Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Silvija Krejaković

30.09.2018


Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, kamor so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev

Že takoj po začetku 2. svetovne vojne so okupatorji proti jugu izselili na tisoče Slovencev, ki so jih Srbi sprejeli na svoje domove, mnogi so usodo in upanje delili vsa štiri vojna leta. V velikem maščevalnem streljanju 2194 talcev oktobra 1941 v Kraljevu je bilo ubitih tudi 50 Slovencev, Silvija Krejaković pa je zgodovinarka, ki je po sedmih desetletjih brezimnosti končno (tudi slovenskim) talcem dala ime in obraz.

Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi.

Nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo. Pri njenem strokovnem delu so jo vselej še posebej zanimale usode Slovencev, izgnanih v Srbijo. Nedvomno tudi zato, ker je kot sedmošolka v projektu pobratenja Maribora in Kraljeva obiskala Slovenijo in tega obiska nikoli ni pozabila. Takrat in danes, ko se po 35 letih v Maribor vrača z razstavo (tudi) o usodi slovenskih talcev, je bila njena gostiteljica Jana Vidic.

Celoten intervju:

Silvija Krejaković, v Maribor ste prišli zaradi vaše razstave umetniških del in drugih predmetov, ki želijo spomniti na strašanski poboj skoraj 2200 talcev v Kraljevu oktobra 1941. Z zgodovino Slovencev, ki so živeli v Kraljevu tudi že pred vojno, se ukvarjate že vso svojo profesionalno pot. Je kaj k temu zanimanju za usodo Slovencev v Srbiji pripomoglo tudi, da ste kot osnovnošolka pri trinajstih letih obiskali Maribor v okviru takratnega pobratenja teh dveh mest?

Pri raziskovanju znanstvenih tem osebna izkušnja raziskovalca seveda ne more biti odločilna, zagotovo pa ga – čeprav nezavedno – privablja k raziskovanju neke teme. Mene je ta stik s Slovenijo, še posebej z Mariborom in s številnimi lepimi spomini na doživetje tukaj, nedvomno zaznamoval in me nenehno navdihoval pri tem, da sem se lotila raziskovanja poboja več kot 2000 talcev v našem mestu. Med njimi je bilo namreč 50 Slovencev, kar je veliko število. Uničenih je bilo 50 življenj, a uničena so bila tudi življenja njihovih družinskih članov. In tudi dejstvo, da sem bila v Mariboru, od koder so bili pripeljani, je bilo odločilno, da sem se s to temo začela ukvarjati.

O usodi Slovencev v Srbiji v času okoli 2. svetovne vojne ste napisali več strokovnih del. Več kot 200.000 Slovencev naj bi na območju Srbije živelo že pred 2 svetovno vojno. Vojna je prisilno vanjo naselila tisoče na silo izgnanih Slovencev iz vseh koncev Slovenije, in večina vlakov je krenila iz Maribora. Zakaj prav v Srbijo? 

Nujno je treba povedati, da je bila v Kraljevu pomembna skupnost Slovencev že pred 2. svetovno vojno. To je pomemben podatek tudi zato, ker je bila med 50 slovenskimi talci večina takih, ki so med obema vojnama tja prišli zaradi dela in so si tam ustvarili življenje. Železniške delavnice v MB in Kraljevu so namreč dobro sodelovale in si izmenjevale strokovnjake in delavce. Mnogi so se zaposlovali v tedaj zelo znani tovarni letal v Kraljevu. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih 20. stoletja. Veliko Slovencev se je priselilo že takrat, leta 1933 je bila posvečena celo cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Imeli so tudi pevsko društvo in orkester, profesorica Marjeta Karba je igrala klavir, veliko vezi je bilo stkanih že pred vojno.

Ko se je vojna začela, je bil večji del Slovencev izgnan na sever v Rajh, proti jugu pa so pregnali predvsem revnejše ljudi oz. tiste iz srednjega sloja. Srbija je imela takrat uspešno kmetijstvo in je zmogla prehraniti številne begunce. Sprejela je ne le Slovence, pač pa tudi Srbe iz NDH, ki niso končali v taboriščih kot je bil Jasenovac, in številne druge begunce. V Srbiji je bil zelo kmalu ustanovljen "generalni komite za sprejem Slovencev", ustanovljen prav zanje, saj so bili Slovenci zaradi širitve 3. nemškega Reicha med prvimi begunci na jug in so ostali begunci z najdaljšim begunskim stažem.

Slovence iz številnih krajev so privedli v zbirališče v Melju v Mariboru. Pred prisilno izselitvijo so bili temeljito zdravstveno pregledani, s seboj so smeli vzeti le omejeno število kilogramov prtljage, nato so jih natrpali v vagone, celotne družine so potovale v popolno negotovost, ne vedoč, kaj jih čaka. V Kraljevu je sicer res bila velika skupnost Slovencev, v drugih mestih pa je bila situacija popolnoma drugačna!

Vi ste se ukvarjali predvsem z usodami Slovencev, ki so bili izgnani prav v Kraljevo. Koliko jih je bilo in kako so bili tam sprejeti?

Po podatkih dnevnega časopisa okupacijske Nedićeve vlade "Novo vreme" je do konca junija 1941 v Kraljevo prispelo 1500 beguncev, zelo velika večina je bila Slovencev. Kraljevo pa je pred vojno, skupaj s širšo okolico, imelo 13.000 prebivalcev, kar pomeni, da je vsaki 9. prebivalec Kraljeva bil Slovenec! A sledilo je še več transportov in pol leta kasneje jih je po poročanju omenjenega časopisa bilo že 2230! Takrat je skrb zanje že prevzel "Komisariat za begunce in preseljence" pri vladi Milana Nedića, ki je v tistih vojnih časih fantastično skrbel za begunce. Zakaj tako menim? Skoraj 3000 otrok, srbskih vojnih sirot s področja NDH, so rešili s sprejemom v posebne domove za vojne sirote kot je bil tisti v Mataruški banji pri Kraljevu. Če se vrnem k Slovencem, lokalni odbor za sprejem izgnancev je samoiniciativno začel delovati takoj, za 1500 Slovencev so takoj začeli zbirati prostovoljne prispevke, hrano, obleko, kurjavo, iskati prostor za namestitev k družinam, v hiše Kraljevčanov, vse so sprejeli k sebi, ni bilo begunskih centrov ali azilnih domov. Nekaj tolažbe pa so Slovenci lahko dobili tudi pri slovenski katoliški cerkvi, tukaj so dobili informacije, slišali novice, lahko so se potožili drug drugemu, vse do septembra 1941, ko so partizani že organizirali uporniške napade za osvoboditev Kraljeva. Takrat je bilo ubitih 10 nemških vojakov, 14 pa jih je bilo ranjenih in kot maščevanje je bila izdan krut ukaz. Kraljevo so polepili z letaki, na katerih je pisalo, da bo za vsakega umrlega vojaka ubitih 100 civilistov, za vsakega ranjenega pa 50.

