Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Gabrijela Simetinger, ginekologinja, porodničarka in klinična seksologinja
Gabrijela Simetinger je ginekologinja, porodničarka, socialna delavka, specialistka spolne medicine z evropskim izpitom, klinična seksologinja, ima tudi doktorat iz sociologije. Pravi, da se je za medicino odločila že v vrtcu, ginekologija pa jo je navdušila na vajah na medicinski fakulteti, ko je ugotovila, kako široka in dinamična je. Medicinsko prakso je opravila v Egiptu in Sudanu, kjer je spoznavala posledice obrezovanja žensk, takrat se je začela strokovno ukvarjati z obravnavo zlorabljenih travmatiziranih žensk. Na področju spolne medicine se je šolala v Oxfordu, naredila specialistični izpit iz spolne medicine, leta 2015 je doktorirala, predava na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu, je asistentka na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, zaposlena je kot ginekologinja in porodničarka v novomeški splošni bolnišnici, dela v seksološki ambulanti … Hkrati z medicino je uspešno zaključila tudi študij na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani.
"Spoznala sem, da mi študij na medicinski fakulteti ne daje dovolj znanja za delo z ljudmi, zato sem se v četrtem letniku vzporedno vpisala na socialno delo in z znanjem, ki sem ga pridobila na tej fakulteti, sem bila zelo zadovoljna."
Ženske imamo v Sloveniji prost dostop do ginekologa na primarni ravni, to pravico sicer imamo, je pa ne morejo uresničiti vse ženske. Dr. Simetinger razlaga, da so normativi še vedno isti kot pred leti in da na primarni ravni dela približno toliko ginekologov kot v preteklosti.
"Ženske so vedno bolj ozaveščene, na preventivne preglede jih kličejo tudi v okviru programa Zora, za mlade pa ni dovolj prostora. Mislim, da bi morali povečati število teh mest na primarni ravni in bi se verjetno našli tudi ginekologi. To je sistemski problem, da ni dovolj ginekologov, pa je izgovor."
Naše reproduktivne in seksualne pravice so nedvomno civilizacijski dosežek, bitka zanje ni nikoli končana, marsikaj bo treba še izbojevati in uresničiti, tudi vse že doseženo je treba še vedno in nenehno braniti. Gabrijelo Simetinger poskusi konzervativcev, da bi te pravice, kot je pravica do splava in še številne druge, omejevali in celo ukinjali, zelo žalostijo. "Tisti, ki smo drugače misleči, bomo morali o tem več govoriti, razlagati, saj se vse bolj vrivajo razmišljanja, kako ženske, ki prekinejo nosečnost na lastno željo, pozneje trpijo. To sploh ni res," razlaga dr. Simetinger.
"Če nosečnost ni zaželena, si vsaka ženska, ko konča postopek, kvečjemu oddahne."
Večjo pozornost bi morali posvečati tudi pogovorom o kontracepciji, saj o njej še vedno kroži veliko napačnih informacij, v zadnjem času o njenih domnevnih stranskih učinkih in posledicah predavajo nekompetentni ljudje, ki o kontracepciji širijo laži. "Stroka bi morala poskrbeti, da se to ne bi dogajalo," je prepričana Gabrijela Simetinger. "V družbi se vse bolj uveljavlja nova religija, da je vse naravno boljše, a statistika kaže, da imamo po zaslugi naravnih metod kontracepcije v Sloveniji največ neželenih nosečnosti in tudi največ prekinitev nosečnosti." Mladi imajo zadržke do hormonskih tabletk, ki so sicer dobro raziskane in varne, a jim pripisujejo vse mogoče, da zmanjšujejo spolno željo, povzročajo slabo počutje, žalost, depresijo ...
"Ne vprašajo pa se, kaj se dogaja v njihovem razmerju. Na začetku, ko si zaljubljen, je vse v redu, ko nastopijo v odnosih težave, je pa za vse kriva kontracepcijska tabletka."
Ginekologi in ugovor vesti. Kako gre to dvoje skupaj? Po podatkih zdravniške zbornice je v Sloveniji nekaj več kot 170 zdravnikov, ki imajo vpisan ugovor vesti, med njimi je približno deset specialistov ginekologije in porodništva z ugovorom vesti, ki ne želijo opravljati splava.
