Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Resnica ni samo črno-bela, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico o povojnih pobojih!"
Sediva v 15. nadstropju, lahko rečeva tipične jugoslovanske poslovne zgradbe, v Novem Sarajevu … Leta 2016 še vedno nekako spominja na neke druge čase. Kako se vi spominjate življenja tam konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih?
To je bil lepši del mojega življenja, na svetu pa sem že dobrih 60 let. Od leta 1975 naprej sem bil študent, življenje je bilo takrat lažje, potekalo je brez nekih večjih težav in pretresov. V osemdesetih letih sem začel delati v očetovi odvetniški pisarni tukaj v Sarajevu, kjer sem bil tudi ob začetku vojne. Takoj sem se vključil v odporniško gibanje.
Ob olimpijskih igrah leta 1984 ste imeli 29 let. Slovenci se tistega pravljičnega februarja spominjamo zelo romantično in tudi s simpatijami do Sarajevčanov, vsak pri nas skorajda ve za navijaški izrek “Jureka volimo više od bureka …” Ste se kako sodelovali na olimpijskih igrah, ste pomagali?
V olimpijske igre nisem bil posebej vključen, razen kot gledalec na številnih tekmah. Vsekakor je šlo za enega od lepših trenutkov v zgodovini Sarajeva, no, lepih dogodkov je bilo veliko, prav tako kot je bilo veliko tudi strašnih trenutkov. Olimpijske igre so ostale vsem Sarajevčanom svetinja, nikoli nisem slišal prav nikogar, ki bi imel za to leto 1984 slabo besedo. Tako je še danes.
Vojna se je zgodila samo osem let pozneje, kako se spominjate njenih začetkov, torej leta 1992 … Kje ste bili?
Tako kot številni drugi sem naivno gledal na dogajanje. Večina Sarajevčanov, tudi večina prebivalcev Bosne in Hercegovine, morda tudi večina prebivalcev nekdanjih republik Jugoslavije je verjela, da se konflikti in vojna ne bodo zgodili. Verjeli smo, da je Jugoslovanska ljudska armada skupna vojska, saj so bili v njej predstavniki vseh narodnosti … Nisem verjel, da se lahko zgodi vojna, kaj šele, da bo trajala tako dolgo in da bo tako krvava.
Ko se je vojna začela, sem še nekaj mesecev delal kot odvetnik, v začetku avgusta 1992, ko je postalo jasno, da je JLA napadla BiH, pa sem se odločil, da se pridružim vladi. Poznal sem mednarodno pravo, delal sem na različnih področjih, na koncu sem bil predsednik komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov. Morda se sliši čudno, ampak delo pri izmenjavi vojnih ujetnikov je prineslo tudi veliko veselih trenutkov. Svojcem je novica, da je njihov sorodnik živ, da je v taborišču in da potekajo pogajanja za izmenjavo, vzbudila olajšanje.
"Vojne v BIH ni bilo mogoče preprečiti, dolgo se je pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino."
Kakšno je bilo življenje v obkoljenem Sarajevu?
Bil sem vezan na teren, otroke sem videl zelo redko. Tudi žena je bila dejavna v vladnih službah. Živeli smo tako kot vsi Sarajevčani, znajti smo se morali za hrano, kurjavo … Težko je to preprosto opisati, kurili smo tako plastiko kot stare obleke, odeje, tudi časopise in knjige. Uporabili smo vse, kar je lahko gorelo.
Je bilo sploh mogoče preprečiti vojno? Kaj bi jo lahko?
Mislim, da vojna niti ni bila posledica razmišljanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vojna se je dolgo pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino. Milošević je bil lutka v rokah ljudi iz srbske akademije znanosti in umetnosti, delno tudi vodstva pravoslavne cerkve. Vojno je bilo nemogoče preprečiti, morda se ne bi zgodila, če bi se napadeni preprosto predali in rekli, da bodo postali del velike Srbije. Večina jugoslovanskih narodov je začutila, da je svoboda najpomembnejša in – povsem logično – so se branili pred agresijo.
Kaj pa vloga mednarodne skupnosti?
Velikokrat se govori o mednarodni skupnosti kot enotnemu telesu, ki sprejema odločitve, a seveda vemo, da to ni tako. Gre za konglomerat različnih interesov, različnih neuresničenih ambicij. Če bi se mednarodna skupnost držala lastnih konvencij, bi se vojna verjetno vseeno zgodila, a ne bi bila tako dolga in krvava. Srebrenica se ne bi nikoli zgodila! Ob začetku vojne se je mednarodna skupnost morda še lahko branila z nepoznavanjem in svojevrstnostjo Balkana, vendar je bilo leta 1995, ko se je zgodila Srebrenica, že vse kristalno jasno. Genocid bi morali preprečiti in tega jim ne moremo odpustiti.
Kako z vašo vojno izkušnjo spremljate druge aktualne konflikte po svetu, na primer boje za Mosul v Iraku, pa vojno v Siriji, begunsko tragedijo …
Ničesar se nismo naučili! Leta 2004 sem v Stockholmu sodeloval na konferenci o preprečevanju genocida. Takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan je jasno povedal, da ni nikakršne garancije, da se Srebrenica ne more ponoviti. Bojim se, da bomo priče še številnih Irakom, Sirijam, Libijam, Jemnom … Medtem ko se midva pogovarjava, iz ruševin vlečejo otroke in mrtve. Svet se ni ničesar naučil ali pa smo mi naivni, da ne razumemo motivov, ki so po večini povezani z denarjem, nafto, drugimi interesi …
V koliko jam ste se spustili, koliko množičnih grobišč ste že odkrili?
Nehal sem šteti, ampak mislim, da v dobrih 30 … 34, najgloblja je bila globoka 100 metrov. V jamah, v katere sem se spustil sam, je bilo najdenih približno 1000 žrtev, v glavnem Bošnjakov. Odkrili smo tudi približno 600 grobnic, v katerih je bilo več kot 5 žrtev in več kot 1000 grobov, kjer je bil pokopan več kot en človek.