Kako to, da so bili med talci tudi Slovenci?

Vstajniki so septembra 1941 začeli z napadi na nemški garnizon v Kraljevu, ubitih je bilo 10 in ranjenih 14 vojakov in kot sem prej omenila, je bilo zaukazano, da je eno nemško življenje vredno 100 življenj domačinov, pri tem pa je bilo za Nemce povsem nepomembno, ali gre za Srbe, Slovence, Rome, kogar koli.

In to so uresničili. Prišlo je do zapiranja talcev, delavcev, uslužbencev velikih tovarn kot sta tovarni letal in vagonov, opravljali so racije po mestu, ljudi so aretirali po ulicah, trgovinah, vdirali so v domove, iz šol so v kamione trpali učence, profesorje, in vse so zaprli v veliko halo za lokomotive v okviru železničarskih delavnic, ki so jo takrat imenovali "lager". Zapirati so jih začeli 4. oktobra in 14. oktober je bil za mnoge zadnji dan življenja. 15. oktobra se je začelo streljanje. Iz te hale so začeli voditi po 100 talcev hkrati, skopati so morali globoke rove in nato so jih ustrelili. Sistematično so jih streljali vse do 20. oktobra 1941 in to je bilo prvo in največje morišče 2. svetovne vojne v Srbiji.

Mnogi nas sprašujejo, zakaj se niso uprli, razbili vrat te hale? Zato, ker si nihče ni mogel misliti, da bi lahko prišlo do tako masovnega maščevanja, saj se do takrat to še nikoli ni zgodilo. Do takrat so bili ljudje običajno bodisi deportirani v taborišča v Srbiji, ki so takrat že obstajala, oziroma v delovna taborišča v rajh. Zato so tudi oni pričakovali, da bodo deportirani in zato so skušali prek gasilcev, ki so jim v zadnjih dnevih življenja nosili hrano in vodo, svojcem poslati zadnja sporočila.

Pretresljiva so pričevanja teh zadnjih sporočil, na morda le drobnih koščkih papirja, ki so jih pač imeli pri sebi v tej hali, pa tudi drobni predmeti. Slovenec Slavko Perič je na svoji kovinski čutari narisal hišo, rože in srce, najbrž vse tisto, kar je kot begunec nosil v srcu kot spomin na dom, spraskal ga je v kovino, to je bil njegov zadnji zapis … in prav ta predmet je del razstave v Mariboru. Slavko Perič je bil iz Opatjega sela blizu Nove Gorice, ni bil Mariborčan, bil pa je izseljen prav iz zbirnega centra v mariborskem Melju.

Pomemben del vašega dvajsetletnega strokovnega dela je bilo razbijanje mita, koliko ljudi je bilo tam zares ubitih. Ocene so zelo nihale, tudi do 7000 ljudi, pač tudi po dnevnih političnih željah. Vi ste uspeli narediti končen poimenski seznam. Kolikšna je torej številka in koliko med njimi je bilo Slovencev?

Raziskovanje izvornih, avtentičnih dokumentov - med katerimi je en originalni spisek razstavljen tudi tukaj v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru – je bil najzanesljivejši temelj za iskanje imen ustreljenih. Res je, obstajal je mit o šest, celo sedem tisoč ustreljenih, a brez imen. Vsi so kar pristajali na to, celo zgodovinarji in strokovnjaki iz muzeja, ker so bili v tistem času pravzaprav le nek okrasek na proslavah "pomembnih pomnikov revolucije". Ni povsem jasno, zakaj se s tem nihče ni ukvarjal, morda so želeli predvsem poudarjati kolektivni duh in izriniti individualnost iz take tragedije. Desetletja je bilo tako. Tudi vsakoletne komemoracije 14. oktobra so sčasoma postale banalne, drage predstave, v katerih se o žrtvah komajda še govori in še to le v skupnem številu, brez imen in priimkov.

Na prizorišču, kjer so v nekaj dneh ustrelili skoraj 2200 ljudi, je kmalu postalo spominski park. A vse do zdaj, kljub dejstvu, da ste vi osebno uspeli narediti natančen seznam žrtev, še zmeraj ni tam ne podatka o številu žrtev, ne njihovih imen. Zgolj nekakšen simboličen nadomestni spomenik ste jim postavili v samem muzeju, kajne?

Morišče, ki je tudi pokopališče ustreljenih, je preurejeno v »spominski park«. To je brezosebno poimenovanje , to je bila pač takrat moda šestdesetih let, tudi v Kragujevcu, kjer je bilo le nekaj dni po poboju v Kraljevu ustreljeno podobno število talcev, je tako. Nikjer ni imen. Primerjala sem številne sezname in vire, mnogi med njimi so bili le delno ohranjeni: Ni bilo popolnih spiskov talcev, pač pa sem dokončen seznam sestavljala denimo tudi iz spiskov tovarniških uprav, ki so oktobra 1941 beležile, koga ni bilo več v službo in je bil med zajetimi. Zelo pomemben vir zame je bila tudi knjiga Slovenca Rudija Steinbucherja "Oj, zdaj gremo!" iz leta 1988. V njej je kot Slovenec, živeč v Kraljevu že med vojnama, kar se da podrobno opisal usode sodelavcev, prijateljev in znancev, umrlih v pokolu, ki mu je sam ušel le po spletu srečnih okoliščin. Končni seznam kaže, da je bilo v petih dneh – nedelja je bila prost dan – ustreljenih 2194 talcev, med njimi 50 Slovencev. Najmlajši ustreljeni Slovenec, ki je bil takrat star 16 let, je bil učenec Janez Batagelj iz Maribora.

Ko sem po dolgotrajnem iskanju in primerjanju virov uspela sestaviti natančen seznam žrtev, smo v posebnem delu stalne razstave v Narodnem muzeju v Kraljevu uredili neke vrste spominski del za vse te žrtve. Pripravili smo posebne simbolične knjige umrlih, v katerih je vsaka stran posvečena eni od ustreljenih žrtev in je oblikovana v videzu nagrobnega spomenika. Natanko tako kot bi moralo biti na samem prizorišču njihovega streljanja, pa žal ni.

