelektualec povprečnemu hrvaškemu intelektualcu neznan. Domnevam, da je tudi pri vas podobno. Sam sem v preteklosti pisal za Dnevnik, Večer in Mladino, moram priznati, da je v slovenskih medijih veliko več prostora za hrvaške pisce kot nasprotno. Upam si tudi trditi, da so vaši časopisi kakovostnejši od hrvaških. Žal mi je, da nam ni uspelo bolje izkoristiti skupnega članstva v EU.
Kaj pa politični konflikti?
To, mislim, ne vpliva na odnose …
Med ljudmi se na srečo odnosi zaradi Piranskega zaliva ali Trdinovega vrha niso porušili, še vedno lahko razvijemo zelo kakovostne odnose, od kulture do gospodarstva. Žal politične elite, tako hrvaške kot slovenske, ne znajo biti modre in ostajajo le pri prodajanju konfliktov, povezanih z mejo. Takšne zgodbe me ne zanimajo. Sam bi težavo s Piranskim zalivom razrešil drugače, menim, da sta bila Drnovšek in Račan na pravi poti. Žal smo v položaju, ko je hrvaška stran zaradi dogovarjanj pri arbitraži izgubila zaupanje v slovensko stran. Zdaj smo v nenavadnih odnosih, a mislim, da to ne vpliva na nas intelektualce.
Kaj menite o EU?
Ko smo postali članica EU, sem se drugič rodil. Zame je veliko bolj pomembno biti del EU kot pa biti Hrvat. Lahko bi bil Slovenec, Srb, Črnogorec ali kdor koli. Mene hrvaštvo ne določa – je lepo, cenim to kulturo, vendar se sam identificiram z evropsko idejo in kulturo. Najprej se počutim kot Evropejec, šele potem sem Hrvat. Hrvaška sicer ni izkoristila vsega, kar ponuja EU. Res je določen del gospodarstva pridobil, postali smo bolj mobilni, a nimam občutka, da je Evropa vstopila v Hrvaško v tolikšni meri, kot smo pričakovali.
Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo?
Meje se ne smejo zapreti. Mislim, da bi morali težavo urediti že prej. Takoj bi morali z vsemi močmi udariti proti Islamski državi. Američani so čakali, zdaj ko se je odločila intervenirati še Rusija, bodo napetosti na mednarodnem parketu še večje. Izvažanje zahodne demokracije po vzoru arabskih pomladi se je izkazalo za zgrešeno. Zagotovo nam ni bila všeč Libija pod Gadafijem, a država je nekako delovala, zdaj pa je tam res popolna katastrofa. Podobna je zgodba z Irakom, tudi s Sirijo. Zlagajo se kocke za novo geopolitično ureditev, a do sprememb bo dejansko prišlo šele takrat, ko se bomo vsi vozili z električnimi avtomobili. To bo pomenilo, da tretjina svetovne populacije ne bo več imela posla, nafta ne bo več tako ključna surovina. Bojim se, da so begunci samo kolateralne žrtve teh geopolitičnih premikov.
Kako urediti zdajšnje razmere? Če bi po Madžarski zaprla mejo še Slovenija, bi bil del beguncev ujet na Hrvaškem, vendar pri nas za to nimamo kapacitet. Morda bi lahko sprejeli 50 tisoč beguncev. Žal je to šele začetek … Rešitev je treba najti na evropski ravni, ne moremo zahtevati od Grčije, da zapre mejo s Turčijo, to ni rešitev. Tudi pomoč Turčiji ne bo pomagala, dokler se ne razreši bistvo begunske krize: končati se mora vojna! Evropa je sposobna sprejeti milijon ali dva beguncev, vendar morajo pri njihovem sprejemanju sodelovati vse države, tudi Slovenija!
Kako pa je z nestrpnostjo in predsodki do beguncev?
Ne verjamem, da je na Hrvaškem veliko predsodkov do beguncev. Ta izpit smo že opravili med osamosvojitveno vojno, ko je bilo pri nas pol milijona beguncev. Imamo zelo dober dialog z islamsko skupnostjo, zato se mi zdi pomembno, da na Hrvaškem na muslimane ne gledamo kot na drugačne ljudi. Morda jih kdo vidi drugačne kot Sirce, Iračane, Afganistance …, a to v načelu ni težava. Morda ima predsodke skrajna desnica, a večina je do beguncev tolerantna.