Kdaj vam je bilo najtežje?
Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova strašna izkušnja, odkrili smo novo grobnico. Imam občutek, da me najhujše še čaka. Dolgo sem mislil, da je bila najhujši trenutek najdba posmrtnih ostankov 6-mesečne dojenčice Amile v bližini kraja Ključ. Našli smo jo v 22-metrski zelo ozki naravni jami, s kriminalistom sva se sključena komaj prebila v notranjost jame. Pod zemljo in med smetmi sva našla 188 posmrtnih ostankov, med njimi tudi nesrečno Amilo. Ostanke njenega okostja so skupaj držale plastične plenice …
Potem sem pred nekaj leti raziskoval grobišče, na katerega so opozorili nizozemski pripadniki modrih čelad. V poročilu nizozemski vladi so zapisali, da so na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih pri Srebrenici pokopali trupla šestih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Nizozemski vojaki niso več mogli nositi tega bremena, obiskali so me v Sarajevu in mi predali skico grobnice. Povedali so mi, da je tam pokopan tudi dojenček, ki je umrl med porodom …
Nesrečna dojenčica je živela samo nekaj sekund, rodila se je na betonska tla tovarne akumulatorjev. Samo vdihnila je zrak in umrla.
Nizozemski vojak je dojenčico položil v posodo za hrano in jo pokopal. Po vojakovi zaslugi smo lahko našli ostanke njenih drobnih kosti, bili so tako drobni kot sponka za papir, ki jo držim v rokah. Morda je to najtežji trenutek, čeprav …
Poznamo primer še enega dojenčka, ki ga še nismo našli in sploh nima imena, vodimo ga kot Kurspahić bejbi. V Pionirski ulici v Višegradu so v neko zgradbo strpali 70 ljudi, zabili vrata in okna ter stavbo zažgali. Morda bo najdba pepela teh žrtev najhujša izkušnja.
Koliko žrtev še niste našli?
Če govorimo o Srebrenici, moramo najti še približno 900 posmrtnih ostankov od 8.372 evidentiranih žrtev. Nekatere smo sicer že našli in so v mrtvašnici v Tuzli, vendar jih še nismo identificirali. Prav mogoče pa je, da nam nekaterih niti ne bo uspelo identificirati, saj nimajo več bližnjih sorodnikov, s katerimi bi lahko primerjali analizo DNK. Mogoče je tudi, da so bile likvidirane celotne družine.
Celotna vaša družina je bila vključena v postopke izkopavanja … Na izkopavanja ste pripeljali celo svojega sina, in to že pri 13-ih letih … Zakaj mu niste prihranili tega gorja?
To so bili drugi časi v Bosni in Hercegovini, tujci so po vojni nadzorovali tako rekoč vsa področja našega življenja, tudi to, kaj naj piše v učbenikih zgodovine, recimo ni se smelo uporabljati besede agresija. Svojima otrokoma sem želel prikazati resnico, zato sem ju tudi vodil na izkopavanja. Sin se je spustil v 56 metrov globoko jamo. Njegov odziv je bil zelo otroški. Zanimalo ga je, zakaj ima izkopani človek dvakrat daljše zobe kot mi …
"Vse Hude Jame dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati."
Ocenil sem, da je bolje, da moj sin tako neposredno doživi resnico, kot pa da bo čez 20, 30, 40 ... let iskal mene v neki grobnici, v neki Hudi Jami …
Sin je tako dobil pravo lekcijo iz zgodovine in je pri 30-ih letih veliko bolj ozaveščen o teh dejstvih, kot sem bil jaz pri 37-ih, ko se je začela vojna. Bil sem zelo naiven.
Vaše družinsko življenje je bilo zelo prepleteno z vašim delom.
Še danes imamo te filme, na katerih se najprej pihajo svečke ob rojstnem dnevu, potem pa sledijo fotografije z okostji žrtev z množičnih grobišč.
Dva dneva sem preživel v Republiki Srbski, v bližini Srebrenice. V neformalnih pogovorih z običajnimi ljudmi srbske narodnosti nihče ne prizna genocida.
Najbolj me skrbijo žene, matere in hčerke, ki nimajo moči, da bi se sprijaznile z dejstvom, da je njihov mož, oče, sin … posilil 12-letno punčko. One to vedo, a tolerirajo. Zločini so bili očitno tako strašni, da se normalen človeški um ne more spoprijeti z njimi. Ljudje zato zločine relativizirajo, krivdo pa prelagajo na žrtve. Nekateri si celo drznejo reči, da je Srebrenica božja kazen, kot da so oni krivi za uboje Srbov v vaseh v okolici Srebrenice leta 1992. Torej je v Srebrenici ubijal bog, ne ljudje!? To nas oddaljuje od vračanja zaupanja med ljudi, čeprav znata dva naroda živeti skupaj ...
So med pogrešanimi tudi Srbi? Obstajajo njihove grobnice, jame?
Seveda so v Bosni in Hercegovini tudi grobnice, v katerih so pripadniki vseh etničnih skupin, so grobnice, v katerih so tako Bošnjaki kot Srbi. Statistično gledano, je v vojni izginilo več kot 30 tisoč ljudi, od tega 85 odstotkov Bošnjakov, 11 odstotkov bosanskih Srbov, trije odstotki bosanskih Hrvatov. Nesporno je, da v Bosni in Hercegovini nimamo na eni strani le žrtev, na drugi pa le zločince. Zločini so različni, žrtve pa so bili pripadniki vseh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini. Med žrtvami je tudi slovenski fotoreporter Alojz Krivograd - Futy, ki so ga Srbi zajeli nekje na poti med Goraždem in Fočo.