Kako ste prišli do predmetov, podatkov o ubitih?

Že moj predhodnik v muzeju je zbiral fotografij in posamezne predmete iz ubitih, kar je tako ali tako dejavnost muzeja, veliko je bilo fotografij in dokumentov. Toda šele ko je bil objavljen spisek imen, ko so njihovi sorodniki in bližnji dobili občutek, da so te žrtve dobile neko dokončno obeležje, je sodelovanje z družinami res fantastično steklo. Nosili so predmete, fotografije. To so res dragoceni predmeti, ki so do te mere izpopolnili našo zbirko, da smo lahko oblikovali stalno postavitev in da smo lahko žrtve personalizirali, jim dali obraz, da smo lahko povedali njihovo osebno zgodbo, seveda pa tudi zgodbo o tem dogodku.

Že pred nekaj desetletij je prišlo do ideje, da bi jugoslovanski umetniki podarili svoja umetniška dela, navdahnjena s tematiko te tragedije, za muzejsko zbirko, ki bi bila kulturni opomnik na to, kaj se je zgodilo. Podarjenih je bilo več kot 150 del, tudi dela slovenskih umetnikov, a do realizacije te ideje nikoli ni prišlo, zakaj?

Že v šestdesetih letih je zaživela ideja, da bi ob morišču postavili poseben muzej, v katerem bi bila razstavljena tako ta umetniška dela kot tudi osebni predmeti ubitih. Projekt je bil zasnovan megalomansko in zato seveda nikoli ni zaživel. A mnogi jugoslovanski umetniki, med njimi tudi slovenski, so ob začetku ideje podarili svoja umetniška dela Kraljevu. Žal za mnoga sploh ne vemo, kje so končala, le 150 jih je ostalo v skladiščih našega muzeja kot v nekakšnem azilu. Zakaj tako pravim? V osemdesetih letih, ko se že razraščajo nacionalizmi, je vse, kar je spominjalo na narodnoosvobodilno vojno, postalo nezaželeno. In muzej je postal neke vrste azil za zavržene predmete, te - pogojno rečeno – "nepotrebne zgodovine", ki so se je vsi želeli znebili. Nihče več ne potrebuje NOB in revolucije. Ko sem sama začela delati v muzeju, so bile tudi te grozljive tematike streljanja v "lagerju" že med nezaželenimi in nepotrebnimi. Kljub temu sem se lotila obsežnih in neurejenih arhivov, moji kolegi pa umetniške zbirke, ki sploh ni bila popisana, katalogizirana in urejena. Moja sodelavka Suzana Novčić je nato iz zbirke 150 del, ki so k sreči ostala ohranjena, izbrala kakšnih 30 del za razstavo, ki je sedaj na ogledu tudi v Mariboru. Ne gre le za dela slovenskih umetnikov, pač pa tudi drugih pomembnih jugoslovanskih umetnikov. Tako so te slike iz muzejskega azila dobile novo vrednost.

Razstava "Kdor se ne spominja, ponovno doživlja" je nastala v narodnem muzeju v Kraljevu, v minulih letih pa je gostovala na več koncih Srbije. Kako je bila sprejeta, je to še tema, ki ljudi zanima, tudi mlade? 

Še posebej v novosadskem muzeju je bila izjemno lepo sprejeta, že na otvoritvi je bilo tako, prejeli pa smo celo tudi nekaj novih predmetov za zbirko, ki so jih zbirki podarili potomci ustreljenih talcev. Podobno je bilo v Zrenjaninu in celo v Kragujevcu, česar nismo pričakovali, saj imajo podobno zgodovino in je na njihovem območju prav tako ogromno morišče z več kot 2000 ustreljenimi talci, ki so jih postrelili isti nemški vojaki le nekaj dni za tem, ko so svojo nalogo izvršili v Kraljevu. Toda predvsem v Novem Sadu, kjer so razstavo množično obiskovali tudi študenti, je bilo zanimanje največje.

Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnila večina Slovencev, ki je vojno preživela v Srbiji. Kdaj potem nastanejo te nove povezave, tudi v znak hvaležnosti, ki se kaže v pobratenjih, pa tudi z Vlakom bratstva in enotnosti. Kako so se tkale te povojne vezi?

Pri Kraljevu je bil zagotovo odločilni dejavnik prav ta skupni zgodovinski trenutek, skupna tragedija v oktobru 1941. Vlak bratstva in edinstva, če se prav spominjam, je začel voziti na pobudo novinarjev mariborskega Večera in s sodelovanjem novinarjev "Ibarskih novosti" iz Kraljeva. In seveda ni vozil le med tema dvema mestoma, ampak je imel številne postojanke. Sprva so se obiskovali predvsem tisti, ki so medvojna leta preživeli skupaj, vlak je eno leto vozil v eno in naslednje leto v drugo smer, sčasoma pa so se jim pridružili potomci in tisti, ki so jih zanimale te vojne teme. Zagotovo pa je zaradi te skupne tragedije v Kraljevu vez med tema dvema mestoma bila še posebej močna. Leta 1970 je bila podpisana tudi listina o pobratenju obeh mest, ki nikakor ni bila le mrtva črka na papirju! Ljudje so se res obiskovali, si dopisovali, rasla so velika osebna in družinska prijateljstva, obe mesti je povezovalo več nevidnih, a močnih vezi, kot so jih imela druga pobratena mesta.

Takrat se je zdelo, da tega nikoli ne bo konec, da so te vezi premočne prav zato, ker so tako zelo osebne. A nato so hitro počile in leta 1991 Maribor in Kraljevo tudi uradno nista več pobrateni …

Zelo pretresljivi sta bili odločitev in argumentacija takratnega župana Kraljeva, gospoda Vukičevića, ki se je odločil za uradno končanje pobratenja po tem, ko je bil v vojni za Slovenijo ubit vojak iz Kraljeva. Toda sodelovanje se je znova vzpostavilo leta 2004, ko je bil tedanjemu županu Borisu Soviču podeljen naziv častnega meščana Kraljeva. Znova so se začeli povezovati tudi gospodarstveniki, najpomembnejše pa so – vsaj po mojem mnenju – kulturne vezi. Tam, kjer jih ni, ne more uspevati nič drugega.

Zelo pomembna je bilo tudi pomoč Mariborčanov ob velikih poplavah in ob potresu, ta gesta je bila zelo dobro sprejeta, kajne?