Vam je kdaj intimno žal, da ste zapustili frančiškane?
Če si v Južni Ameriki duhovnik, so odnosi izjemno topli … Glede frančiškanov pa … slovenskih ne poznam dovolj dobro, a med hrvaškimi frančiškani ne vidim tistega pravega žara, ki smo ga za delo z reveži imeli v Argentini. Tukaj je frančiškanska skupnost okostenela, trpi zaradi fevdalne strukture, ki vlada v RKC. V Južni Ameriki je vsa duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Duhovniški poklic je veliko bolj svoboden in vesel, kot pa je tukaj. S tega vidika mi je nekoliko žal, da sem zapustil takšen svet, a v srcu sem ostal frančiškan. Če ne bi bil šest let v samostanu, je veliko vprašanje, ali bi se res ukvarjal s človekovimi pravicami.
Redno hodite v cerkev?
Nisem več klasičen katolik, prej bi rekel, da sem protestant. Moja žena je protestantka, že med študijem so mi bili določeni elementi protestantizma bližje kot katolištvo. Sem človek, ki ima nekoliko drugačen pogled na ekleziologijo in moralo. Če začutim potrebo, da moram v cerkev, grem najraje k baptistom. V hrvaški katoliški cerkvi se na žalost počutim zelo tesnobno, še posebej ker je njen diskurz zelo nacionalističen. Čisto drugače se počutim v katoliških cerkvah na primer v Španiji ali na Kubi.
Pa lahko vaš nekdanji ravnatelj in zdajšnji papež Frančišek liberalizira RKC?
Nekateri pravijo, da Frančišek samo popravlja fasado Katoliške cerkve, a sam menim, da pravzaprav utrjuje temelje. Cerkev se ne bo oziroma se niti ne more spremeniti dogmatsko, v osnovnih načelih. Spremeniti pa se mora pastoralna oskrba oziroma se mora ta prilagoditi realnim potrebam. Takšen primer je vnovično poročanje že ločenih pripadnikov Cerkve – zakaj to ne bi bilo mogoče? Spremeniti se mora na primer tudi odnos do istospolno usmerjenih. Vendarle se razmere spreminjajo, še pred desetletjem je bila pedofilija tabu tema v RKC, danes je drugače – tudi papež je jasno dejal, da je treba imeti do pedofilije ničelno toleranco! Tukaj je tudi vprašanje financ, res ne razumem, zakaj Cerkev ni dolžna transparentno voditi svojih financ … spomnite se samo dogajanja v vaši mariborski škofiji …
Tudi vaša preobrazba je skoraj neverjetna: prehodili ste pot od ustaša do protifašista …
Mislim, da lahko grem še naprej. Želim si protifašistični položaj prilagoditi sodobni hrvaški družbi. Zdi se mi, da hrvaški protifašisti še vedno živijo malce izgubljeni v prostoru in času. Med mladimi in starimi protifašisti je veliko različnih pogledov. Bom zelo konkreten: želel bi si, da bi lahko glasno in iskreno spregovorili o vseh zločinih, ki so se zgodili po letu 1945. Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Če imamo ničelno toleranco do pedofilije, jo moramo imeti tudi do vseh zločinov. Zločin ne zastara, vseeno je, ali se je zgodil leta 2015 ali leta 1945. Zločinci iz leta 1945 so že umrli, vendar moramo žrtvam dati pieteto. Bom omenil Hudo jamo v Sloveniji – mora se najti denar, da se poskrbi za posmrtne ostanke, da se po zmožnostih izvede identifikacija in da žrtve dostojno pokopljemo. Le tako bo lahko prišlo do sprave, kar je nujno, saj živimo v razdeljeni družbi z veliko sovražnega govora med levico in desnico.
Drago Pilsel, do 16. leta ste spali pod sliko Anteja Pavelića. Imate danes morda v spalnici kakšno sliko, ki vas čuva?
Da. Imam razpelo Jezusa Kristusa.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Tudi za pietetni pokop žrtev iz Hude jame se mora najti denar"
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr.
"Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo. Nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma."
Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti.