Pojavile so se informacije, da bi njegovi posmrtni ostanki lahko bili v jami Piljak v bližini Foče. Imamo dokaze, da je bil Krivograd zaprt v zaporu v Foči. Neko noč so ga odvedli skupaj s skupino Bošnjakov in takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Že leta 2001 smo prek slovenske ambasade v Sarajevu navezali stik z njegovo družino, privolili so v test DNK, vzorce smo primerjali z vsemi našimi bazami, a nismo mogli potrditi, da je Alojz Krivograd bil med žrtvami v jami Piljak.
Iz te jame moramo identificirati še eno ali dve trupli, a nobeno zagotovo ne pripada slovenskemu fotoreporterju. Posmrtni ostanki Alojza Krivograda so najbrž v kateri od drugih množičnih grobnic, morda v Šumi, Rudniku, Rijeki ...
V Mariboru so pokopali 800 žrtev Hude Jame … Kako doživljajte zločine iz 2. svetovne vojne?
Huda Jama in vse Hude Jame, ki jih bomo še odkrili – zagotovo so tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa v Srbiji, Makedoniji, Črni gori – so dokaz, da se ne glede na to, koliko časa je minilo od nekih dogodkov, resnica ne more in ne sme skrivati. Resnica je dejstvo nekega trenutka, a je tudi res, da resnico vedno pišejo zmagovalci in da njihovi zločini uradno ne obstajajo. Toda zločinov se ne da prikriti!
Pred kratkim me je tukaj v Sarajevu obiskal zunanji minister Katalonije, z mano se je želel pogovoriti o naših izkušnjah z iskanjem pogrešanih ljudi. Zakaj? Ko je bil na oblasti general Franco, je med letoma 1936 in 1975 v Španiji izginilo kar 140 tisoč ljudi. Katalonci so zdaj prepričani, da je nastopil pravi trenutek, da razkrijejo resnico o pogrešanih. Res je, zdaj je že prepozno, resnica ne bo več enakovredna, kot bi bila pred 50 leti, vendar je pomembna.
"Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova izkušnja. Najbolj grozne so bile najdbe dojenčkov."
Kaj svetujete Slovencem, ki se še več kot 70 let po koncu 2. svetovne vojne ukvarjamo s prikritimi grobišči?
Javnost je šokirana, ker je živela v sistemu, ki ni dopuščal, da bi se resnica izvedela. Neverjetno se zdi, da so bili osvoboditelji junaki tudi zločinci, ki so izvrševali smrtne kazni. Dejstvo je, da so obstajali ljudje, ki so vedeli za Hudo Jamo, ki so vedeli za vse Hude Jame, ki so nam še neznane in ne bode odkrite še 100 let. Še vedno živi nekaj ljudi, ki zaradi prikrivanja resnice nemirno spijo. Ko bo minilo še nekaj časa, bo širša javnost lažje sprejela bolečo resnico. Resnica ni samo črno-bela, ampak je tisto vmes, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico!
Amor Mašović, tukaj v vaši pisarni imate veliko zahval ljudi, ki ste jim pomagali najti posmrtne ostanke svojcev … Predstavlja travmatična najdba okostij vendarle vsaj nekaj olajšanja?
Predstavlja olajšanje, četudi je sporočanje prek telefona včasih zelo neosebno. Pred kratkim je sarajevski novinar v Dnevnem Avazu objavil izpovedno besedilo, kako je doživel trenutek, ko sem mu sporočil, da smo našli njegovega brata Kjašifa Smajlovića, ki velja za prvo novinarsko žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Zapisal je, kako je bil najprej neverjetno šokiran, a je potem že med najinim pogovor začutil olajšanje … Ljudje vedo, da bodo zdaj lahko mirneje spali in se poklonili svojcu.
Velika tragedija je izgubiti sorodnika v vojni, a je velik privilegij najti njegove ostanke oziroma vedeti, kje so. Največji poraženci vojne so družine pogrešanih žrtev. Tisti, ki tega niso doživeli, težko to razumejo.
Tudi v vaši družini imate izkušnjo s pogrešanimi ljudmi.
Med drugo svetovno vojno je izginil brat moje mame. Nikoli ga niso našli. Spominjam se, ko smo z družino prihajali na obisk k naši babici na vas. Vedno je nekam zasanjano zrla skozi okno in gledala po hribu. Moja mama jo je nekoč okarala, kako to, da sploh ne zaklepa vrat. Da jo bodo okradli … Odgovorila je, da izginuli Enver nima ključev. Le kako bo prišel domov, ko se vrne?!
Do konca življenja je čakala na svojega sina Enverja. In vem, da številni z izkušnjo 2. svetovne vojne še danes čakajo na izginule sorodnike. Nekateri celo verjamejo, da so še vedno živi, da so si našli lepše življenje nekje na tujem in da je morda celo bolje čim manj brskati po zgodovini in se spoprijeti z resnico.
Je mogoče po takšnih izkušnjah odpuščati? Je sprava sploh mogoča?
Ni zagotovila, a bo lažje. Izpolnjeni bodo pogoji, ko se bosta lahko dva, ki sta ideološko popolnoma na drugih bregovih ali sta bila morda celo vsak na svoji frontni črti, normalno pogovarjala. Lažje si bo pogledati v oči, morda najprej drug drugemu prikimati, čez čas reči celo “zdravo”, se pogovarjati, morebiti celo s trezno glavo debatirati o konfliktnem dogajanju. Ljudje bodo lažje spoznali drug drugega, zdaj živimo s preveč predsodki. Komunikacija je dober korak k normalnemu odnosu, zaupanju.
Kaj pomenijo v praksi obsodbe v Haagu? Kaj vam predstavlja obsodba Radovana Karadžića?
