Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Predsednik Računskega sodišča RS Tomaž Vesel
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa).
Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel: "Bolj si prizadevamo, da smo prisotni pri revidirancih, pomembna je naša svetovalna vloga, porabniki javnega denarja nas pogosto sprašujejo, iščejo nasvete, uspelo nam je realizirati nekakšno generalno preventivno funkcijo."
V javnosti pogosto prevladuje stališče, da ugotovitve Računskega sodišča ne pripeljejo do sklepa, do sankcij, primerjajo ga z brezzobim tigrom: "Večkrat se pošalim, da čeprav nam rečejo brezzobi tiger, nam vseeno priznajo, da smo tiger. Da imamo neko zverinsko komponento, ki je nepopustljiva. Družba nima težav s prepoznavanjem problemov, v Sloveniji ne znamo stvari postaviti na pravo mesto, ne znamo priti do konca, do tega, da se procesirajo."
Pred nekaj leti je Računsko sodišče začelo bitko za vstop v Banko Slovenije. Po prepričanju Vesela so bili razlogi povsem jasni.
"Zakaj? Ker mislimo, da je tudi Banka Slovenije del javnega sektorja, za katerega so državljani zainteresirani, da vedo, kaj se tam dogaja. V Sloveniji ne more biti nihče, ki je del javnega sektorja, brez nadzora."
Plače funkcionarjev so vroča tema tega poletja, predvsem zaradi stališča Vesela, da jih je treba močno dvigniti. "V zadnjem času smo ugotovili, da so med plačami javnih uslužbencev in funkcionarjev tako velika nesorazmerja, da so pravzaprav boleča. Ne more biti tisti, ki vodi, slabše plačan od tistega, ki je voden. Če tega ne bomo rešili, ne bomo dobili več pravih kadrov, ti že tako in tako ne stojijo v vrsti. Ja, 'kadri' stojijo v vrsti, da bi vodili državna podjetja in participirali na tem segmentu javne porabe, ni dvoma, da bi bili v nadzornih svetih teh podjetij člani uprav. Zakaj? Logično, ker so tam bistveno bolje nagrajeni. Če ne bomo funkcionarjev plačali vsaj tako dobro kot najboljše plačane javne uslužbence, bo to vodilo v uravnilovko in negativno selekcijo. Moja skrita želja je bila, da se ob razpravi o plačah funkcionarjev začne tudi diskusija o tem, kako lahko tiste uslužbence v javnem sektorju in funkcionarje, ki delajo dobro, posebej nagradimo, zahvalimo se pa tistim, ki ne delajo dobro in jim pokažemo izhodna vrata."
Zdravstvo je tisto področje, pri katerem se poraba denarja dotakne vsakega od nas.
"Je eno najkompleksnejših področji, ki bi se ga v Sloveniji morali lotiti z družbenim konsenzom, kaj narediti. Nujno bi morali poenotiti razumevanje, kaj je javno zdravstvo in kaj zasebno. Jaz mislim, da je javno zdravstvo tisti temeljni kamen, na katerem moramo graditi in ga moramo zelo paziti. Imamo pa velik problem z zelo močnim cehom zdravnikov, ki navsezadnje krojijo dinamiko vsega. Zdaj se ukvarjamo s specializacijami v zdravstvu. Zanima nas, zakaj na nekaterih zdravstvenih specializacijah ni dovolj zdravnikov. Nekaj se je moralo zgoditi v preteklosti, da ni nihče načrtoval, da bomo leta 2019, 2025 potrebovali zdravnike. Razkrili bomo, zakaj se je to zgodilo, ena od glavnih tez pa je, da so nekateri cehi na neki način zavestno omejevali število specializantov zato, da bi gradili svojo pomembnost in utemeljevali svojo nenadomestljivost."
Računsko sodišče se loteva vse več revizij porabe denarja v občinah. "Država prenaša vse več obveznosti na občine, te občine finančno bremenijo, država pa ne zagotavlja sredstev. To je konflikt, ki ga bo treba rešiti. Obenem pa so seveda tudi taki manjši lokalni interesi, ki te nasmejijo. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da občine tekmujejo med seboj, tekmujejo za prebivalce, za gospodarstvo, za napolnitev obrtne cone in za pridobitev evropskega denarja, to je vse konkurenčni boj in vpliva na racionalno porabo denarja."
Nogomet je del življenja Tomaža Vesela, zato verjetno tudi ni bila težka odločitev ob ponudbi funkcije v Fifi. Konce tedna in številne proste trenutke mu vzame delo v skupini, ki skrbi za transparentnost financ, je predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost.