Seveda, kako da ne. Mariborčani so res ljudje velikega srca in ko smo v Kraljevu leta 2010 doživeli potres, je bil Maribor prvo mesto, ki je s 40.000 evri priskočil na pomoč. Pomagat so prišli – prav tako prvi – tudi mariborski gasilci in znova so priskočili na pomoč tudi leta 2014, ob velikih poplavah v Kraljevu, Obrenovcu in drugih krajih. Takrat se je znova izkazala solidarnost, ki je nekoč že bila. In to potrjuje, da neke nevidne niti iz preteklosti vztrajajo skozi čas.

Zgodovinarka ste po izobrazbi, dve desetletji ste vpeti v raziskovanje usod beguncev, tudi slovenskih, še kako dobro ste spoznali, da ima vsak begunec tudi ime, obraz zgodbo. Zgodovina Balkana je zgodovina selitev in migracij. Slovenci smo bili begunci pred le 80 leti, vi ste pred dobrima dvema desetletjema sprejeli begunce lastnega naroda. Kako si osebno razlagate sodobno nesprejemanje migrantov, ki prihajajo v podobnih stiskah kot so prihajali tisti, katerih usode ste preučevali?

Mislim, da moramo na novo izprašati svojo vest in zavest o tem, da je del našega naroda skozi stoletja velikokrat doživel begunstvo in da smo, denimo, do slovenskih beguncev premogli to empatijo. Toda zdi se mi, da zadnje čase to vse bolj izgubljamo, ker vse bolj prevladujejo standardi in načini komunikacije, ki niso del naše, slovanske biti, izgublja se ta občutek za bližnjega. Ne vem, ali je to zaradi divjanja za denarjem, za nekimi dobrinami potrošniške družbe, vsekakor pa ni več časa in občutka za soljudi! Zdaj organiziramo otroške delavnice, da otroke znova poučujemo o tragedijah iz preteklosti, da se jim kaj takega ne bi znova zgodilo!

 Vaša razstava ima naslov »Kdor se ne spominja, ponovno doživlja«, imate kot zgodovinarka občutek, da se od zgodovine sploh kaj učimo?

Naslov je resda vzet iz pesmi "Sloboda" Branimirja Johnnyja Štulića, čeprav gre izvorno za parafrazo starega judovskega pregovora. Vsekakor pa drži. Kot je rekel Juda Bauer, dogodki iz preteklosti se seveda ne morejo dobesedno ponoviti, vendar se v podobnih razmerah lahko podobne tragedije znova zgodijo.

Glavno vprašanje je torej, česa smo se iz zgodovine naučili? Koliko nas je to spametovalo? Smo se spopadli s svojo lastno preteklostjo? To je težka naloga!

Ko je bila leta 1993 postavljena prva razstava o zločinih Wermachta v nemških mestih, so potekali burne debate v Bundestagu in veliki neonacistični protesti, češ "saj niso vojaki Wermahta delali teh zločinov". Čeprav prav tragediji v Kraljevu in Kragujevcu, kjer je ista vojaška enota Wermachta dneve in dneve streljala nedolžne talce, tudi otroke, skupno skoraj 4.500, potrjujeta, da Wermacht nikakor ni bil sveta in častna vojska, kot se je želela predstaviti javnosti. Podobno je z nami: če smo bili begunci – in nedvomno smo bili – kako moremo na begunce gledati tako, kot to počnemo zdaj? Smo se sposobni spoprijeti s svojimi napakami, da jih ne bi ponovili?

Ta razstava je namenjena prav temu!

Vsekakor!

Ob koncu najinega pogovora lahko poveva, da je tudi ta intervju pravzaprav nastal kot posledica nekdanjega pobratenja najinih mest. Najini osnovni šoli sta bili pobrateni, ti si prišla kot trinajstletnica na gostovanje v moj dom, jaz sem leto kasneje obiskala tebe, kot so to takrat počele vse generacije najinih osnovnih šol. 33 let je minilo od takrat, 33 let se nisva videli, a sva vseskozi obdržali stike. Nekatere vezi so res močnejše od vsega …

Če se za konec vrnem k tvojemu prvemu vprašanju, kako je moj obisk Maribora v otroštvu vplival na mojo strokovno pot: seveda je! Vseskozi je skozi moje delo kot rdeča nit prisotna izkušnja z Mariborom in Mariborčani, izkušnja stika s tvojo družino, ta občutek bližine, ko sem prišla v popolnoma neznano okolje in sem doživela neverjetno bratsko, pravzaprav sestrsko sprejetost … Res je neverjetno, da je minilo 35 let od takrat, da sva vseskozi bili v stikih, nekoč prek pisem, danes seveda po elektronski pošti. To seveda ni pogost pojav, a je še nekaj družin, ki ves čas prav tako ohranjajo take stike.

In na ta način je to "bratstvo in enotnost", sedaj tako osovražen pojem, pomagalo premagati tudi tisto slabo v ljudeh …

Da, mislim, da je na koncu bistvo ostalo prav v teh osebnih in družinskih stikih. Pojem »bratstva in enotnosti« sam po sebi ne pomeni nič, na tej zasebni ravni pa resnično še obstajajo pristnost, sprejetost, odnos … Morda ni primerno, da tukaj govorim o tem, koliko so nam pomenile tvoja osebna pomoč in pomoč tvoje družine, pa seveda že omenjena pomoč Maribora mestu Kraljevo v res težkih časih – a to so geste, ki jih ne smemo pozabiti!


Nedeljski gost

875 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Silvija Krejaković

30.09.2018


Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, kamor so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev

Že takoj po začetku 2. svetovne vojne so okupatorji proti jugu izselili na tisoče Slovencev, ki so jih Srbi sprejeli na svoje domove, mnogi so usodo in upanje delili vsa štiri vojna leta. V velikem maščevalnem streljanju 2194 talcev oktobra 1941 v Kraljevu je bilo ubitih tudi 50 Slovencev, Silvija Krejaković pa je zgodovinarka, ki je po sedmih desetletjih brezimnosti končno (tudi slovenskim) talcem dala ime in obraz.

Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi.

Nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo. Pri njenem strokovnem delu so jo vselej še posebej zanimale usode Slovencev, izgnanih v Srbijo. Nedvomno tudi zato, ker je kot sedmošolka v projektu pobratenja Maribora in Kraljeva obiskala Slovenijo in tega obiska nikoli ni pozabila. Takrat in danes, ko se po 35 letih v Maribor vrača z razstavo (tudi) o usodi slovenskih talcev, je bila njena gostiteljica Jana Vidic.