Haag ni izpolnil svojih nalog. To ni le moje stališče, venezuelski diplomat Diego Arria, ki je vodil tudi Varnostni svet Združenih narodov ob začetku vojne v Bosni in Hercegovini, mi je na vprašanje, zakaj so sploh ustanovili haaški tribunal, jasno odgovoril: zato, da sodimo Miloševiću in njemu podobnim. No, Miloševića niso obsodili, morda so nekaj njemu podobnih, a ne v dovoljšnem številu in niti ne glavnih akterjev. Med obsojenimi ni Miloševićevih generalov, recimo generala Perišića, ki je uničil Mostar, pa generalov Kadijevića in Adžića ...
Kaj pa primer oprostilne sodbe Šešlju – on je nedaleč stran od stolpnice, v kateri se pogovarjava, z Grbavice, streljal na Sarajevo.
Res je, Šešelj je prihajal na Grbavico v Sarajevo. Pa ne samo on, tudi aktualni srbski premier Vučić je bil tukaj, na primer v Vogošći skupaj s Šešljem.
Po mojem mnenju je haaški tribunal odigral pomembno vlogo, vprašanje je, kako bi stvari potekale brez njega, kakšna bi bila resnica, ki je haaškemu sodišču navkljub še vedno sporna, se jo zanika, izkrivlja. Največje koristi vloge haaškega tribunala bodo občutile generacije, ki prihajajo in niso toliko obremenjene s preteklostjo. Imele bodo samo sodne dokaze haaškega sodišča, ki jim je treba verjeti. Vseeno pa bi moralo sodišče doseči več, ne bi se mu bilo treba ukvarjati z upravniki in stražarji taborišč, morali bi se osredotočiti na najvišje predstavnike politike, vojske in policije. Tako bi postavili matrico odgovornosti, v kateri bi odgovarjali tudi nižje uvrščeni zločinci, a haaško sodišče se je ukvarjalo s tistimi, ki so jim bili dosegljivi. Lažje jim je bilo prijeti stražarja v taborišču in mu soditi, medtem ko se je njegov komandant mirno sprehajal.
Problem je tudi, da so nekatere glavne osumljence prijeli šele nekaj let po zločinu. Zdaj nekateri v Haagu, na primer Mladić, sedijo hudo bolni, ne verjamem, da ima sploh še kaj energije za življenje. Ko ga je bilo treba kaznovati in bi to žrtvam predstavljajo olajšanje, se to ni zgodilo. Tako Mladić kot Karadžić ne bosta nikoli odsedela dosojenih kazni.
Poleg tega so pomanjkljivost haaškega sodišča oziroma njegovega predsednika pomilostitve. Pomiloščeni se nato vključijo v iste organizacije, v katerih so sodelovali med zločini. Takšni so primeri Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika, Momirja Vasiljevića ...
Kakšna bo Bosna in Hercegovina čez 20 let?
Tolikokrat sem se že zmotil … Vem, zakaj sem ostal tukaj. Bil sem odvetnik, imel sem družino, imel sem nepremičnine zunaj Bosne in Hercegovine in brez večjih težav bi lahko pobegnil in rekel, da to pač ni moja vojna. A čutil sem dolžnost, da ostanem, da je to moja država in da moram pomagati. Po vojni nisem več videl Bosne in Hercegovine, zaradi katere sem ostal v Sarajevu. Še danes je ne vidim, vendar iskreno upam, da bo tukaj spet država, kot je nekoč bila: da bodo vse narodnosti dobro in mirno živele skupaj.
Kje lahko najdete razloge za optimizem?
Stvari potekajo v valovih, morda včasih celo prehitevamo. Tako je bilo na primer s približevanjem Evropski uniji, spet smo se nekoliko približali, pa se dogajajo referendumi, nespoštovanja odločitev sodišča … Vseeno sem optimist, sam bom težko doživel boljše čase, a moja naloga je, da svojim otrokom pustim državo, kakršno sem imel jaz v mladosti.
"Ne moremo potrditi, da je bil slovenski fotograf Alojz Krivograd Futy med žrtvami v jami Piljak. Verjetno je v kateri drugi jami."
Pa vi osebno, čez nekaj let boste najbrž odšli v pokoj. Boste lahko izklopili, se ne bojite, da vas bodo vse nesrečne žrtve preganjale v bolj sproščenih dneh?
Psihiatri pravijo, da bo težko … Številni me sprašujejo, kako spim, vsem odločno odgovorim, da odlično. V sanjah me nikoli ne spremljajo grobovi, sploh ne sanjam strašnih stvari. Morda je tako, ker dnevno videvam grozne stvari in sem toliko utrujen, da jih ne morem dodatno procesirati. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bom izklopil. Seveda se mi vsi dogodki in videne grozote nekam nalagajo, ne vem, ali se mi bodo prikazovale in kako se bom z njimi spoprijemal. Star sem 61 let, trudim se postopno izpreči.
Morda bi k temu lahko pripomogla tudi Nobelova nagrada za mir, skupaj z materami Srebrenice vas je zanjo predlagalo bošnjaško društvo iz Skandinavije.
Nobelova nagrada živi le nekaj ur ali dni … Poglejte, to kar vidite izobešeno tukaj v pisarni – številne zahvale svojcev vojnih žrtev – mi pomeni veliko. Predvsem pa imajo poseben pomen zahvale v mojem srcu, te predstavljajo pravo Nobelovo nagrado. Prejemam jih tako rekoč vsak dan. Ko grem z ženo na tržnico, pogosto k meni pristopijo popolnoma neznane ženske in se mi iskreno zahvalijo. To je dokaz, da ljudje opazijo in spoštujejo tvoje delo. Morda sem privilegiran, da lahko pomagam iskati pogrešane ljudi.
Amor Mašović, verjamete, da je večina ljudi vendarle dobrih?
Absolutno. In ne samo v Sarajevu in Bosni in Hercegovini, po vsem svetu. A žal več pozornosti dobijo slabi ljudje, polno jih je v medijih. Dobri ljudje niso zanimivi drugim dobrim ljudem. Velika večina ljudi je v svojih dušah dobrih.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Resnica ni samo črno-bela, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico o povojnih pobojih!"
