Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
V nočnem programu, nocoj iz studia Radia Koper, boste slišali Primorko iz Volčje Drage- Aleksandro Gregorič, ki se je pred 16 leti preselila na Dansko. Tja jo je peljala akademska kariera, danes pa pravi, da je ta vikinška dežela postala njen drugi dom. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Uršič.
Naslov njene pripovedi Tisto neustavljivo stori prav to, kar obljublja: zapelje nas v neustavljivo, hlastno branje, dokler ne obrnemo zadnje strani. In potem nas povede v premišljevanje. O razumu in srcu, o moškem in ženski, o komunikaciji in o naravi samega neustavljivega. Metka Zupančič je avtobiografsko obarvano pripoved napisala leta 1998 v Guelphu v Kanadi. Izšla pa je leta 2020 pri pariški založbi L’Harmattan. Od pomladi lahko francoski L’envahissement beremo tudi v slovenskem jeziku. Profesorica francoske književnosti, predavateljica na ameriških in kanadskih univerzah, avtorica številnih znanstvenih del, popotnica po duhovnih svetovih, učiteljica joge je pogosto globoko hvaležna glasu telesa, ki jo vodi in poučuje, ji omogoča vzpostavitev temeljev za razjasnitev in razvoj misli. Kod vse sta jo vodila življenje in delovanje od dni, ko je igrala flavto v pesmi Napisi padajo Tomaža Pengova. Ob diplomi iz francoščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti je, preden je spakirala kovček in odšla v svet, namreč diplomirala tudi iz flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo. Nočni pogovor bo preplet vseh njenih ljubezni in spoznanj, pospremljen z glasbo, ki se ob književnosti in jogi pretaka skozi vsa poglavja njene življenjske zgodbe.
Gost ponedeljkovega Nočnega obiska je bil režiser, scenarist in pisatelj Goran Ajtič. Ljubiteljski filmar je v zadnjem letu s svojimi kratkimi filmi pobral že več kot 20 nagrad na manjših mednarodnih filmskih festivalih. Njegova najuspešnejša kratka filma sta erotični eksperimentalni film Art and Joy and Pleasure in film Zarota, ki je zmagal na rimskem festivalu 8 & HalFilm Awards ter se kot najboljši triler izkazal tudi pozneje, ko je ta festival ob velikih filmskih nagradah v Cannesu organiziral vzporedni dogodek, na katerem so se predstavili filmarji. Ajtič prosti čas preživlja tudi kot amaterski igralec, opravlja pa službo, ki mu jo kot filmarju ne bi pripisali na prvo žogo. Nočni čas sta vam krajšali dve nočni ptici – Goran Ajtič in voditeljica Eva Lipovšek.
V nocojšnjem Nočnem obisku boste lahko prisluhnili pogovoru z mlado dirigentko Ano Erčulj, tudi vodjo različnih glasbenih sestavov, korepetitorko, vodjo pevskih delavnic za igralce, muzikologinjo in nenazadnje tudi »skiperko«! Kako poteka njena umetniška pot in kje se stikata dirigiranje in jadranje – danes po polnoči!
Aleksander Šinigoj je motivacijski trener, predavatelj in strokovnjak za osebno in poslovno rast. Osrednjo pozornost pri svojem delu z ljudmi namenja nevrolingvističnemu programiranju, hipnozi in coachingu. Rad poudarja, da dobra vprašanja pripeljejo k boljšim odgovorom oziroma k drugačnemu miselnemu toku ter na koncu tudi do želenih rezultatov v mišljenju, ravnanju in nasploh življenju ljudi. Aleksandra Šinigoja je na nočni obisk povabil Valter Pregelj.