Celoten intervju:

Silvija Krejaković, v Maribor ste prišli zaradi vaše razstave umetniških del in drugih predmetov, ki želijo spomniti na strašanski poboj skoraj 2200 talcev v Kraljevu oktobra 1941. Z zgodovino Slovencev, ki so živeli v Kraljevu tudi že pred vojno, se ukvarjate že vso svojo profesionalno pot. Je kaj k temu zanimanju za usodo Slovencev v Srbiji pripomoglo tudi, da ste kot osnovnošolka pri trinajstih letih obiskali Maribor v okviru takratnega pobratenja teh dveh mest?

Pri raziskovanju znanstvenih tem osebna izkušnja raziskovalca seveda ne more biti odločilna, zagotovo pa ga – čeprav nezavedno – privablja k raziskovanju neke teme. Mene je ta stik s Slovenijo, še posebej z Mariborom in s številnimi lepimi spomini na doživetje tukaj, nedvomno zaznamoval in me nenehno navdihoval pri tem, da sem se lotila raziskovanja poboja več kot 2000 talcev v našem mestu. Med njimi je bilo namreč 50 Slovencev, kar je veliko število. Uničenih je bilo 50 življenj, a uničena so bila tudi življenja njihovih družinskih članov. In tudi dejstvo, da sem bila v Mariboru, od koder so bili pripeljani, je bilo odločilno, da sem se s to temo začela ukvarjati.

O usodi Slovencev v Srbiji v času okoli 2. svetovne vojne ste napisali več strokovnih del. Več kot 200.000 Slovencev naj bi na območju Srbije živelo že pred 2 svetovno vojno. Vojna je prisilno vanjo naselila tisoče na silo izgnanih Slovencev iz vseh koncev Slovenije, in večina vlakov je krenila iz Maribora. Zakaj prav v Srbijo? 

Nujno je treba povedati, da je bila v Kraljevu pomembna skupnost Slovencev že pred 2. svetovno vojno. To je pomemben podatek tudi zato, ker je bila med 50 slovenskimi talci večina takih, ki so med obema vojnama tja prišli zaradi dela in so si tam ustvarili življenje. Železniške delavnice v MB in Kraljevu so namreč dobro sodelovale in si izmenjevale strokovnjake in delavce. Mnogi so se zaposlovali v tedaj zelo znani tovarni letal v Kraljevu. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih 20. stoletja. Veliko Slovencev se je priselilo že takrat, leta 1933 je bila posvečena celo cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Imeli so tudi pevsko društvo in orkester, profesorica Marjeta Karba je igrala klavir, veliko vezi je bilo stkanih že pred vojno.

Ko se je vojna začela, je bil večji del Slovencev izgnan na sever v Rajh, proti jugu pa so pregnali predvsem revnejše ljudi oz. tiste iz srednjega sloja. Srbija je imela takrat uspešno kmetijstvo in je zmogla prehraniti številne begunce. Sprejela je ne le Slovence, pač pa tudi Srbe iz NDH, ki niso končali v taboriščih kot je bil Jasenovac, in številne druge begunce. V Srbiji je bil zelo kmalu ustanovljen "generalni komite za sprejem Slovencev", ustanovljen prav zanje, saj so bili Slovenci zaradi širitve 3. nemškega Reicha med prvimi begunci na jug in so ostali begunci z najdaljšim begunskim stažem.

Slovence iz številnih krajev so privedli v zbirališče v Melju v Mariboru. Pred prisilno izselitvijo so bili temeljito zdravstveno pregledani, s seboj so smeli vzeti le omejeno število kilogramov prtljage, nato so jih natrpali v vagone, celotne družine so potovale v popolno negotovost, ne vedoč, kaj jih čaka. V Kraljevu je sicer res bila velika skupnost Slovencev, v drugih mestih pa je bila situacija popolnoma drugačna!

Vi ste se ukvarjali predvsem z usodami Slovencev, ki so bili izgnani prav v Kraljevo. Koliko jih je bilo in kako so bili tam sprejeti?

Po podatkih dnevnega časopisa okupacijske Nedićeve vlade "Novo vreme" je do konca junija 1941 v Kraljevo prispelo 1500 beguncev, zelo velika večina je bila Slovencev. Kraljevo pa je pred vojno, skupaj s širšo okolico, imelo 13.000 prebivalcev, kar pomeni, da je vsaki 9. prebivalec Kraljeva bil Slovenec! A sledilo je še več transportov in pol leta kasneje jih je po poročanju omenjenega časopisa bilo že 2230! Takrat je skrb zanje že prevzel "Komisariat za begunce in preseljence" pri vladi Milana Nedića, ki je v tistih vojnih časih fantastično skrbel za begunce. Zakaj tako menim? Skoraj 3000 otrok, srbskih vojnih sirot s področja NDH, so rešili s sprejemom v posebne domove za vojne sirote kot je bil tisti v Mataruški banji pri Kraljevu. Če se vrnem k Slovencem, lokalni odbor za sprejem izgnancev je samoiniciativno začel delovati takoj, za 1500 Slovencev so takoj začeli zbirati prostovoljne prispevke, hrano, obleko, kurjavo, iskati prostor za namestitev k družinam, v hiše Kraljevčanov, vse so sprejeli k sebi, ni bilo begunskih centrov ali azilnih domov. Nekaj tolažbe pa so Slovenci lahko dobili tudi pri slovenski katoliški cerkvi, tukaj so dobili informacije, slišali novice, lahko so se potožili drug drugemu, vse do septembra 1941, ko so partizani že organizirali uporniške napade za osvoboditev Kraljeva. Takrat je bilo ubitih 10 nemških vojakov, 14 pa jih je bilo ranjenih in kot maščevanje je bila izdan krut ukaz. Kraljevo so polepili z letaki, na katerih je pisalo, da bo za vsakega umrlega vojaka ubitih 100 civilistov, za vsakega ranjenega pa 50.

Kako to, da so bili med talci tudi Slovenci?

Vstajniki so septembra 1941 začeli z napadi na nemški garnizon v Kraljevu, ubitih je bilo 10 in ranjenih 14 vojakov in kot sem prej omenila, je bilo zaukazano, da je eno nemško življenje vredno 100 življenj domačinov, pri tem pa je bilo za Nemce povsem nepomembno, ali gre za Srbe, Slovence, Rome, kogar koli.