Sediva v 15. nadstropju, lahko rečeva tipične jugoslovanske poslovne zgradbe, v Novem Sarajevu … Leta 2016 še vedno nekako spominja na neke druge čase. Kako se vi spominjate življenja tam konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih?
To je bil lepši del mojega življenja, na svetu pa sem že dobrih 60 let. Od leta 1975 naprej sem bil študent, življenje je bilo takrat lažje, potekalo je brez nekih večjih težav in pretresov. V osemdesetih letih sem začel delati v očetovi odvetniški pisarni tukaj v Sarajevu, kjer sem bil tudi ob začetku vojne. Takoj sem se vključil v odporniško gibanje.
Ob olimpijskih igrah leta 1984 ste imeli 29 let. Slovenci se tistega pravljičnega februarja spominjamo zelo romantično in tudi s simpatijami do Sarajevčanov, vsak pri nas skorajda ve za navijaški izrek “Jureka volimo više od bureka …” Ste se kako sodelovali na olimpijskih igrah, ste pomagali?
V olimpijske igre nisem bil posebej vključen, razen kot gledalec na številnih tekmah. Vsekakor je šlo za enega od lepših trenutkov v zgodovini Sarajeva, no, lepih dogodkov je bilo veliko, prav tako kot je bilo veliko tudi strašnih trenutkov. Olimpijske igre so ostale vsem Sarajevčanom svetinja, nikoli nisem slišal prav nikogar, ki bi imel za to leto 1984 slabo besedo. Tako je še danes.
Vojna se je zgodila samo osem let pozneje, kako se spominjate njenih začetkov, torej leta 1992 … Kje ste bili?
Tako kot številni drugi sem naivno gledal na dogajanje. Večina Sarajevčanov, tudi večina prebivalcev Bosne in Hercegovine, morda tudi večina prebivalcev nekdanjih republik Jugoslavije je verjela, da se konflikti in vojna ne bodo zgodili. Verjeli smo, da je Jugoslovanska ljudska armada skupna vojska, saj so bili v njej predstavniki vseh narodnosti … Nisem verjel, da se lahko zgodi vojna, kaj šele, da bo trajala tako dolgo in da bo tako krvava.
Ko se je vojna začela, sem še nekaj mesecev delal kot odvetnik, v začetku avgusta 1992, ko je postalo jasno, da je JLA napadla BiH, pa sem se odločil, da se pridružim vladi. Poznal sem mednarodno pravo, delal sem na različnih področjih, na koncu sem bil predsednik komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov. Morda se sliši čudno, ampak delo pri izmenjavi vojnih ujetnikov je prineslo tudi veliko veselih trenutkov. Svojcem je novica, da je njihov sorodnik živ, da je v taborišču in da potekajo pogajanja za izmenjavo, vzbudila olajšanje.
"Vojne v BIH ni bilo mogoče preprečiti, dolgo se je pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino."
Kakšno je bilo življenje v obkoljenem Sarajevu?
Bil sem vezan na teren, otroke sem videl zelo redko. Tudi žena je bila dejavna v vladnih službah. Živeli smo tako kot vsi Sarajevčani, znajti smo se morali za hrano, kurjavo … Težko je to preprosto opisati, kurili smo tako plastiko kot stare obleke, odeje, tudi časopise in knjige. Uporabili smo vse, kar je lahko gorelo.
Je bilo sploh mogoče preprečiti vojno? Kaj bi jo lahko?
Mislim, da vojna niti ni bila posledica razmišljanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vojna se je dolgo pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino. Milošević je bil lutka v rokah ljudi iz srbske akademije znanosti in umetnosti, delno tudi vodstva pravoslavne cerkve. Vojno je bilo nemogoče preprečiti, morda se ne bi zgodila, če bi se napadeni preprosto predali in rekli, da bodo postali del velike Srbije. Večina jugoslovanskih narodov je začutila, da je svoboda najpomembnejša in – povsem logično – so se branili pred agresijo.
Kaj pa vloga mednarodne skupnosti?
Velikokrat se govori o mednarodni skupnosti kot enotnemu telesu, ki sprejema odločitve, a seveda vemo, da to ni tako. Gre za konglomerat različnih interesov, različnih neuresničenih ambicij. Če bi se mednarodna skupnost držala lastnih konvencij, bi se vojna verjetno vseeno zgodila, a ne bi bila tako dolga in krvava. Srebrenica se ne bi nikoli zgodila! Ob začetku vojne se je mednarodna skupnost morda še lahko branila z nepoznavanjem in svojevrstnostjo Balkana, vendar je bilo leta 1995, ko se je zgodila Srebrenica, že vse kristalno jasno. Genocid bi morali preprečiti in tega jim ne moremo odpustiti.
Kako z vašo vojno izkušnjo spremljate druge aktualne konflikte po svetu, na primer boje za Mosul v Iraku, pa vojno v Siriji, begunsko tragedijo …
Ničesar se nismo naučili! Leta 2004 sem v Stockholmu sodeloval na konferenci o preprečevanju genocida. Takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan je jasno povedal, da ni nikakršne garancije, da se Srebrenica ne more ponoviti. Bojim se, da bomo priče še številnih Irakom, Sirijam, Libijam, Jemnom … Medtem ko se midva pogovarjava, iz ruševin vlečejo otroke in mrtve. Svet se ni ničesar naučil ali pa smo mi naivni, da ne razumemo motivov, ki so po večini povezani z denarjem, nafto, drugimi interesi …
V koliko jam ste se spustili, koliko množičnih grobišč ste že odkrili?
Nehal sem šteti, ampak mislim, da v dobrih 30 … 34, najgloblja je bila globoka 100 metrov. V jamah, v katere sem se spustil sam, je bilo najdenih približno 1000 žrtev, v glavnem Bošnjakov. Odkrili smo tudi približno 600 grobnic, v katerih je bilo več kot 5 žrtev in več kot 1000 grobov, kjer je bil pokopan več kot en človek.