"Večina ginekologov nas prav gotovo ni navdušenih nad tem, da obstaja možnost ugovora vesti, je pa na srečo v Sloveniji urejeno tako, da to ne gre na škodo pacientk."
Menda obstaja 275 razlogov, zaradi katerih vstopamo v spolnost. V knjigi, v kateri so ti razlogi opisani, so razdeljeni na tri glavne skupine (biološki, materialni in čustveni). Dr. Simetinger pravi, da za seks nismo nikoli prestari. Zakaj to posebej poudarja? "Ker vsi verjamemo v koitalni imperativ. Vaginalni seks ni edini pravi seks, obstaja več vrst seksa in uživamo lahko na različne načine."
Razvijamo nanomateriale, pošiljamo rakete na Mars, spolnost je pa še vedno tabu. Zakaj?
"Zato, ker se že v otroštvu nismo naučili pogovarjati o tem, kaj početi s svojim telesom. Spolna vzgoja temelji na telesni in spolni identiteti. ... Znati bi morali ozavestiti svoje spolne želje in jih povedati na glas. Zato je tako pomembna primerna spolna vzgoja. Nič ni narobe z mojo spolno identiteto, če je malo drugačna od večine."
Nizozemci, ki imajo celovito spolno vzgojo, so s tem dosegli, da mladi začenjajo s spolnimi odnosi pozneje. "Mlade je treba naučiti, da te potrebe lahko zadovoljijo tudi na druge načine, ne le s spolnimi odnosi." Stereotipi, molk in tabuji povzročijo veliko težav in škode. Ljudje na primer verjamejo, da mora moški pri vsakem spolnem odnosu doseči orgazem in ejakulirati. "To ne drži," poudarja dr. Simetinger, ki med pojasnjevanjem, kakšno škodo povzročajo tabuji, omeni, da bi se morali več pogovarjati o vsem, tudi o spolnosti invalidov.
"Seksualna terapevtka, ki je invalidka, je povedala, da sta z možem v hotelu najela sobo in dobila ločeni postelji. Ker je invalidna, jo ljudje gledajo kot nespolno bitje."
Pravico do orgazma so si ženske priborile s seksualno revolucijo. "Zdaj se orgazem pričakuje na vsakem koraku, kar pa ni bistvo spolnosti. Bistvo je užitek. Če uživamo, se zgodi tudi orgazem."
Zakaj toliko zaigranih orgazmov? "Nek profesor je na izobraževanju povedal, da ženske zaigrajo orgazem, ker moški zaigrajo predigro. Oseba svojemu partnerju ne pove, kaj ji je všeč, morda celo sama ne ve, kaj si želi, če ne pozna svojega telesa. On se trudi, zato ga je treba nagraditi z lažnim orgazmom. Zakaj to naredi, pa je vprašanje njunega odnosa," pojasnjuje sogovornica, ki dodaja še, da je masturbiranje čisti užitek, saj je namenjeno samo užitku.
"Morda je bilo samozadovoljevanje v zgodovini prepovedano prav zaradi tega. Zdaj pa se vedno več govori o užitku. Bistvo spolnosti je užitek, ne orgazem. Orgazem je končna zadovoljitev, če ga ni, ni nič narobe z nami, to ni katastrofa."
Klitopismenost se imenuje tisti del spolnega opismenjevanja, s katerim spoznavamo klitoris. Poznamo le vrh te gore, saj je njegov največji del očem skrit. "V medicini dobro poznamo klitoris, ne držijo tiste trditve v medijih, da ga je pred leti odkrila neka sociologinja. Klitoris je organ za užitek, z njim se posebej ne ukvarjamo, ker nima patologije, ki bi povzročala probleme. Če bi klitoris razgrnili, pa bi bila njegova velikost podobna velikosti moškega spolnega uda." Tudi pri nas je vsak dan večja in bogatejša ponudba estetske ginekologije in genitalne kirurgije. Nagovarjajo tiste, ki z videzom spolovil niso zadovoljne.
"Tega ne podpiram, tudi evropsko in svetovno združenje za spolno medicino tega ne odobravata, saj ne drži, kar pravijo, da se po posegih spolnost izboljša. To je zgolj propaganda zaradi boljše prodaje."