Drago Pilsel je orisal svojo pot od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika. Nekoliko presenetljivo namreč na listi ene izmed obrobnih strank kandidira na volitvah za sabor ...
"V Južni Ameriki je duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Tukaj je žal drugače."
Gospod Pilsel, pred najinim srečanjem sem šel na kavo na legendarno zagrebško tržnico, Dolac. V enem izmed tistih majhnih bifejev sem za točilnim pultom videl zanimiv grb, ki ni uradni hrvaški, ampak spominja na ustaški grb NDD.
To je proces nostalgije tako med povprečnimi prebivalci Hrvaške kot med elito. Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo, spomnimo se samo pevca Thompsona, ki v eni izmed pesmi uporablja ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Tako kot v Srbiji obstajajo težnje po rehabilitaciji četništva, so na Hrvaškem pobude za rehabilitacijo ustaštva. No, tudi v Sloveniji imate zagotovo nostalgične privržence skrajne desnice, a ti niso tako številni kot pri nas in v Srbiji. Hrvaška nima ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma – v Nemčiji na primer ne morete vzklikati Sieg Hiel in uporabljati svastike.
Na Hrvaškem je drugače, grbi iz časa NDH so nekaj čisto običajnega. Povsod najdete različna znamenja podpore ustaštvu, nič nenavadnega ni, če po stadionih skandirajo Ubij Srbina … Sovražni govor je na Hrvaškem nekaj čisto običajnega, zato ni čudno, da je bila pred časom aktualna pobuda, da bi v tukajšnjo vojsko znova uvedli pozdrav »Za dom spremni«, ki sta jo podpisala celo dva škofa.
Tudi vi ste zrasli v ustaškem duhu?
Moj oče je v Argentini srečal mojo mamo, ki je iz Zagreba emigrirala leta 1955. Očetova družina je najprej živela na Kosovu in pa v Sarajevu, kjer je moj ded poslovno sodeloval z nacisti. Tik preden so zbežali v Argentino, so se v Avstriji srečali s Pavelićem in mu pomagali pri skrivanju. Pozneje so se njihove poti znova križale v Buenos Airesu, Pavelić je redno zahajal v našo hišo. Sam sem se sicer rodil po Pavelićevi smrti, a bil sem vzgajan v strogem ustaškem duhu. Imeli smo sliko Anteja Pavelića, ki je visela nad mojo posteljo. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bil popolnoma prevzet z idejo Hitler Jugenda, udeleževal sem se srečanj ob rojstnih dnevih nacističnih zločincev …
Iz te nacionalistične norosti sem se začel počasi reševati – neki argentinski duhovnik, kolega zdajšnjega papeža Frančiška, me je vprašal, kako sem lahko med tednom humanitarec Amnesty International, konec tedna pa fašist!? Takrat nisem povsem razumel očitka, med študijem pa mi je postalo jasno, da človek ne more biti hkrati katolik in fašist. Ko sem v brazilskem Sao Paulu delal za argentinsko ambasado, sem sprejel odločitev, da bom vstopil v frančiškanski red. Vrnil sem se v Buenos Aires in se zaobljubil duhovnemu poklicu, v katerem sem spoznal tudi zdajšnjega papeža Frančiška.
Kako se spominjate papeža Frančiška?
To, kar vidite zdaj – to je on! Takrat je bil seveda mlajši. Veljal je za ostrega in strogega, vendar hkrati tudi za pravičnega in simpatičnega. Njegova kariera se je v poznejših letih strmo vzpenjala, vse do vrhov argentinske cerkve. Ves čas je živel skromno v majhnem stanovanju, sam si je kuhal, se vozil z javnim prevozom … Duhovnike je pošiljal v favele. In takšen je prišel v Rim, z eno torbo in ponošenimi čevlji. S tem, ko si je izbral ime Frančišek, je dal jasno sporočilo, da želi v Cerkvi uveljaviti model preprostosti in sočutja. Tako zdajšnji papež v resnici živi in kot takšnega se ga spominjam tudi sam iz časa, ko je bil moj ravnatelj.
Ste imeli tudi kaj stikov s slovensko manjšino v Argentini?