Kdaj vam je bilo najtežje?
Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova strašna izkušnja, odkrili smo novo grobnico. Imam občutek, da me najhujše še čaka. Dolgo sem mislil, da je bila najhujši trenutek najdba posmrtnih ostankov 6-mesečne dojenčice Amile v bližini kraja Ključ. Našli smo jo v 22-metrski zelo ozki naravni jami, s kriminalistom sva se sključena komaj prebila v notranjost jame. Pod zemljo in med smetmi sva našla 188 posmrtnih ostankov, med njimi tudi nesrečno Amilo. Ostanke njenega okostja so skupaj držale plastične plenice …
Potem sem pred nekaj leti raziskoval grobišče, na katerega so opozorili nizozemski pripadniki modrih čelad. V poročilu nizozemski vladi so zapisali, da so na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih pri Srebrenici pokopali trupla šestih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Nizozemski vojaki niso več mogli nositi tega bremena, obiskali so me v Sarajevu in mi predali skico grobnice. Povedali so mi, da je tam pokopan tudi dojenček, ki je umrl med porodom …
Nesrečna dojenčica je živela samo nekaj sekund, rodila se je na betonska tla tovarne akumulatorjev. Samo vdihnila je zrak in umrla.
Nizozemski vojak je dojenčico položil v posodo za hrano in jo pokopal. Po vojakovi zaslugi smo lahko našli ostanke njenih drobnih kosti, bili so tako drobni kot sponka za papir, ki jo držim v rokah. Morda je to najtežji trenutek, čeprav …
Poznamo primer še enega dojenčka, ki ga še nismo našli in sploh nima imena, vodimo ga kot Kurspahić bejbi. V Pionirski ulici v Višegradu so v neko zgradbo strpali 70 ljudi, zabili vrata in okna ter stavbo zažgali. Morda bo najdba pepela teh žrtev najhujša izkušnja.
Koliko žrtev še niste našli?
Če govorimo o Srebrenici, moramo najti še približno 900 posmrtnih ostankov od 8.372 evidentiranih žrtev. Nekatere smo sicer že našli in so v mrtvašnici v Tuzli, vendar jih še nismo identificirali. Prav mogoče pa je, da nam nekaterih niti ne bo uspelo identificirati, saj nimajo več bližnjih sorodnikov, s katerimi bi lahko primerjali analizo DNK. Mogoče je tudi, da so bile likvidirane celotne družine.
Celotna vaša družina je bila vključena v postopke izkopavanja … Na izkopavanja ste pripeljali celo svojega sina, in to že pri 13-ih letih … Zakaj mu niste prihranili tega gorja?
To so bili drugi časi v Bosni in Hercegovini, tujci so po vojni nadzorovali tako rekoč vsa področja našega življenja, tudi to, kaj naj piše v učbenikih zgodovine, recimo ni se smelo uporabljati besede agresija. Svojima otrokoma sem želel prikazati resnico, zato sem ju tudi vodil na izkopavanja. Sin se je spustil v 56 metrov globoko jamo. Njegov odziv je bil zelo otroški. Zanimalo ga je, zakaj ima izkopani človek dvakrat daljše zobe kot mi …
"Vse Hude Jame dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati."
Ocenil sem, da je bolje, da moj sin tako neposredno doživi resnico, kot pa da bo čez 20, 30, 40 ... let iskal mene v neki grobnici, v neki Hudi Jami …
Sin je tako dobil pravo lekcijo iz zgodovine in je pri 30-ih letih veliko bolj ozaveščen o teh dejstvih, kot sem bil jaz pri 37-ih, ko se je začela vojna. Bil sem zelo naiven.
Vaše družinsko življenje je bilo zelo prepleteno z vašim delom.
Še danes imamo te filme, na katerih se najprej pihajo svečke ob rojstnem dnevu, potem pa sledijo fotografije z okostji žrtev z množičnih grobišč.
Dva dneva sem preživel v Republiki Srbski, v bližini Srebrenice. V neformalnih pogovorih z običajnimi ljudmi srbske narodnosti nihče ne prizna genocida.
Najbolj me skrbijo žene, matere in hčerke, ki nimajo moči, da bi se sprijaznile z dejstvom, da je njihov mož, oče, sin … posilil 12-letno punčko. One to vedo, a tolerirajo. Zločini so bili očitno tako strašni, da se normalen človeški um ne more spoprijeti z njimi. Ljudje zato zločine relativizirajo, krivdo pa prelagajo na žrtve. Nekateri si celo drznejo reči, da je Srebrenica božja kazen, kot da so oni krivi za uboje Srbov v vaseh v okolici Srebrenice leta 1992. Torej je v Srebrenici ubijal bog, ne ljudje!? To nas oddaljuje od vračanja zaupanja med ljudi, čeprav znata dva naroda živeti skupaj ...
So med pogrešanimi tudi Srbi? Obstajajo njihove grobnice, jame?
Seveda so v Bosni in Hercegovini tudi grobnice, v katerih so pripadniki vseh etničnih skupin, so grobnice, v katerih so tako Bošnjaki kot Srbi. Statistično gledano, je v vojni izginilo več kot 30 tisoč ljudi, od tega 85 odstotkov Bošnjakov, 11 odstotkov bosanskih Srbov, trije odstotki bosanskih Hrvatov. Nesporno je, da v Bosni in Hercegovini nimamo na eni strani le žrtev, na drugi pa le zločince. Zločini so različni, žrtve pa so bili pripadniki vseh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini. Med žrtvami je tudi slovenski fotoreporter Alojz Krivograd - Futy, ki so ga Srbi zajeli nekje na poti med Goraždem in Fočo.