Današnja družbena konstrukcija spolnosti je zelo falocentrično usmerjena, vse je osredotočeno na moški spolni ud, ki mora vedno in povsod brezhibno funkcionirati, ženske pa morajo doživljati pri tem orgazme: "Moški so s tem trenutno še bolj obremenjeni kot ženske. Ni pravih informacij, včasih veliko narediš že s tem, ko jim poveš, da ni nič narobe, če ne gre vse po načrtih."
Naše znanje o spolnih identitetah, transspolnih osebah je pomanjkljivo. Kako pogosto se s tem v svoji ordinaciji sreča slovenski ginekolog, ali zna pomagati, usmeriti, odgovoriti na vprašanja? "Se ne zgodi pogosto, je pa odvisno tudi od tega, o katerih spolnih identitetah govorimo. Vsi ginekologi niso usposobljeni za delo s to populacijo. Se bo pa marsikaj dalo rešiti s primernim izobraževanjem ginekologov, da bodo te osebe lahko dobile obravnavo, če jo bodo iskale. Večina je ne išče, to je večji problem," pravi dr. Simetinger.
Koža je največji spolni organ. S pravimi dotiki lahko celo brazgotine spremenimo v erogene cone.
"Kožo lahko naučimo, da prej neprijetni dotik postane prijeten. To lahko dosežemo z vajo, delom in raziskovanjem."
Menda Slovenci nimamo slabega spolnega življenja … "Ja, tako mislim. Malo preveč smo obremenjeni s tem, tako kot smo obremenjeni z vsem živim. Zdi se mi, da smo zelo obremenjen narod. Radi se primerjamo z večjimi, to je naš glavni problem. O spolnosti dobivamo napačne informacije, kar pa je težava vsega sveta."
Zdravljenja spolnih motenj se dr. Gabrijela Simetinger loteva tudi s kognitivno vedenjsko metodo, ki je v okviru psihoseksualne terapije najbolj priznana in zelo uspešna. Po tej metodi spreminjajo vedenje s spreminjanjem vzorcev mišljenja. Dr. Simetinger pa lahko kot ginekologinja pristopa tudi obratno. Blokade, ki jih ima ženska, išče s pregledom spolovila in s tem, da jo postavi pred ogledalo.
"Ko se mora pogledati v ogledalo, opazujem, ali to zmore, ji je težko, katera čustva se ji zbujajo ob pogledu na lastno spolovilo, kasneje pa blokade ugotavljam še z dotikom … Z določenimi prijemi in vajami začnemo blokade odpravljati. Ženska s spremenjenim vedenjem sprejme svoje spolovilo, s tem se spremeni njen odnos do spolnosti. To je zelo preprosta razlaga kognitivne vedenjske metode."
Najhujša ženska spolna motnja je vaginizem. "Zaradi krča mišic medeničnega dna je ženski onemogočena penetracija, tudi ginekološki pregled ni mogoč. Poudariti je še treba, da si ta ženska želi spolni odnos in da ima katastrofičen strah pred penetracijo in bolečino. Tega sploh ni malo. Že leta predavam o vaginizmu, ker želim to motnjo detabuizirati, da se ženske ne bi počutile stigmatizirane in osamljene."
V medeničnem dnu se kopičijo vsi naši življenjski strahovi, kar nam lahko povzroči hudo in bolečo težavo. Dr. Simetinger pojasni, da ti strahovi zakrčijo mišice medeničnega dna, zaradi česar pride do bolečine pri spolnih odnosih. "Tiste, ki imajo take težave, se ne zmorejo spontano sprostiti, naučimo jih ozavestiti in nadzirati medenično dno."
Nedeljska gostja Vala 202 dr. Gabrijela Simetinger je še povedala, da bi moral v vsaki spolni terapiji sodelovati tudi partner, razen takrat, ko se ženska odloči, da bi rada sama spoznala svoje telo. Če pa želita razrešiti motnjo, je psihoseksualna terapija uspešnejša, če sodelujeta oba. Ali bi na tem področju potrebovali več strokovnjakov in svetovalcev?
"Potrebovali bi predvsem primerno spolno vzgojo, s katero človek že v otroštvu dobi pravilne informacije, potem bi dolgoročno potrebovali manj svetovalcev."