In to so uresničili. Prišlo je do zapiranja talcev, delavcev, uslužbencev velikih tovarn kot sta tovarni letal in vagonov, opravljali so racije po mestu, ljudi so aretirali po ulicah, trgovinah, vdirali so v domove, iz šol so v kamione trpali učence, profesorje, in vse so zaprli v veliko halo za lokomotive v okviru železničarskih delavnic, ki so jo takrat imenovali "lager". Zapirati so jih začeli 4. oktobra in 14. oktober je bil za mnoge zadnji dan življenja. 15. oktobra se je začelo streljanje. Iz te hale so začeli voditi po 100 talcev hkrati, skopati so morali globoke rove in nato so jih ustrelili. Sistematično so jih streljali vse do 20. oktobra 1941 in to je bilo prvo in največje morišče 2. svetovne vojne v Srbiji.

Mnogi nas sprašujejo, zakaj se niso uprli, razbili vrat te hale? Zato, ker si nihče ni mogel misliti, da bi lahko prišlo do tako masovnega maščevanja, saj se do takrat to še nikoli ni zgodilo. Do takrat so bili ljudje običajno bodisi deportirani v taborišča v Srbiji, ki so takrat že obstajala, oziroma v delovna taborišča v rajh. Zato so tudi oni pričakovali, da bodo deportirani in zato so skušali prek gasilcev, ki so jim v zadnjih dnevih življenja nosili hrano in vodo, svojcem poslati zadnja sporočila.

Pretresljiva so pričevanja teh zadnjih sporočil, na morda le drobnih koščkih papirja, ki so jih pač imeli pri sebi v tej hali, pa tudi drobni predmeti. Slovenec Slavko Perič je na svoji kovinski čutari narisal hišo, rože in srce, najbrž vse tisto, kar je kot begunec nosil v srcu kot spomin na dom, spraskal ga je v kovino, to je bil njegov zadnji zapis … in prav ta predmet je del razstave v Mariboru. Slavko Perič je bil iz Opatjega sela blizu Nove Gorice, ni bil Mariborčan, bil pa je izseljen prav iz zbirnega centra v mariborskem Melju.

Pomemben del vašega dvajsetletnega strokovnega dela je bilo razbijanje mita, koliko ljudi je bilo tam zares ubitih. Ocene so zelo nihale, tudi do 7000 ljudi, pač tudi po dnevnih političnih željah. Vi ste uspeli narediti končen poimenski seznam. Kolikšna je torej številka in koliko med njimi je bilo Slovencev?

Raziskovanje izvornih, avtentičnih dokumentov - med katerimi je en originalni spisek razstavljen tudi tukaj v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru – je bil najzanesljivejši temelj za iskanje imen ustreljenih. Res je, obstajal je mit o šest, celo sedem tisoč ustreljenih, a brez imen. Vsi so kar pristajali na to, celo zgodovinarji in strokovnjaki iz muzeja, ker so bili v tistem času pravzaprav le nek okrasek na proslavah "pomembnih pomnikov revolucije". Ni povsem jasno, zakaj se s tem nihče ni ukvarjal, morda so želeli predvsem poudarjati kolektivni duh in izriniti individualnost iz take tragedije. Desetletja je bilo tako. Tudi vsakoletne komemoracije 14. oktobra so sčasoma postale banalne, drage predstave, v katerih se o žrtvah komajda še govori in še to le v skupnem številu, brez imen in priimkov.

Na prizorišču, kjer so v nekaj dneh ustrelili skoraj 2200 ljudi, je kmalu postalo spominski park. A vse do zdaj, kljub dejstvu, da ste vi osebno uspeli narediti natančen seznam žrtev, še zmeraj ni tam ne podatka o številu žrtev, ne njihovih imen. Zgolj nekakšen simboličen nadomestni spomenik ste jim postavili v samem muzeju, kajne?

Morišče, ki je tudi pokopališče ustreljenih, je preurejeno v »spominski park«. To je brezosebno poimenovanje , to je bila pač takrat moda šestdesetih let, tudi v Kragujevcu, kjer je bilo le nekaj dni po poboju v Kraljevu ustreljeno podobno število talcev, je tako. Nikjer ni imen. Primerjala sem številne sezname in vire, mnogi med njimi so bili le delno ohranjeni: Ni bilo popolnih spiskov talcev, pač pa sem dokončen seznam sestavljala denimo tudi iz spiskov tovarniških uprav, ki so oktobra 1941 beležile, koga ni bilo več v službo in je bil med zajetimi. Zelo pomemben vir zame je bila tudi knjiga Slovenca Rudija Steinbucherja "Oj, zdaj gremo!" iz leta 1988. V njej je kot Slovenec, živeč v Kraljevu že med vojnama, kar se da podrobno opisal usode sodelavcev, prijateljev in znancev, umrlih v pokolu, ki mu je sam ušel le po spletu srečnih okoliščin. Končni seznam kaže, da je bilo v petih dneh – nedelja je bila prost dan – ustreljenih 2194 talcev, med njimi 50 Slovencev. Najmlajši ustreljeni Slovenec, ki je bil takrat star 16 let, je bil učenec Janez Batagelj iz Maribora.

Ko sem po dolgotrajnem iskanju in primerjanju virov uspela sestaviti natančen seznam žrtev, smo v posebnem delu stalne razstave v Narodnem muzeju v Kraljevu uredili neke vrste spominski del za vse te žrtve. Pripravili smo posebne simbolične knjige umrlih, v katerih je vsaka stran posvečena eni od ustreljenih žrtev in je oblikovana v videzu nagrobnega spomenika. Natanko tako kot bi moralo biti na samem prizorišču njihovega streljanja, pa žal ni.

Kako ste prišli do predmetov, podatkov o ubitih?

Že moj predhodnik v muzeju je zbiral fotografij in posamezne predmete iz ubitih, kar je tako ali tako dejavnost muzeja, veliko je bilo fotografij in dokumentov. Toda šele ko je bil objavljen spisek imen, ko so njihovi sorodniki in bližnji dobili občutek, da so te žrtve dobile neko dokončno obeležje, je sodelovanje z družinami res fantastično steklo. Nosili so predmete, fotografije. To so res dragoceni predmeti, ki so do te mere izpopolnili našo zbirko, da smo lahko oblikovali stalno postavitev in da smo lahko žrtve personalizirali, jim dali obraz, da smo lahko povedali njihovo osebno zgodbo, seveda pa tudi zgodbo o tem dogodku.

Že pred nekaj desetletij je prišlo do ideje, da bi jugoslovanski umetniki podarili svoja umetniška dela, navdahnjena s tematiko te tragedije, za muzejsko zbirko, ki bi bila kulturni opomnik na to, kaj se je zgodilo. Podarjenih je bilo več kot 150 del, tudi dela slovenskih umetnikov, a do realizacije te ideje nikoli ni prišlo, zakaj?