S Slovenci v Argentini nisem imel veliko stikov, večina jih je zahajala v jugoslovanski klub z imenom Jorgovan. Mi tja nismo veliko hodili, saj smo se zadrževali izključno v ustaških krogih in se na široko izogibali jugoslovanskim strukturam. No, imeli smo sosede, ki so se pisali Vidmar, dobro smo se razumeli, eden izmed njihovih sinov je postal duhovnik. Prvič sem se z Jugoslavijo srečal leta 1989, ko sem prišel študirat.
Takrat si niste mislili, da boste doživeli vojno …
Moj brat je vstopil v hrvaško vojsko že leta 1991, ko se je začel konflikt na Plitvicah. No, kmalu je pri svojih 22-ih letih prešel v hrvaško gardo in žal že oktobra istega leta umrl. Pri otoku Šipan so se obstreljevali z mornarico JLA, bili so zadeti, in ker so imeli na krovu eksploziv, se je zgodila tragedija.
Že prej sem se zaklel, da bom v primeru, da se bratu kar koli zgodi, zapustil duhovniški poklic in tudi sam odšel v vojsko. Pridružil sem se isti enoti, v kateri je služil brat. Ostal sem do marca leta 1992.
Vam je vojna pustila travme?
Mučno je bilo. V vojno sem odšel iz povsem drugačnega, miroljubnega frančiškanskega okolja. Nositi orožje in streljati je bilo zame zelo travmatično. Ko se je vojna končala, nisem želel ostati v vojski, posvetil sem se novinarstvu: najprej sem vodil oddajo na zagrebški OTV in začel pisati za različne časopise.
Vmes ste soustanovili tudi hrvaški Helsinški monitor.
Bil sem prvi tajnik, v času začetka operacije Nevihta pa podpredsednik hrvaškega Helsinškega monitorja. Med prvimi sem novinarje opozoril na zločine, ki so jih hrvaške enote zakrivile nad Srbi. S tem sem si nakopal veliko težav …
Pravzaprav ste najprej na Srbe streljali, potem pa ste jih začeli braniti …
Moja logika ni bila hrvaška, ampak krščanska etika in teologija. Kot katolik ne morem tolerirati krivice, ne morem pogledati stran, če se dogajajo vojni zločini. Najprej sem raziskoval zločine, ki so jih storili Srbi v zahodni Bosni okoli Prijedora. Potem sem v Zagrebu spremljal deložacije, ko so iz stanovanj metali Srbe. Dogajanje je tako rekoč prešlo v veliko krajo stanovanj, na koncu niti ni bilo več pomembno, katere narodnosti je kdo. No, moje vodilo je vseskozi, da v skladu s krščansko etiko pomagam komur koli ne glede na njegovo etnično ali svetovnonazorsko pripadnost.
Vi ste se nekoč pod kolumno celo podpisali s srbskim imenom Jovo …
To je bila provokacija, ko so v Vukovarju začeli razbijati table z napisi v cirilici. Začel sem dobivati pisma svojih srbskih znancev iz Vukovarja, da jih je znova strah in da se ne počutijo dobro. Takrat sem sklenil, da moram biti solidaren z njimi, in sem si začasno nadel srbsko ime. Nacionalistična logika je namreč vedno ista: zdaj ko smo v EU, sicer ne moremo več Srbom razbijati glav, lahko pa jim uničimo napise. Uničevanja identitete drugega ne morem podpirati. Prepričan sem, da bi se v takšnem položaju preimenoval tudi papež Frančišek.
Kako vidite predvolilni čas na Hrvaškem?
Obe strani se zdita skoraj popolnoma izenačeni. Ponekod bolje kaže HDZ-ju, v Zagrebu in na severu pa SDP-ju. Zelo težko je predvideti, kako se bodo na koncu porazdelili glasove, med obema koalicijama bo šlo zelo na tesno. Vseeno se mi zdi, da ima levosredinska stran nekoliko več koalicijskega potenciala. HDZ ima težavo, da po veliki rasti že nekaj časa vidno stagnira, SDP pa raste. K preobratu je veliko pripomogla tudi predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je predvsem ob begunskem vprašanju dala nekaj nepremišljenih izjav, ko je denimo podprla madžarskega premierja Orbana.