"Žoga ima neverjetno moč. Ko jo vržeš med fante in dekleta, komaj čakajo, da jo brcnejo, ne glede na to, kje so in ali je še tako resna druščina za mizo. Pogovarjati se o nogometu je mogoče najlažje; s komer koli se o tej igri lahko pogovarjaš ure in ure, nogomet prebije led. Sodeloval sem v ekipi, ki je pripravila izbiro organizatorja svetovnega prvenstva 2026, ki bo v Mehiki, Kanadi in ZDA, in to tako, da ni bilo kančka dvoma o tem, da bi kdor koli kaj dobil. To se je, se mi zdi, zgodilo prvič, to je bil tisti kamen premika, ki je institucijo res spremenil."
Kaj je izziv?
"Sredstva svetovne nogometne organizacije se prelivajo v vse države sveta, zato je izjemno težko nadzorovati ta denar. Razlike so v časovnih pasovih, kulturi, percepciji, kaj za nekoga pomeni transparentnost. Eno leto smo porabili, da smo pomembnemu delu sveta razložili, da poslovanje z gotovino ni najprimerneje."
Tomaž Vesel je avtor dveh knjig o vzgoji rastlin in trajnicah ter lastnik izjemnega vrta.
"V moje življenje je ta rastlinski svet vstopil počasi, pravzaprav se vse velike zgodbe začnejo nekako počasi. Počasi zgradiš neko ljubezen do nečesa in to traja. Pred desetletjem sem se začel v svet rastlin vse bolj poglabljati, da me je resno »zagrabilo«. Zdaj skrbim za več kot 2400 vrst rastlin in v tem uživam. Lahko da me boste našli v vrtu kar v obleki in v boljših čevljih, zato rjav rob na njih pri meni ni nič posebnega."
In popotnica za zadnji del mandata na Računskem sodišču?
"Po 25 letih dela Računskega sodišča bi želel, da se zgodijo spremembe zakona, ki bi omogočal večjo učinkovitost. Pa ne samo na področju sankcij, znati bi morali izmeriti učinke svojega dela in zaključki revizij bi se morali zgoditi hitreje. Obenem pa bi morali politiko, državni zbor, vlado in preostale revidirance zavezati hitrejšemu odzivu, nujno je, da se do tega, kar smo ugotovili, opredelijo. Ne morem sprejeti dejstva, da čeprav veš ali vedo, da je nekaj narobe, pa se nič ne spremeni."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Predsednik Računskega sodišča RS Tomaž Vesel
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa).
Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel: "Bolj si prizadevamo, da smo prisotni pri revidirancih, pomembna je naša svetovalna vloga, porabniki javnega denarja nas pogosto sprašujejo, iščejo nasvete, uspelo nam je realizirati nekakšno generalno preventivno funkcijo."
V javnosti pogosto prevladuje stališče, da ugotovitve Računskega sodišča ne pripeljejo do sklepa, do sankcij, primerjajo ga z brezzobim tigrom: "Večkrat se pošalim, da čeprav nam rečejo brezzobi tiger, nam vseeno priznajo, da smo tiger. Da imamo neko zverinsko komponento, ki je nepopustljiva. Družba nima težav s prepoznavanjem problemov, v Sloveniji ne znamo stvari postaviti na pravo mesto, ne znamo priti do konca, do tega, da se procesirajo."
Pred nekaj leti je Računsko sodišče začelo bitko za vstop v Banko Slovenije. Po prepričanju Vesela so bili razlogi povsem jasni.
"Zakaj? Ker mislimo, da je tudi Banka Slovenije del javnega sektorja, za katerega so državljani zainteresirani, da vedo, kaj se tam dogaja. V Sloveniji ne more biti nihče, ki je del javnega sektorja, brez nadzora."
Plače funkcionarjev so vroča tema tega poletja, predvsem zaradi stališča Vesela, da jih je treba močno dvigniti. "V zadnjem času smo ugotovili, da so med plačami javnih uslužbencev in funkcionarjev tako velika nesorazmerja, da so pravzaprav boleča. Ne more biti tisti, ki vodi, slabše plačan od tistega, ki je voden. Če tega ne bomo rešili, ne bomo dobili več pravih kadrov, ti že tako in tako ne stojijo v vrsti. Ja, 'kadri' stojijo v vrsti, da bi vodili državna podjetja in participirali na tem segmentu javne porabe, ni dvoma, da bi bili v nadzornih svetih teh podjetij člani uprav. Zakaj? Logično, ker so tam bistveno bolje nagrajeni. Če ne bomo funkcionarjev plačali vsaj tako dobro kot najboljše plačane javne uslužbence, bo to vodilo v uravnilovko in negativno selekcijo. Moja skrita želja je bila, da se ob razpravi o plačah funkcionarjev začne tudi diskusija o tem, kako lahko tiste uslužbence v javnem sektorju in funkcionarje, ki delajo dobro, posebej nagradimo, zahvalimo se pa tistim, ki ne delajo dobro in jim pokažemo izhodna vrata."