Pojavile so se informacije, da bi njegovi posmrtni ostanki lahko bili v jami Piljak v bližini Foče. Imamo dokaze, da je bil Krivograd zaprt v zaporu v Foči. Neko noč so ga odvedli skupaj s skupino Bošnjakov in takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Že leta 2001 smo prek slovenske ambasade v Sarajevu navezali stik z njegovo družino, privolili so v test DNK, vzorce smo primerjali z vsemi našimi bazami, a nismo mogli potrditi, da je Alojz Krivograd bil med žrtvami v jami Piljak.
Iz te jame moramo identificirati še eno ali dve trupli, a nobeno zagotovo ne pripada slovenskemu fotoreporterju. Posmrtni ostanki Alojza Krivograda so najbrž v kateri od drugih množičnih grobnic, morda v Šumi, Rudniku, Rijeki ...
V Mariboru so pokopali 800 žrtev Hude Jame … Kako doživljajte zločine iz 2. svetovne vojne?
Huda Jama in vse Hude Jame, ki jih bomo še odkrili – zagotovo so tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa v Srbiji, Makedoniji, Črni gori – so dokaz, da se ne glede na to, koliko časa je minilo od nekih dogodkov, resnica ne more in ne sme skrivati. Resnica je dejstvo nekega trenutka, a je tudi res, da resnico vedno pišejo zmagovalci in da njihovi zločini uradno ne obstajajo. Toda zločinov se ne da prikriti!
Pred kratkim me je tukaj v Sarajevu obiskal zunanji minister Katalonije, z mano se je želel pogovoriti o naših izkušnjah z iskanjem pogrešanih ljudi. Zakaj? Ko je bil na oblasti general Franco, je med letoma 1936 in 1975 v Španiji izginilo kar 140 tisoč ljudi. Katalonci so zdaj prepričani, da je nastopil pravi trenutek, da razkrijejo resnico o pogrešanih. Res je, zdaj je že prepozno, resnica ne bo več enakovredna, kot bi bila pred 50 leti, vendar je pomembna.
"Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova izkušnja. Najbolj grozne so bile najdbe dojenčkov."
Kaj svetujete Slovencem, ki se še več kot 70 let po koncu 2. svetovne vojne ukvarjamo s prikritimi grobišči?
Javnost je šokirana, ker je živela v sistemu, ki ni dopuščal, da bi se resnica izvedela. Neverjetno se zdi, da so bili osvoboditelji junaki tudi zločinci, ki so izvrševali smrtne kazni. Dejstvo je, da so obstajali ljudje, ki so vedeli za Hudo Jamo, ki so vedeli za vse Hude Jame, ki so nam še neznane in ne bode odkrite še 100 let. Še vedno živi nekaj ljudi, ki zaradi prikrivanja resnice nemirno spijo. Ko bo minilo še nekaj časa, bo širša javnost lažje sprejela bolečo resnico. Resnica ni samo črno-bela, ampak je tisto vmes, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico!
Amor Mašović, tukaj v vaši pisarni imate veliko zahval ljudi, ki ste jim pomagali najti posmrtne ostanke svojcev … Predstavlja travmatična najdba okostij vendarle vsaj nekaj olajšanja?
Predstavlja olajšanje, četudi je sporočanje prek telefona včasih zelo neosebno. Pred kratkim je sarajevski novinar v Dnevnem Avazu objavil izpovedno besedilo, kako je doživel trenutek, ko sem mu sporočil, da smo našli njegovega brata Kjašifa Smajlovića, ki velja za prvo novinarsko žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Zapisal je, kako je bil najprej neverjetno šokiran, a je potem že med najinim pogovor začutil olajšanje … Ljudje vedo, da bodo zdaj lahko mirneje spali in se poklonili svojcu.
Velika tragedija je izgubiti sorodnika v vojni, a je velik privilegij najti njegove ostanke oziroma vedeti, kje so. Največji poraženci vojne so družine pogrešanih žrtev. Tisti, ki tega niso doživeli, težko to razumejo.
Tudi v vaši družini imate izkušnjo s pogrešanimi ljudmi.
Med drugo svetovno vojno je izginil brat moje mame. Nikoli ga niso našli. Spominjam se, ko smo z družino prihajali na obisk k naši babici na vas. Vedno je nekam zasanjano zrla skozi okno in gledala po hribu. Moja mama jo je nekoč okarala, kako to, da sploh ne zaklepa vrat. Da jo bodo okradli … Odgovorila je, da izginuli Enver nima ključev. Le kako bo prišel domov, ko se vrne?!
Do konca življenja je čakala na svojega sina Enverja. In vem, da številni z izkušnjo 2. svetovne vojne še danes čakajo na izginule sorodnike. Nekateri celo verjamejo, da so še vedno živi, da so si našli lepše življenje nekje na tujem in da je morda celo bolje čim manj brskati po zgodovini in se spoprijeti z resnico.
Je mogoče po takšnih izkušnjah odpuščati? Je sprava sploh mogoča?
Ni zagotovila, a bo lažje. Izpolnjeni bodo pogoji, ko se bosta lahko dva, ki sta ideološko popolnoma na drugih bregovih ali sta bila morda celo vsak na svoji frontni črti, normalno pogovarjala. Lažje si bo pogledati v oči, morda najprej drug drugemu prikimati, čez čas reči celo “zdravo”, se pogovarjati, morebiti celo s trezno glavo debatirati o konfliktnem dogajanju. Ljudje bodo lažje spoznali drug drugega, zdaj živimo s preveč predsodki. Komunikacija je dober korak k normalnemu odnosu, zaupanju.
Kaj pomenijo v praksi obsodbe v Haagu? Kaj vam predstavlja obsodba Radovana Karadžića?
Haag ni izpolnil svojih nalog. To ni le moje stališče, venezuelski diplomat Diego Arria, ki je vodil tudi Varnostni svet Združenih narodov ob začetku vojne v Bosni in Hercegovini, mi je na vprašanje, zakaj so sploh ustanovili haaški tribunal, jasno odgovoril: zato, da sodimo Miloševiću in njemu podobnim. No, Miloševića niso obsodili, morda so nekaj njemu podobnih, a ne v dovoljšnem številu in niti ne glavnih akterjev. Med obsojenimi ni Miloševićevih generalov, recimo generala Perišića, ki je uničil Mostar, pa generalov Kadijevića in Adžića ...
