Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.
Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.
Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.
Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar
V svoji 42-letni karieri dela z otroki in mladostniki je videla nešteto nepredstavljivih primerov zlorab in zanemarjanja otrok, toliko, da bi lahko obupala nad družbo in svetom, a ostaja trdno prepričana, da je lahko vsak otrok in mladostnik srečen in uspešen. FOTO: Bobo
Branimir Brkljać, predavatelj, marketinški strokovnjak, ki na vprašanje, kaj sem jaz odgovarja: “izkušeni začetnik”. Tudi slogan “in to še ni vse” lahko dodamo v osebno izkaznico sogovornika, ki ga s Slovenijo povezujejo Kozmodisk in začetki tv prodaje. O novih načinih komuniciranja, novih oblikah dela, marketinških strategijah in politiki, kot resničnostnem šovu Branimir Brkljać v pogovoru z Natašo Zanuttini
Na ljubljanski Medicinski fakulteti specializira interno medicino, postane najmlajši redni profesor, višji zdravstveni in znanstveni svetnik, ambasador RS v znanosti. Prevzame strokovno vodenje ljubljanskega Kliničnega centra, do leta 2004 je na čelu Ministrstva za zdravje, zdaj, predsednik Rdečega križa Slovenije. Glasen zagovornik zdravega življenja, prodoren kolumnist in intelektualec kritičnega uma. Foto: Bobo
Kantavtor, pesnik in tudi zabavljač, že 25 let novembra opravlja vsaj šest poklicev. Spomin ga (še) ne pušča na cedilu. O Dylanu, znoju na odru, natakaricah, ki jih pogreša na koncertih v hramu kulture, jazzu v Beltincih in mehurčkih, v katerih živimo… Vlado Kreslin, Nedeljski gost Andreja Karolija.
Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati. Z Amorjem Mašovićem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Akademik dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, književnik in politik ima na vrtu Prešerna in Trubarja. Koga in kaj pa ima v svojem srcu in v spominih?
Andre Geim – mož, ki je odkril grafen in žabe pripravil do letenja. Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela!
Branko Potočan, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja in pedagog. Koliko rudnika je čutiti v plesu na evropskih in svetovnih gledaliških odrih, kako povezati folkloro, Plesni teater Ljubljana, skupino Fourklor in festival Rdeči revirji, pa tudi o pesmih in vrveh, ki ti pomagajo do zvezd in v brezno, Branko Potočan o gibu v besedi z Natašo Zanuttini
Gregor Pečan je od leta 2006 ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, od marca lani pa tudi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. Diplomiral je iz elektrotehnike, poučeval matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, zdaj pa vse moči usmerja predvsem k prepoznavnosti Združenja in izboljšanju statusa ravnateljev. Prisega na zdravo pamet, ki jo vse pogosteje pogreša predvsem pri politiki s tem pa seveda tudi v šolstvu.
"Če je nekdo na vozičku in si upa iz hiše, zato še ni junak." Darko Đurić je športnik invalid in je najbolj neprizanesljiv prav do invalidov in športnikov. In do sebe. Rodil se je rodil brez nog in le z desno roko, a to ga ne ovira pri doseganju vrhunskih plavalnih rezultatov, potovanjih in vožnji avtomobila. Pravi šaljivec, športnik in študent. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Dr. Darja Hoenigman je antropologinja, ki že več kot desetletje preučuje jezike in navade prvobitnih plemen v Papui Novi Gvineji, otoški državi, veliki za 20 Slovenij, kjer govorijo več kot 840 jezikov. Tamkajšnji prebivalci so jo posvojili in jo po otoškem vodnem duhu krstili za “Kongotmay“, po njej pa je poimenovanih kar nekaj otrok na otoku. O življenju v džungli, v kateri preživi tudi do šest mesecev na leto, pa tudi o tem, s kakšno hitrostjo izginja jezikovna in s tem tudi kulturna pestrost na svetu, se je z njo pogovarjala Maja Ratej.
Kar je Slavoj Žižek za Slovenijo in svet, je Srećko Horvat za svet in Hrvaško. Karizmatični filozof in vznemirljiv glas mlade generacije. Politično aktiven svetovljan brez stalnega naslova, ki se jasno opredeljuje do dogajanja po svetu. Od ameriških volitev do begunske tragedije. Ustanovitelj zagrebškega Subverzivnega festivala zdaj skupaj z Janisom Varufakisom in ob nasvetih Juliana Assanga gradi novo evropsko levico. V staro Evropo Srećko Horvat ne verjame več. Filozof Srećko Horvat v pogovoru z Luko Hvalcem za Val 202 tudi o tem, zakaj je za hišnega ljubljenčka bolje imeti mačko kot psa.
Doktorica Leonida Zalokar. Zaradi pogostih pobegov od doma, kjer ni bilo tako, kot mora biti, je čas odraščanja preživela v Mladinskem domu Jarše. Takrat je videla, kako se vzgaja, kaj vse je narobe, in si kot 14-letna deklica rekla, jaz bom tudi delala to, ampak drugače. Ob delu je končala šolanje, postala vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je doktorica socialne pedagogike.Leonida Zalokar je že skoraj deset let na čelu Vzgojnega zavoda Planina, v katerem najdejo dom tudi otroci in mladostniki s težavami zaradi duševnega zdravja.
Če bi se v preteklosti okoliščine obrnile drugače, bi Marta Kos Marko lahko celo sodelovala na OI v Riu de Jeneiru . Verjetno kot novinarka, čeprav je bila včasih tudi uspešna športnica. Po delu na TV Slovenija in dopisniški karieri v Nemčiji je v času dr. Janeza Drnovška vodila vladni urad za komuniciranje. O zvezdah v gospodarstvu v Sloveniji, vlogi veleposlaništva, o političnem dogajanju v Evropi in prizadevanjih za enakopravnost ljudi, pa tudi o treningih komuniciranja in položaju žensk v podjetjih in polki v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Nedeljski gost Vala 202 je bil Aleksander Čeferin. Predsednik slovenske nogometne zveze kandidira za predsednika evropske, javno pa ga je podprla več kot tretjina vseh nacionalnih zvez, kar ga dobre tri tedne pred volitvami postavlja v vlogo favorita. Kakšna je njegova vizija nogometa na stari celini, kako poteka lobiranje in kako namerava povrniti skrhano zaupanje v nogometne institucije?
Neveljaven email naslov