Že v šestdesetih letih je zaživela ideja, da bi ob morišču postavili poseben muzej, v katerem bi bila razstavljena tako ta umetniška dela kot tudi osebni predmeti ubitih. Projekt je bil zasnovan megalomansko in zato seveda nikoli ni zaživel. A mnogi jugoslovanski umetniki, med njimi tudi slovenski, so ob začetku ideje podarili svoja umetniška dela Kraljevu. Žal za mnoga sploh ne vemo, kje so končala, le 150 jih je ostalo v skladiščih našega muzeja kot v nekakšnem azilu. Zakaj tako pravim? V osemdesetih letih, ko se že razraščajo nacionalizmi, je vse, kar je spominjalo na narodnoosvobodilno vojno, postalo nezaželeno. In muzej je postal neke vrste azil za zavržene predmete, te - pogojno rečeno – "nepotrebne zgodovine", ki so se je vsi želeli znebili. Nihče več ne potrebuje NOB in revolucije. Ko sem sama začela delati v muzeju, so bile tudi te grozljive tematike streljanja v "lagerju" že med nezaželenimi in nepotrebnimi. Kljub temu sem se lotila obsežnih in neurejenih arhivov, moji kolegi pa umetniške zbirke, ki sploh ni bila popisana, katalogizirana in urejena. Moja sodelavka Suzana Novčić je nato iz zbirke 150 del, ki so k sreči ostala ohranjena, izbrala kakšnih 30 del za razstavo, ki je sedaj na ogledu tudi v Mariboru. Ne gre le za dela slovenskih umetnikov, pač pa tudi drugih pomembnih jugoslovanskih umetnikov. Tako so te slike iz muzejskega azila dobile novo vrednost.

Razstava "Kdor se ne spominja, ponovno doživlja" je nastala v narodnem muzeju v Kraljevu, v minulih letih pa je gostovala na več koncih Srbije. Kako je bila sprejeta, je to še tema, ki ljudi zanima, tudi mlade? 

Še posebej v novosadskem muzeju je bila izjemno lepo sprejeta, že na otvoritvi je bilo tako, prejeli pa smo celo tudi nekaj novih predmetov za zbirko, ki so jih zbirki podarili potomci ustreljenih talcev. Podobno je bilo v Zrenjaninu in celo v Kragujevcu, česar nismo pričakovali, saj imajo podobno zgodovino in je na njihovem območju prav tako ogromno morišče z več kot 2000 ustreljenimi talci, ki so jih postrelili isti nemški vojaki le nekaj dni za tem, ko so svojo nalogo izvršili v Kraljevu. Toda predvsem v Novem Sadu, kjer so razstavo množično obiskovali tudi študenti, je bilo zanimanje največje.

Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnila večina Slovencev, ki je vojno preživela v Srbiji. Kdaj potem nastanejo te nove povezave, tudi v znak hvaležnosti, ki se kaže v pobratenjih, pa tudi z Vlakom bratstva in enotnosti. Kako so se tkale te povojne vezi?

Pri Kraljevu je bil zagotovo odločilni dejavnik prav ta skupni zgodovinski trenutek, skupna tragedija v oktobru 1941. Vlak bratstva in edinstva, če se prav spominjam, je začel voziti na pobudo novinarjev mariborskega Večera in s sodelovanjem novinarjev "Ibarskih novosti" iz Kraljeva. In seveda ni vozil le med tema dvema mestoma, ampak je imel številne postojanke. Sprva so se obiskovali predvsem tisti, ki so medvojna leta preživeli skupaj, vlak je eno leto vozil v eno in naslednje leto v drugo smer, sčasoma pa so se jim pridružili potomci in tisti, ki so jih zanimale te vojne teme. Zagotovo pa je zaradi te skupne tragedije v Kraljevu vez med tema dvema mestoma bila še posebej močna. Leta 1970 je bila podpisana tudi listina o pobratenju obeh mest, ki nikakor ni bila le mrtva črka na papirju! Ljudje so se res obiskovali, si dopisovali, rasla so velika osebna in družinska prijateljstva, obe mesti je povezovalo več nevidnih, a močnih vezi, kot so jih imela druga pobratena mesta.

Takrat se je zdelo, da tega nikoli ne bo konec, da so te vezi premočne prav zato, ker so tako zelo osebne. A nato so hitro počile in leta 1991 Maribor in Kraljevo tudi uradno nista več pobrateni …

Zelo pretresljivi sta bili odločitev in argumentacija takratnega župana Kraljeva, gospoda Vukičevića, ki se je odločil za uradno končanje pobratenja po tem, ko je bil v vojni za Slovenijo ubit vojak iz Kraljeva. Toda sodelovanje se je znova vzpostavilo leta 2004, ko je bil tedanjemu županu Borisu Soviču podeljen naziv častnega meščana Kraljeva. Znova so se začeli povezovati tudi gospodarstveniki, najpomembnejše pa so – vsaj po mojem mnenju – kulturne vezi. Tam, kjer jih ni, ne more uspevati nič drugega.

Zelo pomembna je bilo tudi pomoč Mariborčanov ob velikih poplavah in ob potresu, ta gesta je bila zelo dobro sprejeta, kajne?

Seveda, kako da ne. Mariborčani so res ljudje velikega srca in ko smo v Kraljevu leta 2010 doživeli potres, je bil Maribor prvo mesto, ki je s 40.000 evri priskočil na pomoč. Pomagat so prišli – prav tako prvi – tudi mariborski gasilci in znova so priskočili na pomoč tudi leta 2014, ob velikih poplavah v Kraljevu, Obrenovcu in drugih krajih. Takrat se je znova izkazala solidarnost, ki je nekoč že bila. In to potrjuje, da neke nevidne niti iz preteklosti vztrajajo skozi čas.

Zgodovinarka ste po izobrazbi, dve desetletji ste vpeti v raziskovanje usod beguncev, tudi slovenskih, še kako dobro ste spoznali, da ima vsak begunec tudi ime, obraz zgodbo. Zgodovina Balkana je zgodovina selitev in migracij. Slovenci smo bili begunci pred le 80 leti, vi ste pred dobrima dvema desetletjema sprejeli begunce lastnega naroda. Kako si osebno razlagate sodobno nesprejemanje migrantov, ki prihajajo v podobnih stiskah kot so prihajali tisti, katerih usode ste preučevali?

