Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.
Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.
Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Neveljaven email naslov