Na drugi strani ima notranji minister SDP-ja Ostojić velik ugled zaradi dobrega organiziranja ob begunski krizi. HDZ-ju povzroča težave tudi slaba podoba njihovega prvega moža, Tomislava Karamarka, ki si ga niti sam ne predstavljam kot premierja. Je nesposoben politik brez značaja, z moje perspektive aktivista za človekove pravice govori velike neumnosti.
Tudi gospodarska gibanja so se vsaj malo obrnila, HDZ prave gospodarske alternative ni ponudil.
Je pa dejstvo, da so glasovi med glavnima strankama po večini že porazdeljeni, zdaj je samo vprašanje, kako se bodo odzvali neopredeljeni volivci in kolikšna bo udeležba.
Vi sicer niste zagovornik SDP-ja in premierja Milanovića?
Bil sem zunanji član odbora SDP-ja za človekove pravice in tako sem prišel na sestanek k Zoranu Milanoviću. Preden sva se začela zares pogovarjati, mi je 20 minut razlagal o zgodovini Argentine. Morda res ne vem vsega, ampak, brat moj, doma sem iz Argentine in tam sem končal dve fakulteti …
Milanović ima težavo, da sebe ne zna postaviti v kontekst drugih. Je načitan človek in bister politik, vendar misli, da je pametnejši od drugih. A seveda ni tako, tudi v svoji vladi ima nekaj zelo kakovostnih intelektualcev, na primer Vesno Pusić. Milanović pa se obnaša, kot da bi bil direktor vesolja. A ni!
Njegove izjave so velikokrat improvizacije slabega okusa in neposrečenih primerjav. Ko je na primer prišel na prizorišče velikih poplav, je gospe, ki je izgubila vse, dejal, da jo popolnoma razume, ker je tudi njemu pred kratkim počila cev v stanovanju.
Negativna politika do kolegov se ne splača. Kot politik morate znati prenesti kritiko in znati morate delati ekipno. Meni se zdi Milanovićev ego prevelik. Zadnjič sem zapisal, da je pitbull, ki se krčevito bojuje za oblast. Zaveda se, da če bo nocoj izgubil volitve, je njegove politične kariere konec. 39:30
Zanimivo je, da vi hvalite zagrebškega župana Milana Bandića. Kako to, povezujejo ga s številnimi aferami, preganja ga pravosodje …?
Zame populizem ni največji greh, še posebej če vidim rezultate. Lahko sem egoist in rečem, da zagrebški župan ni uredil kanalizacije v mojem predmestnem naselju, vendar si ne zatiskam oči pred tem, da se je vendarle marsikaj uredilo. Jasno mi je, da je Milan Bandić človek afer; jasno mi je, da vodi politiko botrov … Glede obtožnic bo moral razčistiti na sodišču, a dejstvo je, da se Zagreb razvija in da je varno in prijazno mesto. To mi potrjuje tudi moja žena, ki se je pred osmimi leti preselila iz Nemčije v Zagreb.
Gospod Pilsel, vam je bilo kdaj žal, da ste se iz Argentine vrnili na Hrvaško?
Včasih pa res … Žal mi je, da nisem ostal v Argentini s svojimi ideali – bil sem mlad, vstopil sem v frančiškanski red, pomagal sem revnim, leto dni sem celo živel med Indijanci … Dihal sem s polnimi pljuči, tukaj se mi zdi to nemogoče. Ne vem točno, kako je v Sloveniji, ampak na Hrvaškem so odnosi med ljudmi zelo slabi, tudi v posameznih poklicnih srenjah je tako. Novinarji smo na primer med seboj skregani, nobene solidarnosti ni … A po drugi strani mi je na Hrvaškem vendarle uspelo ustvariti dobro kariero, delam, kar imam rad, imam svoj spletni portal, pišem knjige.
Kako vidite hrvaško-slovenske odnose?