Mislim, da moramo na novo izprašati svojo vest in zavest o tem, da je del našega naroda skozi stoletja velikokrat doživel begunstvo in da smo, denimo, do slovenskih beguncev premogli to empatijo. Toda zdi se mi, da zadnje čase to vse bolj izgubljamo, ker vse bolj prevladujejo standardi in načini komunikacije, ki niso del naše, slovanske biti, izgublja se ta občutek za bližnjega. Ne vem, ali je to zaradi divjanja za denarjem, za nekimi dobrinami potrošniške družbe, vsekakor pa ni več časa in občutka za soljudi! Zdaj organiziramo otroške delavnice, da otroke znova poučujemo o tragedijah iz preteklosti, da se jim kaj takega ne bi znova zgodilo!

 Vaša razstava ima naslov »Kdor se ne spominja, ponovno doživlja«, imate kot zgodovinarka občutek, da se od zgodovine sploh kaj učimo?

Naslov je resda vzet iz pesmi "Sloboda" Branimirja Johnnyja Štulića, čeprav gre izvorno za parafrazo starega judovskega pregovora. Vsekakor pa drži. Kot je rekel Juda Bauer, dogodki iz preteklosti se seveda ne morejo dobesedno ponoviti, vendar se v podobnih razmerah lahko podobne tragedije znova zgodijo.

Glavno vprašanje je torej, česa smo se iz zgodovine naučili? Koliko nas je to spametovalo? Smo se spopadli s svojo lastno preteklostjo? To je težka naloga!

Ko je bila leta 1993 postavljena prva razstava o zločinih Wermachta v nemških mestih, so potekali burne debate v Bundestagu in veliki neonacistični protesti, češ "saj niso vojaki Wermahta delali teh zločinov". Čeprav prav tragediji v Kraljevu in Kragujevcu, kjer je ista vojaška enota Wermachta dneve in dneve streljala nedolžne talce, tudi otroke, skupno skoraj 4.500, potrjujeta, da Wermacht nikakor ni bil sveta in častna vojska, kot se je želela predstaviti javnosti. Podobno je z nami: če smo bili begunci – in nedvomno smo bili – kako moremo na begunce gledati tako, kot to počnemo zdaj? Smo se sposobni spoprijeti s svojimi napakami, da jih ne bi ponovili?

Ta razstava je namenjena prav temu!

Vsekakor!

Ob koncu najinega pogovora lahko poveva, da je tudi ta intervju pravzaprav nastal kot posledica nekdanjega pobratenja najinih mest. Najini osnovni šoli sta bili pobrateni, ti si prišla kot trinajstletnica na gostovanje v moj dom, jaz sem leto kasneje obiskala tebe, kot so to takrat počele vse generacije najinih osnovnih šol. 33 let je minilo od takrat, 33 let se nisva videli, a sva vseskozi obdržali stike. Nekatere vezi so res močnejše od vsega …

Če se za konec vrnem k tvojemu prvemu vprašanju, kako je moj obisk Maribora v otroštvu vplival na mojo strokovno pot: seveda je! Vseskozi je skozi moje delo kot rdeča nit prisotna izkušnja z Mariborom in Mariborčani, izkušnja stika s tvojo družino, ta občutek bližine, ko sem prišla v popolnoma neznano okolje in sem doživela neverjetno bratsko, pravzaprav sestrsko sprejetost … Res je neverjetno, da je minilo 35 let od takrat, da sva vseskozi bili v stikih, nekoč prek pisem, danes seveda po elektronski pošti. To seveda ni pogost pojav, a je še nekaj družin, ki ves čas prav tako ohranjajo take stike.

In na ta način je to "bratstvo in enotnost", sedaj tako osovražen pojem, pomagalo premagati tudi tisto slabo v ljudeh …

Da, mislim, da je na koncu bistvo ostalo prav v teh osebnih in družinskih stikih. Pojem »bratstva in enotnosti« sam po sebi ne pomeni nič, na tej zasebni ravni pa resnično še obstajajo pristnost, sprejetost, odnos … Morda ni primerno, da tukaj govorim o tem, koliko so nam pomenile tvoja osebna pomoč in pomoč tvoje družine, pa seveda že omenjena pomoč Maribora mestu Kraljevo v res težkih časih – a to so geste, ki jih ne smemo pozabiti!


23.09.2018

Janush Kica, gledališki režiser

Gledališki režiser Janush Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička in z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.


16.09.2018

Dr. Nives Dolšak

Doktorica Nives Dolšak, profesorica na Šoli za morske in okoljske problematike Univerze v Washingtonu, raziskuje okoljsko pravo, javne politike in podnebne razmere.


09.09.2018

Miha Zadnikar

Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.


02.09.2018

Alenka Klemenčič

“V Maribor bi rada pripeljala še Eskime in Indijance, vendar dvomim, da mi bo kdaj uspelo pridobiti res avtentične skupine, saj so zadeve precej skomercializirane, plastičnih perjanic pa si na odru res ne želimo,” pravi Alenka Klemenčič, producentka mariborskega festivala Folkart, največjega srednjeevropskega festivala folklornih skupin, ki že trideset let razveseljuje z živopisnimi radoživimi nastopi. O nastanku Folkarta, o tem, da dobrih stvari, ki jih imamo doma ne cenimo dovolj, pa tudi kako je Folkart na konvenciji o nesnovni kulturni dediščini dobil pokroviteljstvo Unesca, v pogovoru z Natašo Kuhar.


26.08.2018

V spomin Cirilu Zlobcu - pogovor iz leta 2015

Ciril Zlobec je bil Sopotnik na Valu 202. V spomin – pogovor iz leta 2015, ko ste ga poslušalci izbrali tudi za Ime leta.


19.08.2018

Boris Hajdinjak

Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc


22.07.2018

Arheolog Martin Horvat

Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?


15.07.2018

Matija Solce

Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.


08.07.2018

Aleš Fevžer

Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.


01.07.2018

Jasenko Selimović

Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.


24.06.2018

Kasilda Bedenk

Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.


17.06.2018

Nedeljski gost Rok Rozman

Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.


08.06.2018

Nadežda Čačinovič

Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr


03.06.2018

Iztok Suhadolnik

Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


27.05.2018

Dušica Kunaver

Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine


20.05.2018

Matjaž Gruden

Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.


13.05.2018

Ivo Svetina

Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.


06.05.2018

dr. Kaja Širok

20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)


29.04.2018

Ksenija Špiler Božič

Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.


22.04.2018

Eva Marn

Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.


Stran 16 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov