Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Duhovnik Janez Cerar je član misijonske družbe lazaristov, ki je preživel spolno zlorabo. Je soustanovitelj in koordinator zavoda Dovolj je, katerega poslanstvo je zaščita žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Z Gorazdom Rečnikom sta se pogovarjala tudi o veselju zmage nad smrtjo, dialogu, kjer ni na prvem mestu nauk, še manj ideologija, ampak človek, pa tudi o telefonskem klicu, ko je bil na drugi strani papež Frančišek.
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal, da je zanj vedno na prvem mestu jaz, z ich se je srečal kasneje, saj so v njegovi vasi govorili samo slovensko. Rozi Tratar Sticker pa poudarja, kako pomembna je kultura, ki briše in podira meje med jeziki, državami in ljudmi. Na vrata njune hiše v Rožu sta potrkala tehnik Damjan Rostan in novinarka Tatjana Pirc.
Sociologinja in vodja programske skupine Družbena pogdoba za 21. stoletje dr. Ksenija Vidmar Horvat o vzponu avtokratskih voditeljev, o tem, zakaj so teorije zarote, novi populizmi in širjenje lažnih novic padli na tako plodna tla v Zahodnih liberalnih demokracijah pa tudi o tem, zakaj je vojna v Ukrajini trenutek streznitve za Evropo.
Dalibor Matanić je eden najuspešnejših sodobnih hrvaških filmskih režiserjev. Avtor serije Novine, ki jo je odkupil Netflix, njegovo serijo Območje brez signala pa HBO. Trenutno se na HR1 predvaja najnovejša serija Šutnja/ Molk, o razkriti aferi zlorabljanja mladoletnih deklic, ki so jih iz Osjeka vozili v Kijev, kjer so tudi snemali serijo v času covida.
Nedeljski gost je Branko Soban, večletni dopisnik iz Moskve in z Bližnjega vzhoda, borec za človekove pravice in zunanjepolitični komentator, ki so mu ruske oblasti leta 2005 zaradi njegovega pisanja o Čečeniji prepovedale vstop v državo. Zahod, kot pravi, tudi zaradi lastne preračunljivosti ni znal ali želel razumeti Rusije, v kateri leta 2022 vlada diktatura: obstaja samo imitacija volitev, v zaporih pa je več kot 1000 političnih zapornikov.
Sesalci, predvsem mali, so ga začeli zanimati že v gimnazijskih letih, ko je začel raziskovati, da ni vsaka miš le miška. Ko se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je kot muzejski zoolog začel pripravljati zbirko sesalcev, za katero še vedno skrbi in je danes največja te vrste v Jugovzhodni Evropi. Tudi sam je opisal štiri nove vrste sesalcev in leta 2020 prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Ob tem pa profesor doktor Boris Kryštufek, ki je tudi znanstveni svetnik v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, že leta opozarja na prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na neustrezne prostore za shranjevanje naravoslovnih zbirk, ki so nacionalnega pomena in arhiv žive narave.
Dr. Vandana Shiva večino časa preživi na kmetiji gibanja Navdanya, ki ga je ustanovila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gibanje se zgleduje po Gandhijevih metodah nenasilnega upora. Združuje ženske in kmete za zaščito biološke in kulturne raznovrstnosti. Človeka ne ločuje od narave, ne priznava pa tudi hierarhij med kulturami, spoli, rasami in verami. Navdanya pomeni »devet semen« in simbolizira zaščito biotske in kulturne raznovrstnosti, ki poudarja, da hrana ni blago, proizvedeno s strupenimi umetnimi kemikalijami, zaradi katerih izumirajo številne vrste. Industrijska hrana pospešuje podnebne spremembe, povzroča bolezni in prispeva k njihovemu širjenju, zato v gibanju Navdanya hrano pridelujejo ekološko in skrbijo za regeneracijo zemlje, vode in biodiverziteto. V več kot 150 skupnostnih bankah semen ohranjajo bogato naravno dediščino in raznovrstnost.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu bo nedeljski gost starosta slovenskega alpskega smučanja, Tone Vogrinec. Popularni Tona bo po koncu iger, 24. februarja, praznoval 80. rojstni dan, ob tem jubileju bo izšla tudi skoraj 500 strani dolga knjiga spominov. Te bo obujal tudi v tokratnem pogovoru, v katerem bo razmišljal o globalni krizi smučarskega športa, o prihodnosti olimpijskih iger, o zapletih z necepljenimi športniki, o Bojanu Križaju, o dveh izgubljenih družinah, o očitkih na račun njegovega dela, o Mateji Svet, pa tudi o kombiju za 700 nemških mark. In o petju "Bilečanke" tudi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Ervin Hladnik Milharčič. Kolumnist. Satirik. Predvsem pa novinar. Terenski. Eden tistih, ki ima že dolgo oznako: legendaren
Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.
Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.
Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.
Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.
Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje. Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov. Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z pokojnim možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si ustvarila veliko družino v predmestju Londona. O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju.
Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.
Dr. Mojmir Mrak je profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije mnogim institucijam in vladam držav centralne in JV Evrope. Govori o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti. Dr. Mojmir Mrak, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in gostujoči profesor na več tujih univerzah. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).
Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.
Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Neveljaven email naslov