Na žalost so naši odnosi tako slabi, da je to sramotno. Predvsem pogrešam več intelektualnega in kulturnega sodelovanja. Sam zelo cenim Slavoja Žižka, Aleša Debeljaka, Manco Košir … Mladi na Hrvaškem ne berejo slovenskih avtorjev, ne znajo niti jezika, ne zanima jih. Ko pride v goste kakšen slovenski pisatelj, se zbere le od 30 do 40 ljudi …
Razen ko pride Žižek …
No, takrat bo seveda polno gledališče, Žižek je vendar svetovna zvezda! Dejstvo pa je, da je vrhunski slovenski intelektualec povprečnemu hrvaškemu intelektualcu neznan. Domnevam, da je tudi pri vas podobno. Sam sem v preteklosti pisal za Dnevnik, Večer in Mladino, moram priznati, da je v slovenskih medijih veliko več prostora za hrvaške pisce kot nasprotno. Upam si tudi trditi, da so vaši časopisi kakovostnejši od hrvaških. Žal mi je, da nam ni uspelo bolje izkoristiti skupnega članstva v EU.
Kaj pa politični konflikti?
To, mislim, ne vpliva na odnose …
Med ljudmi se na srečo odnosi zaradi Piranskega zaliva ali Trdinovega vrha niso porušili, še vedno lahko razvijemo zelo kakovostne odnose, od kulture do gospodarstva. Žal politične elite, tako hrvaške kot slovenske, ne znajo biti modre in ostajajo le pri prodajanju konfliktov, povezanih z mejo. Takšne zgodbe me ne zanimajo. Sam bi težavo s Piranskim zalivom razrešil drugače, menim, da sta bila Drnovšek in Račan na pravi poti. Žal smo v položaju, ko je hrvaška stran zaradi dogovarjanj pri arbitraži izgubila zaupanje v slovensko stran. Zdaj smo v nenavadnih odnosih, a mislim, da to ne vpliva na nas intelektualce.
Kaj menite o EU?
Ko smo postali članica EU, sem se drugič rodil. Zame je veliko bolj pomembno biti del EU kot pa biti Hrvat. Lahko bi bil Slovenec, Srb, Črnogorec ali kdor koli. Mene hrvaštvo ne določa – je lepo, cenim to kulturo, vendar se sam identificiram z evropsko idejo in kulturo. Najprej se počutim kot Evropejec, šele potem sem Hrvat. Hrvaška sicer ni izkoristila vsega, kar ponuja EU. Res je določen del gospodarstva pridobil, postali smo bolj mobilni, a nimam občutka, da je Evropa vstopila v Hrvaško v tolikšni meri, kot smo pričakovali.
Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo?
Meje se ne smejo zapreti. Mislim, da bi morali težavo urediti že prej. Takoj bi morali z vsemi močmi udariti proti Islamski državi. Američani so čakali, zdaj ko se je odločila intervenirati še Rusija, bodo napetosti na mednarodnem parketu še večje. Izvažanje zahodne demokracije po vzoru arabskih pomladi se je izkazalo za zgrešeno. Zagotovo nam ni bila všeč Libija pod Gadafijem, a država je nekako delovala, zdaj pa je tam res popolna katastrofa. Podobna je zgodba z Irakom, tudi s Sirijo. Zlagajo se kocke za novo geopolitično ureditev, a do sprememb bo dejansko prišlo šele takrat, ko se bomo vsi vozili z električnimi avtomobili. To bo pomenilo, da tretjina svetovne populacije ne bo več imela posla, nafta ne bo več tako ključna surovina. Bojim se, da so begunci samo kolateralne žrtve teh geopolitičnih premikov.
Kako urediti zdajšnje razmere? Če bi po Madžarski zaprla mejo še Slovenija, bi bil del beguncev ujet na Hrvaškem, vendar pri nas za to nimamo kapacitet. Morda bi lahko sprejeli 50 tisoč beguncev. Žal je to šele začetek … Rešitev je treba najti na evropski ravni, ne moremo zahtevati od Grčije, da zapre mejo s Turčijo, to ni rešitev. Tudi pomoč Turčiji ne bo pomagala, dokler se ne razreši bistvo begunske krize: končati se mora vojna! Evropa je sposobna sprejeti milijon ali dva beguncev, vendar morajo pri njihovem sprejemanju sodelovati vse države, tudi Slovenija!
Kako pa je z nestrpnostjo in predsodki do beguncev?
Ne verjamem, da je na Hrvaškem veliko predsodkov do beguncev. Ta izpit smo že opravili med osamosvojitveno vojno, ko je bilo pri nas pol milijona beguncev. Imamo zelo dober dialog z islamsko skupnostjo, zato se mi zdi pomembno, da na Hrvaškem na muslimane ne gledamo kot na drugačne ljudi. Morda jih kdo vidi drugačne kot Sirce, Iračane, Afganistance …, a to v načelu ni težava. Morda ima predsodke skrajna desnica, a večina je do beguncev tolerantna.