Dr. Gabrijela Simetinger je članica evropskih in mednarodnih organizacij na področju spolne medicine in seksologije, članica izobraževalnega odbora evropskega združenja za spolno medicino (ESSM) in supervizorka kandidatov za evropski izpit iz spolne medicine. Da so jo v evropskih okvirih prepoznali kot strokovnjakinjo na tem področju, je velik uspeh, saj je poleg nje v dvajsetčlanski skupini izobraževalnega odbora ESSM le še en ginekolog, ostali so urologi, psihologi, endokrinologi, zadolženi pa so za izobraževanje strokovne in laične javnosti. Na mednarodnih kongresih dr. Gabrijela Simetinger predava in vodi delavnice, dejavna je v slovenski sekciji za spolno medicino, je tudi predsednica Slovenskega seksološkega društva: »To društvo je interdisciplinarno, ne ukvarjamo se le s seksologijo, ampak tudi s študijami spolov. Član društva je lahko tisti, ki aktivno deluje na tem področju, raziskuje, zdravi, svetuje po pravilih znanosti. Smo bolj speče društvo, ker smo vsi zelo zaposleni, morali bi se pogosteje odzivati na izjave in dogajanja, verjamem, da se bo v prihodnosti v zvezi s tem kaj spremenilo …«
Lansko leto je dr. Simetinger prejela pomembno in prestižno feministično nagrado Women on Women. Ob tem je dejala, da danes, če glasno poveš, da si feministka, to v določenih okoljih deluje kot psovka.
"Jaz sem feministka in vedno bom!"
Povedala je še, da je feministka še najbolje sprejeta znotraj proletariata: "Ne meščanstvo, proletarke so bile vedno najbolj napredne. One so zahtevale kontracepcijo, one so zahtevale pravico do splava. Današnje elite feministke obravnavajo kot nekaj manjvrednega. Tako občutim na lastni koži." Dr. Gabrijela Simetinger, ki je doma iz Črne na Koroškem, nam je še zaupala, da ima zelo močno razvito koroško identiteto, povsod govori v svojem narečju, v duši ima koroško narodno pesem. Krajevne navezanosti pa ne čuti.
"Tudi Ljubljana je zame premajhna, najraje imam večmilijonska umazana mesta, kjer lahko srečaš zanimive ljudi. To mi je pomembneje kot zelena narava, kar je verjetno tudi moja posebnost oziroma drugačnost od večine Slovencev."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Gabrijela Simetinger, ginekologinja, porodničarka in klinična seksologinja
Gabrijela Simetinger je ginekologinja, porodničarka, socialna delavka, specialistka spolne medicine z evropskim izpitom, klinična seksologinja, ima tudi doktorat iz sociologije. Pravi, da se je za medicino odločila že v vrtcu, ginekologija pa jo je navdušila na vajah na medicinski fakulteti, ko je ugotovila, kako široka in dinamična je. Medicinsko prakso je opravila v Egiptu in Sudanu, kjer je spoznavala posledice obrezovanja žensk, takrat se je začela strokovno ukvarjati z obravnavo zlorabljenih travmatiziranih žensk. Na področju spolne medicine se je šolala v Oxfordu, naredila specialistični izpit iz spolne medicine, leta 2015 je doktorirala, predava na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu, je asistentka na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, zaposlena je kot ginekologinja in porodničarka v novomeški splošni bolnišnici, dela v seksološki ambulanti … Hkrati z medicino je uspešno zaključila tudi študij na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani.
"Spoznala sem, da mi študij na medicinski fakulteti ne daje dovolj znanja za delo z ljudmi, zato sem se v četrtem letniku vzporedno vpisala na socialno delo in z znanjem, ki sem ga pridobila na tej fakulteti, sem bila zelo zadovoljna."
Ženske imamo v Sloveniji prost dostop do ginekologa na primarni ravni, to pravico sicer imamo, je pa ne morejo uresničiti vse ženske. Dr. Simetinger razlaga, da so normativi še vedno isti kot pred leti in da na primarni ravni dela približno toliko ginekologov kot v preteklosti.
"Ženske so vedno bolj ozaveščene, na preventivne preglede jih kličejo tudi v okviru programa Zora, za mlade pa ni dovolj prostora. Mislim, da bi morali povečati število teh mest na primarni ravni in bi se verjetno našli tudi ginekologi. To je sistemski problem, da ni dovolj ginekologov, pa je izgovor."
Naše reproduktivne in seksualne pravice so nedvomno civilizacijski dosežek, bitka zanje ni nikoli končana, marsikaj bo treba še izbojevati in uresničiti, tudi vse že doseženo je treba še vedno in nenehno braniti. Gabrijelo Simetinger poskusi konzervativcev, da bi te pravice, kot je pravica do splava in še številne druge, omejevali in celo ukinjali, zelo žalostijo. "Tisti, ki smo drugače misleči, bomo morali o tem več govoriti, razlagati, saj se vse bolj vrivajo razmišljanja, kako ženske, ki prekinejo nosečnost na lastno željo, pozneje trpijo. To sploh ni res," razlaga dr. Simetinger.
"Če nosečnost ni zaželena, si vsaka ženska, ko konča postopek, kvečjemu oddahne."
Večjo pozornost bi morali posvečati tudi pogovorom o kontracepciji, saj o njej še vedno kroži veliko napačnih informacij, v zadnjem času o njenih domnevnih stranskih učinkih in posledicah predavajo nekompetentni ljudje, ki o kontracepciji širijo laži. "Stroka bi morala poskrbeti, da se to ne bi dogajalo," je prepričana Gabrijela Simetinger. "V družbi se vse bolj uveljavlja nova religija, da je vse naravno boljše, a statistika kaže, da imamo po zaslugi naravnih metod kontracepcije v Sloveniji največ neželenih nosečnosti in tudi največ prekinitev nosečnosti." Mladi imajo zadržke do hormonskih tabletk, ki so sicer dobro raziskane in varne, a jim pripisujejo vse mogoče, da zmanjšujejo spolno željo, povzročajo slabo počutje, žalost, depresijo ...
"Ne vprašajo pa se, kaj se dogaja v njihovem razmerju. Na začetku, ko si zaljubljen, je vse v redu, ko nastopijo v odnosih težave, je pa za vse kriva kontracepcijska tabletka."
Ginekologi in ugovor vesti. Kako gre to dvoje skupaj? Po podatkih zdravniške zbornice je v Sloveniji nekaj več kot 170 zdravnikov, ki imajo vpisan ugovor vesti, med njimi je približno deset specialistov ginekologije in porodništva z ugovorom vesti, ki ne želijo opravljati splava.
"Večina ginekologov nas prav gotovo ni navdušenih nad tem, da obstaja možnost ugovora vesti, je pa na srečo v Sloveniji urejeno tako, da to ne gre na škodo pacientk."
Menda obstaja 275 razlogov, zaradi katerih vstopamo v spolnost. V knjigi, v kateri so ti razlogi opisani, so razdeljeni na tri glavne skupine (biološki, materialni in čustveni). Dr. Simetinger pravi, da za seks nismo nikoli prestari. Zakaj to posebej poudarja? "Ker vsi verjamemo v koitalni imperativ. Vaginalni seks ni edini pravi seks, obstaja več vrst seksa in uživamo lahko na različne načine."
Razvijamo nanomateriale, pošiljamo rakete na Mars, spolnost je pa še vedno tabu. Zakaj?
"Zato, ker se že v otroštvu nismo naučili pogovarjati o tem, kaj početi s svojim telesom. Spolna vzgoja temelji na telesni in spolni identiteti. ... Znati bi morali ozavestiti svoje spolne želje in jih povedati na glas. Zato je tako pomembna primerna spolna vzgoja. Nič ni narobe z mojo spolno identiteto, če je malo drugačna od večine."
Nizozemci, ki imajo celovito spolno vzgojo, so s tem dosegli, da mladi začenjajo s spolnimi odnosi pozneje. "Mlade je treba naučiti, da te potrebe lahko zadovoljijo tudi na druge načine, ne le s spolnimi odnosi." Stereotipi, molk in tabuji povzročijo veliko težav in škode. Ljudje na primer verjamejo, da mora moški pri vsakem spolnem odnosu doseči orgazem in ejakulirati. "To ne drži," poudarja dr. Simetinger, ki med pojasnjevanjem, kakšno škodo povzročajo tabuji, omeni, da bi se morali več pogovarjati o vsem, tudi o spolnosti invalidov.
"Seksualna terapevtka, ki je invalidka, je povedala, da sta z možem v hotelu najela sobo in dobila ločeni postelji. Ker je invalidna, jo ljudje gledajo kot nespolno bitje."
Pravico do orgazma so si ženske priborile s seksualno revolucijo. "Zdaj se orgazem pričakuje na vsakem koraku, kar pa ni bistvo spolnosti. Bistvo je užitek. Če uživamo, se zgodi tudi orgazem."
Zakaj toliko zaigranih orgazmov? "Nek profesor je na izobraževanju povedal, da ženske zaigrajo orgazem, ker moški zaigrajo predigro. Oseba svojemu partnerju ne pove, kaj ji je všeč, morda celo sama ne ve, kaj si želi, če ne pozna svojega telesa. On se trudi, zato ga je treba nagraditi z lažnim orgazmom. Zakaj to naredi, pa je vprašanje njunega odnosa," pojasnjuje sogovornica, ki dodaja še, da je masturbiranje čisti užitek, saj je namenjeno samo užitku.
"Morda je bilo samozadovoljevanje v zgodovini prepovedano prav zaradi tega. Zdaj pa se vedno več govori o užitku. Bistvo spolnosti je užitek, ne orgazem. Orgazem je končna zadovoljitev, če ga ni, ni nič narobe z nami, to ni katastrofa."
Klitopismenost se imenuje tisti del spolnega opismenjevanja, s katerim spoznavamo klitoris. Poznamo le vrh te gore, saj je njegov največji del očem skrit. "V medicini dobro poznamo klitoris, ne držijo tiste trditve v medijih, da ga je pred leti odkrila neka sociologinja. Klitoris je organ za užitek, z njim se posebej ne ukvarjamo, ker nima patologije, ki bi povzročala probleme. Če bi klitoris razgrnili, pa bi bila njegova velikost podobna velikosti moškega spolnega uda." Tudi pri nas je vsak dan večja in bogatejša ponudba estetske ginekologije in genitalne kirurgije. Nagovarjajo tiste, ki z videzom spolovil niso zadovoljne.
"Tega ne podpiram, tudi evropsko in svetovno združenje za spolno medicino tega ne odobravata, saj ne drži, kar pravijo, da se po posegih spolnost izboljša. To je zgolj propaganda zaradi boljše prodaje."
Današnja družbena konstrukcija spolnosti je zelo falocentrično usmerjena, vse je osredotočeno na moški spolni ud, ki mora vedno in povsod brezhibno funkcionirati, ženske pa morajo doživljati pri tem orgazme: "Moški so s tem trenutno še bolj obremenjeni kot ženske. Ni pravih informacij, včasih veliko narediš že s tem, ko jim poveš, da ni nič narobe, če ne gre vse po načrtih."
Naše znanje o spolnih identitetah, transspolnih osebah je pomanjkljivo. Kako pogosto se s tem v svoji ordinaciji sreča slovenski ginekolog, ali zna pomagati, usmeriti, odgovoriti na vprašanja? "Se ne zgodi pogosto, je pa odvisno tudi od tega, o katerih spolnih identitetah govorimo. Vsi ginekologi niso usposobljeni za delo s to populacijo. Se bo pa marsikaj dalo rešiti s primernim izobraževanjem ginekologov, da bodo te osebe lahko dobile obravnavo, če jo bodo iskale. Večina je ne išče, to je večji problem," pravi dr. Simetinger.
Koža je največji spolni organ. S pravimi dotiki lahko celo brazgotine spremenimo v erogene cone.
"Kožo lahko naučimo, da prej neprijetni dotik postane prijeten. To lahko dosežemo z vajo, delom in raziskovanjem."
Menda Slovenci nimamo slabega spolnega življenja … "Ja, tako mislim. Malo preveč smo obremenjeni s tem, tako kot smo obremenjeni z vsem živim. Zdi se mi, da smo zelo obremenjen narod. Radi se primerjamo z večjimi, to je naš glavni problem. O spolnosti dobivamo napačne informacije, kar pa je težava vsega sveta."
Zdravljenja spolnih motenj se dr. Gabrijela Simetinger loteva tudi s kognitivno vedenjsko metodo, ki je v okviru psihoseksualne terapije najbolj priznana in zelo uspešna. Po tej metodi spreminjajo vedenje s spreminjanjem vzorcev mišljenja. Dr. Simetinger pa lahko kot ginekologinja pristopa tudi obratno. Blokade, ki jih ima ženska, išče s pregledom spolovila in s tem, da jo postavi pred ogledalo.
"Ko se mora pogledati v ogledalo, opazujem, ali to zmore, ji je težko, katera čustva se ji zbujajo ob pogledu na lastno spolovilo, kasneje pa blokade ugotavljam še z dotikom … Z določenimi prijemi in vajami začnemo blokade odpravljati. Ženska s spremenjenim vedenjem sprejme svoje spolovilo, s tem se spremeni njen odnos do spolnosti. To je zelo preprosta razlaga kognitivne vedenjske metode."
Najhujša ženska spolna motnja je vaginizem. "Zaradi krča mišic medeničnega dna je ženski onemogočena penetracija, tudi ginekološki pregled ni mogoč. Poudariti je še treba, da si ta ženska želi spolni odnos in da ima katastrofičen strah pred penetracijo in bolečino. Tega sploh ni malo. Že leta predavam o vaginizmu, ker želim to motnjo detabuizirati, da se ženske ne bi počutile stigmatizirane in osamljene."
V medeničnem dnu se kopičijo vsi naši življenjski strahovi, kar nam lahko povzroči hudo in bolečo težavo. Dr. Simetinger pojasni, da ti strahovi zakrčijo mišice medeničnega dna, zaradi česar pride do bolečine pri spolnih odnosih. "Tiste, ki imajo take težave, se ne zmorejo spontano sprostiti, naučimo jih ozavestiti in nadzirati medenično dno."
Nedeljska gostja Vala 202 dr. Gabrijela Simetinger je še povedala, da bi moral v vsaki spolni terapiji sodelovati tudi partner, razen takrat, ko se ženska odloči, da bi rada sama spoznala svoje telo. Če pa želita razrešiti motnjo, je psihoseksualna terapija uspešnejša, če sodelujeta oba. Ali bi na tem področju potrebovali več strokovnjakov in svetovalcev?
"Potrebovali bi predvsem primerno spolno vzgojo, s katero človek že v otroštvu dobi pravilne informacije, potem bi dolgoročno potrebovali manj svetovalcev."
Dr. Gabrijela Simetinger je članica evropskih in mednarodnih organizacij na področju spolne medicine in seksologije, članica izobraževalnega odbora evropskega združenja za spolno medicino (ESSM) in supervizorka kandidatov za evropski izpit iz spolne medicine. Da so jo v evropskih okvirih prepoznali kot strokovnjakinjo na tem področju, je velik uspeh, saj je poleg nje v dvajsetčlanski skupini izobraževalnega odbora ESSM le še en ginekolog, ostali so urologi, psihologi, endokrinologi, zadolženi pa so za izobraževanje strokovne in laične javnosti. Na mednarodnih kongresih dr. Gabrijela Simetinger predava in vodi delavnice, dejavna je v slovenski sekciji za spolno medicino, je tudi predsednica Slovenskega seksološkega društva: »To društvo je interdisciplinarno, ne ukvarjamo se le s seksologijo, ampak tudi s študijami spolov. Član društva je lahko tisti, ki aktivno deluje na tem področju, raziskuje, zdravi, svetuje po pravilih znanosti. Smo bolj speče društvo, ker smo vsi zelo zaposleni, morali bi se pogosteje odzivati na izjave in dogajanja, verjamem, da se bo v prihodnosti v zvezi s tem kaj spremenilo …«
Lansko leto je dr. Simetinger prejela pomembno in prestižno feministično nagrado Women on Women. Ob tem je dejala, da danes, če glasno poveš, da si feministka, to v določenih okoljih deluje kot psovka.
"Jaz sem feministka in vedno bom!"
Povedala je še, da je feministka še najbolje sprejeta znotraj proletariata: "Ne meščanstvo, proletarke so bile vedno najbolj napredne. One so zahtevale kontracepcijo, one so zahtevale pravico do splava. Današnje elite feministke obravnavajo kot nekaj manjvrednega. Tako občutim na lastni koži." Dr. Gabrijela Simetinger, ki je doma iz Črne na Koroškem, nam je še zaupala, da ima zelo močno razvito koroško identiteto, povsod govori v svojem narečju, v duši ima koroško narodno pesem. Krajevne navezanosti pa ne čuti.
