Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivica Kostelić se je naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dneva v bolnišnici
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
"To je bila ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju. Težava je bila v tem, da sva imela zelo slabe vremenske razmere, ker pa sva s seboj imela hrane le za 20 dni, sva morala vsak dan opraviti del poti. In to v res neživljenjskih razmerah, pri vetru s hitrostjo 120 km/h, pri temperaturah okrog -30 stopinj celzija. In posledica tega so bile ozebline. Miha, s katerim sva na vezi vsak dan, jo je odnesel slabše, sam pa očitno ne bom imel posledic."
Ivica je skušal odgovoriti tudi na vprašanje ali je zdaj končal športno kariero ali ne.
"Jaz sem povedal, da ne bom nikdar rekel, da sem končal. Moja želja je bila, da bi samo enostavno izginil iz tega. Smučanje, tekmovanja, treningi, to je bilo 30 let moje življenje. Vsak dan je imel en smisel, en cilj, smučanje je bila moja velika ljubezen. In ta ljubezen je bila zelo srečna."
Pravi, da sta z Janico Kostelič, ki je na smučeh postavila kar nekaj nedosegljivih rekordov, še vedno tako povezana kot sta bila včasih.
"Z Janico nisva bila samo brat in sestra, bila sva tudi najboljša prijatelja, včasih tudi edina prijatelja. Zato se mi nikoli ni zdelo, da sem v njeni senci, čeprav, če smo pošteni in govorimo o njenih uspehih, kdo pa ni bil v njeni senci. Vedno sem se veselil njenih uspehov, kot se je tudi ona iskreno veselila mojih. Prepričan sem, da nihče od naju ne bi bil tako uspešen, če ne bi od malih nog trenirala skupaj."
Ivica je osvojil kar 4 srebrne kolajne, čeprav si je srčno želel olimpijskega zlata pa zaradi tega ni čisto nič nesrečen.
"Seveda bi si želel zlato kolajno ampak mogoče prav zaradi vseh operacij (imel je kar 15 operacij kolen) gledam na to drugače kot tisti, ki v karieri niso bili nikoli poškodovani. Ko se po poškodbah, ki bi ti lahko vzele tvojo veliko ljubezen, vrneš in potem celo osvajaš kolajne, res ni važno ali je ta kolajna srebrna ali bronasta. V bolnišnicah sem se naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dne v bolnišnici."
Ivica Kostelič, oče dve sinov, Ivana in Leona, bo konec tega meseca z ženo Elin, nekdanjo smučarko z Islandije, že na Mljetu, na posestvu Kosteličev, kjer so se kovale vse največje kolajne. V nedeljskem pogovoru je spregovoril tudi o položaju alpskega smučanja v svetu, o prijateljstvu s Slovenci, o občutku nepremagljivosti pa tudi o tem kdaj je nazadnje imel v rokah kitaro.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Ivica Kostelić se je naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dneva v bolnišnici
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
"To je bila ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju. Težava je bila v tem, da sva imela zelo slabe vremenske razmere, ker pa sva s seboj imela hrane le za 20 dni, sva morala vsak dan opraviti del poti. In to v res neživljenjskih razmerah, pri vetru s hitrostjo 120 km/h, pri temperaturah okrog -30 stopinj celzija. In posledica tega so bile ozebline. Miha, s katerim sva na vezi vsak dan, jo je odnesel slabše, sam pa očitno ne bom imel posledic."
Ivica je skušal odgovoriti tudi na vprašanje ali je zdaj končal športno kariero ali ne.
"Jaz sem povedal, da ne bom nikdar rekel, da sem končal. Moja želja je bila, da bi samo enostavno izginil iz tega. Smučanje, tekmovanja, treningi, to je bilo 30 let moje življenje. Vsak dan je imel en smisel, en cilj, smučanje je bila moja velika ljubezen. In ta ljubezen je bila zelo srečna."
Pravi, da sta z Janico Kostelič, ki je na smučeh postavila kar nekaj nedosegljivih rekordov, še vedno tako povezana kot sta bila včasih.
"Z Janico nisva bila samo brat in sestra, bila sva tudi najboljša prijatelja, včasih tudi edina prijatelja. Zato se mi nikoli ni zdelo, da sem v njeni senci, čeprav, če smo pošteni in govorimo o njenih uspehih, kdo pa ni bil v njeni senci. Vedno sem se veselil njenih uspehov, kot se je tudi ona iskreno veselila mojih. Prepričan sem, da nihče od naju ne bi bil tako uspešen, če ne bi od malih nog trenirala skupaj."
Ivica je osvojil kar 4 srebrne kolajne, čeprav si je srčno želel olimpijskega zlata pa zaradi tega ni čisto nič nesrečen.
"Seveda bi si želel zlato kolajno ampak mogoče prav zaradi vseh operacij (imel je kar 15 operacij kolen) gledam na to drugače kot tisti, ki v karieri niso bili nikoli poškodovani. Ko se po poškodbah, ki bi ti lahko vzele tvojo veliko ljubezen, vrneš in potem celo osvajaš kolajne, res ni važno ali je ta kolajna srebrna ali bronasta. V bolnišnicah sem se naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dne v bolnišnici."
Ivica Kostelič, oče dve sinov, Ivana in Leona, bo konec tega meseca z ženo Elin, nekdanjo smučarko z Islandije, že na Mljetu, na posestvu Kosteličev, kjer so se kovale vse največje kolajne. V nedeljskem pogovoru je spregovoril tudi o položaju alpskega smučanja v svetu, o prijateljstvu s Slovenci, o občutku nepremagljivosti pa tudi o tem kdaj je nazadnje imel v rokah kitaro.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Neveljaven email naslov