Vam je kdaj intimno žal, da ste zapustili frančiškane?
Če si v Južni Ameriki duhovnik, so odnosi izjemno topli … Glede frančiškanov pa … slovenskih ne poznam dovolj dobro, a med hrvaškimi frančiškani ne vidim tistega pravega žara, ki smo ga za delo z reveži imeli v Argentini. Tukaj je frančiškanska skupnost okostenela, trpi zaradi fevdalne strukture, ki vlada v RKC. V Južni Ameriki je vsa duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Duhovniški poklic je veliko bolj svoboden in vesel, kot pa je tukaj. S tega vidika mi je nekoliko žal, da sem zapustil takšen svet, a v srcu sem ostal frančiškan. Če ne bi bil šest let v samostanu, je veliko vprašanje, ali bi se res ukvarjal s človekovimi pravicami.
Redno hodite v cerkev?
Nisem več klasičen katolik, prej bi rekel, da sem protestant. Moja žena je protestantka, že med študijem so mi bili določeni elementi protestantizma bližje kot katolištvo. Sem človek, ki ima nekoliko drugačen pogled na ekleziologijo in moralo. Če začutim potrebo, da moram v cerkev, grem najraje k baptistom. V hrvaški katoliški cerkvi se na žalost počutim zelo tesnobno, še posebej ker je njen diskurz zelo nacionalističen. Čisto drugače se počutim v katoliških cerkvah na primer v Španiji ali na Kubi.
Pa lahko vaš nekdanji ravnatelj in zdajšnji papež Frančišek liberalizira RKC?
Nekateri pravijo, da Frančišek samo popravlja fasado Katoliške cerkve, a sam menim, da pravzaprav utrjuje temelje. Cerkev se ne bo oziroma se niti ne more spremeniti dogmatsko, v osnovnih načelih. Spremeniti pa se mora pastoralna oskrba oziroma se mora ta prilagoditi realnim potrebam. Takšen primer je vnovično poročanje že ločenih pripadnikov Cerkve – zakaj to ne bi bilo mogoče? Spremeniti se mora na primer tudi odnos do istospolno usmerjenih. Vendarle se razmere spreminjajo, še pred desetletjem je bila pedofilija tabu tema v RKC, danes je drugače – tudi papež je jasno dejal, da je treba imeti do pedofilije ničelno toleranco! Tukaj je tudi vprašanje financ, res ne razumem, zakaj Cerkev ni dolžna transparentno voditi svojih financ … spomnite se samo dogajanja v vaši mariborski škofiji …
Tudi vaša preobrazba je skoraj neverjetna: prehodili ste pot od ustaša do protifašista …
Mislim, da lahko grem še naprej. Želim si protifašistični položaj prilagoditi sodobni hrvaški družbi. Zdi se mi, da hrvaški protifašisti še vedno živijo malce izgubljeni v prostoru in času. Med mladimi in starimi protifašisti je veliko različnih pogledov. Bom zelo konkreten: želel bi si, da bi lahko glasno in iskreno spregovorili o vseh zločinih, ki so se zgodili po letu 1945. Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Če imamo ničelno toleranco do pedofilije, jo moramo imeti tudi do vseh zločinov. Zločin ne zastara, vseeno je, ali se je zgodil leta 2015 ali leta 1945. Zločinci iz leta 1945 so že umrli, vendar moramo žrtvam dati pieteto. Bom omenil Hudo jamo v Sloveniji – mora se najti denar, da se poskrbi za posmrtne ostanke, da se po zmožnostih izvede identifikacija in da žrtve dostojno pokopljemo. Le tako bo lahko prišlo do sprave, kar je nujno, saj živimo v razdeljeni družbi z veliko sovražnega govora med levico in desnico.
Drago Pilsel, do 16. leta ste spali pod sliko Anteja Pavelića. Imate danes morda v spalnici kakšno sliko, ki vas čuva?
Da. Imam razpelo Jezusa Kristusa.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.
Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.
Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.
Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
Neveljaven email naslov