Zdravstvo je tisto področje, pri katerem se poraba denarja dotakne vsakega od nas.
"Je eno najkompleksnejših področji, ki bi se ga v Sloveniji morali lotiti z družbenim konsenzom, kaj narediti. Nujno bi morali poenotiti razumevanje, kaj je javno zdravstvo in kaj zasebno. Jaz mislim, da je javno zdravstvo tisti temeljni kamen, na katerem moramo graditi in ga moramo zelo paziti. Imamo pa velik problem z zelo močnim cehom zdravnikov, ki navsezadnje krojijo dinamiko vsega. Zdaj se ukvarjamo s specializacijami v zdravstvu. Zanima nas, zakaj na nekaterih zdravstvenih specializacijah ni dovolj zdravnikov. Nekaj se je moralo zgoditi v preteklosti, da ni nihče načrtoval, da bomo leta 2019, 2025 potrebovali zdravnike. Razkrili bomo, zakaj se je to zgodilo, ena od glavnih tez pa je, da so nekateri cehi na neki način zavestno omejevali število specializantov zato, da bi gradili svojo pomembnost in utemeljevali svojo nenadomestljivost."
Računsko sodišče se loteva vse več revizij porabe denarja v občinah. "Država prenaša vse več obveznosti na občine, te občine finančno bremenijo, država pa ne zagotavlja sredstev. To je konflikt, ki ga bo treba rešiti. Obenem pa so seveda tudi taki manjši lokalni interesi, ki te nasmejijo. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da občine tekmujejo med seboj, tekmujejo za prebivalce, za gospodarstvo, za napolnitev obrtne cone in za pridobitev evropskega denarja, to je vse konkurenčni boj in vpliva na racionalno porabo denarja."
Nogomet je del življenja Tomaža Vesela, zato verjetno tudi ni bila težka odločitev ob ponudbi funkcije v Fifi. Konce tedna in številne proste trenutke mu vzame delo v skupini, ki skrbi za transparentnost financ, je predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost.
"Žoga ima neverjetno moč. Ko jo vržeš med fante in dekleta, komaj čakajo, da jo brcnejo, ne glede na to, kje so in ali je še tako resna druščina za mizo. Pogovarjati se o nogometu je mogoče najlažje; s komer koli se o tej igri lahko pogovarjaš ure in ure, nogomet prebije led. Sodeloval sem v ekipi, ki je pripravila izbiro organizatorja svetovnega prvenstva 2026, ki bo v Mehiki, Kanadi in ZDA, in to tako, da ni bilo kančka dvoma o tem, da bi kdor koli kaj dobil. To se je, se mi zdi, zgodilo prvič, to je bil tisti kamen premika, ki je institucijo res spremenil."
Kaj je izziv?
"Sredstva svetovne nogometne organizacije se prelivajo v vse države sveta, zato je izjemno težko nadzorovati ta denar. Razlike so v časovnih pasovih, kulturi, percepciji, kaj za nekoga pomeni transparentnost. Eno leto smo porabili, da smo pomembnemu delu sveta razložili, da poslovanje z gotovino ni najprimerneje."
Tomaž Vesel je avtor dveh knjig o vzgoji rastlin in trajnicah ter lastnik izjemnega vrta.
"V moje življenje je ta rastlinski svet vstopil počasi, pravzaprav se vse velike zgodbe začnejo nekako počasi. Počasi zgradiš neko ljubezen do nečesa in to traja. Pred desetletjem sem se začel v svet rastlin vse bolj poglabljati, da me je resno »zagrabilo«. Zdaj skrbim za več kot 2400 vrst rastlin in v tem uživam. Lahko da me boste našli v vrtu kar v obleki in v boljših čevljih, zato rjav rob na njih pri meni ni nič posebnega."
In popotnica za zadnji del mandata na Računskem sodišču?
"Po 25 letih dela Računskega sodišča bi želel, da se zgodijo spremembe zakona, ki bi omogočal večjo učinkovitost. Pa ne samo na področju sankcij, znati bi morali izmeriti učinke svojega dela in zaključki revizij bi se morali zgoditi hitreje. Obenem pa bi morali politiko, državni zbor, vlado in preostale revidirance zavezati hitrejšemu odzivu, nujno je, da se do tega, kar smo ugotovili, opredelijo. Ne morem sprejeti dejstva, da čeprav veš ali vedo, da je nekaj narobe, pa se nič ne spremeni."
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Neveljaven email naslov