"Tudi Ljubljana je zame premajhna, najraje imam večmilijonska umazana mesta, kjer lahko srečaš zanimive ljudi. To mi je pomembneje kot zelena narava, kar je verjetno tudi moja posebnost oziroma drugačnost od večine Slovencev."
Njegovo ime je že pol stoletja slovenska sopomenka za tiho umetnost obrazne in telesne mimike ter izraznosti gibov in kretenj. Bi Slovenci pantomimo sploh poznali, če se 25. aprila 1964 mladi Kubanec ne bi za dan, dva, oglasil pri pariških znankah Alji Tkačev in Lenči Ferenčak v Ljubljani ? Leta 2018 je še vedno tu! Zimzelen, 15 let po upokojitvi!
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc
Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.
Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik.
Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam. Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo. Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok. Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.
Darja Zaviršek je v 30 letih svojega sociološkega dela je odprla in razvila številna področja socialnega dela, ki jih pred tem pri nas ni bilo. Med drugim je spreminjala pogled na delo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, ljudmi z ovirami, Romi, analizirala institucionalno varstvo, raziskovala nasilje nad ženskami. Veliko potuje, strokovno je dejavna tudi v mednarodnem prostoru, je ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo in vodi odbor za ženska vprašanja pri svetovni zvezi. Ravno te dni je končala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi, ki spodbuja ženske, da o spolnem nadlegovanju in nasilju glasno spregovorijo tudi pri nas.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini, a s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Na oddelku za zgodovino v Ljubljani je leta 2006 postala prva redna profesorica, predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Kot gostujoča profesorica je predavala v Neaplju, Sasariju, Trstu, na Dunaju, v Zagrebu, Alessandriji, Hamburgu, v Valenciiji in drugod. Je avtorica in soavtorica več 10 znanstvenih monografij; njeno delo Meja drugih je bilo leta 2008 med najbolj branimi zgodovinskimi eseji v Italiji. Živi v Trstu. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Štefe.
Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. S ponovno obujenimi Bijelo Dugme kmalu prihaja v Ljubljano. Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedez, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja striptiz barov in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov, se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov. Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju, Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem, bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen. Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu … Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam. Intervju: Luka Hvalc Prevode bral: Matej Rus Foto: Matej Pušnik
Že če bi upoštevali besede prvega vodje našega najstarejšega antikvariata, da je pravi antikvar star 60 let, nosi očala in ljubi knjige, potem Stanka Golob to zagotovo je. Vendar je še veliko več. Toliko znanja o knjigah, kot jih ima po 37 letih dela v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani, nima prav veliko ljudi. V začetku 80. let je postala edina ženska vodja antikvariata v takratni Jugoslaviji in skozi njene roke so šla številna dragocena dela, domača in tuja. Med njimi tudi knjiga o luninih menah Andreja Perlacha, njenega rojaka iz Slovenskih goric, ki smo jo po njeni zaslugi dobili nazaj iz Združenih držav Amerike. Knjige so njena ne le profesija, kot pravi sama, ampak obsesija. Ima srečo, da je delala in še vedno dela to, kar jo veseli in v čemer uživa – kar ni dano vsakomur. Čeprav je že nekaj let upokojena, je še vedno del ekipe Trubarjevega antikvariata. Prav zaradi svojega dela je Stanka Golob prejela številne nagrade in priznanja, lani tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo.
Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.
Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.
Miran Andrejek je mojster več zlasti z avtomobili povezanih dejavnosti. Naziva podjetnik leta 2017, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, pa ni prejel zaradi mojstrskih spričeval, ampak zaradi dosežkov in odlik, ki jih skupaj z družino in sodelavci ustvarja v svojem avtocentru. Kot številni Prekmurci je tudi sam več let odhajal na delo v sosednjo Avstrijo, ko pa je nad vrata delavnice v vasi s približno 200 prebivalci obesil napis “avtocenter”, so se mu posmehovali. Danes, ko k njemu vozijo avtomobile tudi po 100 in več kilometrov daleč, se mu nihče več ne smeje, zgodbo o uspehu pa namerava razširiti tudi čez mejo.
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat. *Posnetek pogovora v izvirniku, brez prevoda.
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Neveljaven email naslov