Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, že dolgo raziskuje plastiko. Pravi, da se ji ne moremo kar odpovedati, da pa bi se morali izogibati čezmerni in nepravilni uporabi plastike. ”Plastika je naš neljubi prijatelj. Vedno je tam in rad pomaga, ga tudi izkoriščamo, a hkrati plastiko vedno zanikamo. Prijatelju moramo pomagati,” razmišlja dr. Kržan. Bioekonomija je močna sila, ki prihaja in je povezana s krožnim gospodarstvom: “Vprašanje je, kako bi lahko plastiko bolj gospodarno uporabili in jo reciklirali. Trendi bodo šli v smeri več vračljive embalaže. Popolnoma se enkratni uporabi ne bomo mogli odpovedati, se bodo pa izboljšale metode za predelavo.” Avtorica: Tatjana Pirc
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov za razvoj in Svetovne banke.
Zanj radi rečejo, da je eden največjih strokovnjakov za psihodramo v tem delu Evrope, a sam na to pravi, da psihiatrija in psihoterapija nista kot tek na 200 metrov, da bi vedeli, kdo je najhitrejši. Iz rojstnega Beograda ga je pot pripeljala v precej manjšo Idrijo, kjer je našel čas za pisanje pred kratkim izdane knjige Psihodrama, Sprememba skozi akcijo, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku o psihodrami. Čeprav se je slovenščino učil že pred prihodom v Slovenijo, pa se med sodelavci z idrijskim narečjem v Psihiatrični bolnišnici Idrija najprej ni najbolje znašel.
V preddverjih ljubljanskih hiš, s staro kitaro in novimi prijatelji nastanejo zametki Mladih levov, priljubljenost pride nenapovedano, znanje nabira po poti. Skozi desetletja je posnel več kot 40 nosilcev zvoka in slike, prejel več kot 20 priznanj in prisega, da biografije ne bo nikoli napisal sam. Njegovo biografijo bi moral spisat bend posameznic in posameznikov, ki bi dogodke opisovali vsak iz svojega zornega kota. Benč je bil namreč vedno rad v skupinah, Bendologija je njegov zaščitni znak.
Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije, zase pravi, da slabe stvari hitro pozabi. Skuša biti konstruktivna in je usmerjena k rezultatom, kljub temu pa brez dlake na jeziku vedno pove, kaj ni v redu. Pravi, da je obdana z ljudmi, ki ji dajejo razlog za optimizem. "Če delaš v taki organizaciji kot jaz, si obkrožen z zelo pozitivnimi ljudmi, ki so pripravljeni nekaj vložiti v to, da bi bilo njim in drugim bolje. O takih ljudeh premalokrat slišimo." Z gostjo se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
"Ko zboliš, imaš simptome, ki jih še nihče prej ni imel. Ko si srečen, ni nihče srečen na enak način kot ti. To je tvoja sreča." Tako pravi nedeljski gost Edo Maajka. Z Gašperjem Andrinkom sta govorila o tem, kaj trenutno pesti večino ljudi, pa se tega sploh ne zavedajo, kaj je doživljal ob družinski tragediji, zakaj se na Balkanu vse tako počasi menja, zakaj ljudje raje sprejemajo neuspeh kot uspeh, zakaj bi izdal vsako politično stranko in kako nanj vplivajo novi glasbeni trendi.
Nedeljski gost je raper Edo Maajka. To je neprevedena različica pogovora. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. Opozorilo: v intervjuju se večkrat pojavi ekspliciten jezik. Toliko, da veste.
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, letnice so kot stopnišče, zgodovinarji pa kot patologi. Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja. Kaj se lahko naučimo od Cankarja, kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? Tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega izumitelja časovnega stroja. Z ddr. Igorjem Grdino se je pogovarjal Luka Hvalc
Eden od aktualnih Zoisovih lavreatov dr. Matjaž Perc spada v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Kljub mladosti na mariborski univerzi deluje kot redni profesor in z januarjem zaganja svojo programsko skupino. Njegovo področje je fizika družbenih sistemov. Kot pravi, so lahko fizikalne enačbe presenetljivo odlične vodnice v kompleksnem telesu našega sveta.
Nedeljska gostja dr. Teresa Cordova, direktorica Inštituta Great Cities na Ilinojski univerzi v Čikagu, nas bo odpeljala v različne soseske ameriških mest. Gremo med Slovence, ki so se na ameriški srednji zahod v iskanju boljšega življenja selili pred več kot stotimi leti, v svet priseljencev iz Latinske Amerike, ki so v Združenih državah sredi 60. let prek družbenih gibanj zahtevali svoje pravice, in v pozabljene soseske nekdaj mogočnega mesta, ki je zaradi globalizacije padlo na kolena, zdaj pa išče drugačne poti do oživljanja nekdaj bleščečih urbanih okolij. Predvsem pa razmišljamo o vključevanju prebivalcev v procese odločanja v mestih. Z gostjo se je pogovarjal Jan Grilc.