Kaj pa primer oprostilne sodbe Šešlju – on je nedaleč stran od stolpnice, v kateri se pogovarjava, z Grbavice, streljal na Sarajevo.
Res je, Šešelj je prihajal na Grbavico v Sarajevo. Pa ne samo on, tudi aktualni srbski premier Vučić je bil tukaj, na primer v Vogošći skupaj s Šešljem.
Po mojem mnenju je haaški tribunal odigral pomembno vlogo, vprašanje je, kako bi stvari potekale brez njega, kakšna bi bila resnica, ki je haaškemu sodišču navkljub še vedno sporna, se jo zanika, izkrivlja. Največje koristi vloge haaškega tribunala bodo občutile generacije, ki prihajajo in niso toliko obremenjene s preteklostjo. Imele bodo samo sodne dokaze haaškega sodišča, ki jim je treba verjeti. Vseeno pa bi moralo sodišče doseči več, ne bi se mu bilo treba ukvarjati z upravniki in stražarji taborišč, morali bi se osredotočiti na najvišje predstavnike politike, vojske in policije. Tako bi postavili matrico odgovornosti, v kateri bi odgovarjali tudi nižje uvrščeni zločinci, a haaško sodišče se je ukvarjalo s tistimi, ki so jim bili dosegljivi. Lažje jim je bilo prijeti stražarja v taborišču in mu soditi, medtem ko se je njegov komandant mirno sprehajal.
Problem je tudi, da so nekatere glavne osumljence prijeli šele nekaj let po zločinu. Zdaj nekateri v Haagu, na primer Mladić, sedijo hudo bolni, ne verjamem, da ima sploh še kaj energije za življenje. Ko ga je bilo treba kaznovati in bi to žrtvam predstavljajo olajšanje, se to ni zgodilo. Tako Mladić kot Karadžić ne bosta nikoli odsedela dosojenih kazni.
Poleg tega so pomanjkljivost haaškega sodišča oziroma njegovega predsednika pomilostitve. Pomiloščeni se nato vključijo v iste organizacije, v katerih so sodelovali med zločini. Takšni so primeri Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika, Momirja Vasiljevića ...
Kakšna bo Bosna in Hercegovina čez 20 let?
Tolikokrat sem se že zmotil … Vem, zakaj sem ostal tukaj. Bil sem odvetnik, imel sem družino, imel sem nepremičnine zunaj Bosne in Hercegovine in brez večjih težav bi lahko pobegnil in rekel, da to pač ni moja vojna. A čutil sem dolžnost, da ostanem, da je to moja država in da moram pomagati. Po vojni nisem več videl Bosne in Hercegovine, zaradi katere sem ostal v Sarajevu. Še danes je ne vidim, vendar iskreno upam, da bo tukaj spet država, kot je nekoč bila: da bodo vse narodnosti dobro in mirno živele skupaj.
Kje lahko najdete razloge za optimizem?
Stvari potekajo v valovih, morda včasih celo prehitevamo. Tako je bilo na primer s približevanjem Evropski uniji, spet smo se nekoliko približali, pa se dogajajo referendumi, nespoštovanja odločitev sodišča … Vseeno sem optimist, sam bom težko doživel boljše čase, a moja naloga je, da svojim otrokom pustim državo, kakršno sem imel jaz v mladosti.
"Ne moremo potrditi, da je bil slovenski fotograf Alojz Krivograd Futy med žrtvami v jami Piljak. Verjetno je v kateri drugi jami."
Pa vi osebno, čez nekaj let boste najbrž odšli v pokoj. Boste lahko izklopili, se ne bojite, da vas bodo vse nesrečne žrtve preganjale v bolj sproščenih dneh?
Psihiatri pravijo, da bo težko … Številni me sprašujejo, kako spim, vsem odločno odgovorim, da odlično. V sanjah me nikoli ne spremljajo grobovi, sploh ne sanjam strašnih stvari. Morda je tako, ker dnevno videvam grozne stvari in sem toliko utrujen, da jih ne morem dodatno procesirati. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bom izklopil. Seveda se mi vsi dogodki in videne grozote nekam nalagajo, ne vem, ali se mi bodo prikazovale in kako se bom z njimi spoprijemal. Star sem 61 let, trudim se postopno izpreči.
Morda bi k temu lahko pripomogla tudi Nobelova nagrada za mir, skupaj z materami Srebrenice vas je zanjo predlagalo bošnjaško društvo iz Skandinavije.
Nobelova nagrada živi le nekaj ur ali dni … Poglejte, to kar vidite izobešeno tukaj v pisarni – številne zahvale svojcev vojnih žrtev – mi pomeni veliko. Predvsem pa imajo poseben pomen zahvale v mojem srcu, te predstavljajo pravo Nobelovo nagrado. Prejemam jih tako rekoč vsak dan. Ko grem z ženo na tržnico, pogosto k meni pristopijo popolnoma neznane ženske in se mi iskreno zahvalijo. To je dokaz, da ljudje opazijo in spoštujejo tvoje delo. Morda sem privilegiran, da lahko pomagam iskati pogrešane ljudi.
Amor Mašović, verjamete, da je večina ljudi vendarle dobrih?
Absolutno. In ne samo v Sarajevu in Bosni in Hercegovini, po vsem svetu. A žal več pozornosti dobijo slabi ljudje, polno jih je v medijih. Dobri ljudje niso zanimivi drugim dobrim ljudem. Velika večina ljudi je v svojih dušah dobrih.
Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.
Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.
Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.
Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.
Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.
Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.
“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.
Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.
Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.
Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.
Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.
Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Neveljaven email naslov