Marija in Andrej Štremfelj sta zapisana goram in alpinizmu, pedagoškemu poklicu, družini in v dobrem in slabem že nekaj deset let tudi eden drugemu. Sta tudi prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Andrej, takrat 7. oktobra 1990, že drugič – prvič je to storil leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest. Letos je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo. Marija pa je prva Slovenka in trinajsta ženska na svetu, ki je stala na strehi sveta.
Tokratnega gosta smo ujeli na uvodu v novo sezono tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju. In prav to tekmovanje ga je zaznamovalo za vse življenje, njegov oče, legendarni francoski novinar Serge Lang, je bil eden od ustanoviteljev pokala. Novinarsko družinsko tradicijo je nadaljeval tudi on in jo še nadaljuje, čeprav bi se lahko že upokojil. Idej mu namreč ne zmanjka, zdaj se je usmeril na vzhod, v Gruzijo, kjer želi tamkajšnji vladi pomagati pri popularizaciji alpskega smučanja. Patricka Langa je v Soeldnu pred mikrofon povabil Aleš Smrekar.
So pesmi in so ljudje, ki so zelo živi v kolektivni zavesti. Julija in Aleksander Mežek. Prvi sprva ni bilo usojeno postati ponarodela, a zdaj to je. Aleksander Mežek pa je v polstoletni karieri postal in obstal eden od stebrov slovenskega kant-avtorstva. Poti med avdicijo oddaje Pokaži kaj znaš, do koncerta v Operi SNG Ljubljana opisuje brez zadržkov. Tudi trenutke, ki bi lahko življenjsko pot zapeljali v popolnoma drugačno smer. Z njim se je pogovarjal Andrej Karoli.
Doktorica Petra Svoljšak je predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. V ZRC SAZU raziskuje zgodovino prve svetovne vojne ter njen kulturno-zgodovinski kontekst. Na Univerzi v Novi Gorici predava predmeta “Nacionalno in prva svetovna vojna” ter “Svetovne vojne 20. stoletja” in napisala je knjigo Slovenci in prva svetovna vojna. Kako primerno, da se z njo kot Nedeljsko gostjo Vala 202 , spomnimo stoletnice konca 1. svetovne morije.
Z letošnjo Ježkovo nagrado za življenjsko delo ovenčani Jurij Souček je kot Nedeljski gost svoj lik in delo, predvsem pa legendarni in edinstveni glas, predstavil v živo na Valu 202.
David Pivk skrbi, da je ena najbolj prepoznavnih znamk na svetu še bolj prepoznavna. Direktor tržnega komuniciranja pri podjetju Nike je razkril, kako izbirajo športnike za svoje kampanje, kako je prišel do te zanimive službe in na katerem igralnem mestu bi igral, če bi bil nogometaš.
Z Alenko Artnik o skrivnostih potapljanja na vdih, meditaciji, usodi, olimpijskih igrah, resničnih izzivih. Tudi o snemanju dokumentarnega filma za mrežo Netflix in o tem, da si v prihodnosti vseeno predstavlja družino z otročki, ki tekajo po plaži. Ob potapljaškem centru, seveda.
Ob 50. Barcolani, najštevilčnejši regati na svetu, bo nedeljski gost legendarni jadralec Dušan Puh. Kot krmar na sicer italijanski jadrnici Fanatic je leta 1994 postal prvi Slovenec z zmago na Barcolani, sodeloval je še pri dveh slovenskih zmagoslavjih v tržaškem zalivu. Je eden redkih pri nas, ki se z jadranjem preživlja, je pa tudi večni “nergač” in kritik razmer v slovenskem jadranju. Pri sosedih Italijanih se ga je prijel naziv “nerjaveči”.
Na skrajnem severu naše celine živi kar 23 tisoč polarnih medvedov, kar ni malo, a njihova prihodnost je veliko bolj negotova kot usoda številnih drugih ostalih ogroženih vrst. Zaradi globalnega segrevanja, ko morje niti v polarnih območjih pozimi ne zamrzne več in ko so poletja na severu vedno daljša, jim preprosto zmanjkuje življenjskega prostora. Zato se tudi njihove poti vedno pogosteje križajo s človekom – samo letos so v Kanadi ubili dva človeka. Polarne medvede že 35 let preučuje dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta, ena od vodilnih svetovnih avtoritet zanje. Bil je tudi osredji gost letošnje mednarodne konference o medvedu, ki je sredi septembra potekala v Ljubljani. Opozarja predvsem na posledice podnebnih sprememb na življenje teh polarnih zveri: v zadnjih desetletjih se je njihovo telo skrčilo za 20 centimetrov in počasi izumirajo. Z nami bo delil tudi podrobnosti o življenju za polarnim krogom, o tem, da je polarnega medveda lažje ujeti kot zajca, o pojavu medvedjih hibridih in več o njihovi neverjetni sposobnosti orientacije.
Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi. Naša današnja nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo.
Neveljaven email naslov