"Ali potuješ ali imaš srečo, da si v času Folkarta v Mariboru," pravi vodja mednarodnega festivala folklore Alenka Klemenčič, gostja tokratnega Nočnega obiska. Festival je letos spisal 35. zgodbo, že 30. pod njenim vodstvom in koordinacijo. Predhodnik Festivala Lent vsako leto v Maribor pripelje skupine iz vsega sveta, ki ulice napolnijo z barvanim, plesom, glasbo in veseljem. Obudili smo spomine na minule festivale in se zazrli v prihodnost.
Zgodbe dežja so nenavaden preplet domišljijskih krajev, ljudi in dogodkov, so kot nekakšne pravljice za odrasle, ki nas vodijo skozi fantastične svetove magične realnosti, toda tako kot vse pravljice izrekajo resnico človeka in sveta. Ne silijo nas, da jim verjamemo, tega jim ni treba. Resnica namreč ne potrebuje preverjalcev dejstev in kar je še podobnih novodobnih prepričevalcev v edini pravi pogled na svet, resnica preprosto je. Prezgodaj umrli sarajevski pisatelj Hajrudin Ramadan je v Zgodbe dežja, ki so izšle leta 1993, pretočil vso bolečino človeka, ki je šel skozi vojno in nosi v sebi travme in negotovost povojnega časa. Človeka, ki se umika v domišljijske svetove, skozi katere nas v svojih nenavadnih prigodah vodi skrivnostni lik Elias Veskot. Prisluhnite Zgodbam dežja, ki jih je izbrala Nada Vodušek.
Tokratna Noč šansonov bo še zadnjič v znamenju šansonov iz 20-ih let 20. stoletja. Družbo nam bodo delali vsi tedanji veliki interpreti, ki so z različnimi žanri, osebnimi pristopi in veliko predanostjo odru in glasbi pustili pomenljivo sled v zgodovini francoskega šansona. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
V okviru projekta B Air, ki posebno pozornost namenja novim zvočnim vsebinam za najmlajše in ranljive skupine, je nastalo sodelovanje z učenci in učenkami Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Pet otrok je ustvarilo štiri Zvočne avtoportrete, v katerih so raziskovali načine izražanja na področju zvoka in preizkušali svoje ideje in predstave o "zvočnem odsevu sebe". Več o delu z mladimi ustvarjalci bo v Nočnem obisku v nedeljo povedala mentorica projekta, režiserka Ana Krauthaker. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Pred skoraj tremi desetletji je urednico knjižnih izdaj pri Založbi Mladika Nadio Roncelli pot po končanem študiju v Trstu, kjer je tudi doma, naključno zapeljala v svet založništva. Kreativno delo ji je ponudilo veliko novih spoznanj in izzivov, predvsem pa priložnosti sodelovanja z izjemnimi književniki, o katerih ima veliko lepih spominov. Kako se je v zadnjih desetletjih spreminjalo delo v eni izmed založb slovenske narodne skupnosti, kako so na to vplivali spletni mediji, kakšne priložnosti ponujajo knjižni sejmi, pa tudi kako nastajajo knjige skupaj z avtorji-od rokopisa do tiska in javne predstavitve, se bo med drugim z Nadio Roncelli v nočnem programu Radia Koper pogovarjala Tjaša Lotrič.
Živali čutijo veliko več, kot si mislimo. Tudi one občutijo žalost, veselje, srečo ali ljubezen. Bolj rahločutni smo, bogatejše je naše zaznavanje njihovega čustvenega sveta. Na desetine čustvenih zgodb teh sobitij nam bo v oddajo Nočni obisk po polnoči prinesel Aleš Lavrič iz zatočišča za živali V pravljici. Pri njih se ne postavljajo nad druge oblike življenja. Pri njih živali živijo polno življenje do visoke starosti in naravne smrti. Njihovi »rešenčki« si zaslužijo le najboljše. Živali uživajo svobodo, skrb in ljubezen, po uničujočih okoljih, iz katerih so prišle, se jim v zatočišču povrne volja do življenja, preobrazbe so čudovite, vampki okrogli. Tudi o neprekosljivem čuvaju, prijaznem gosaku Pikiju, pujsu z neverjetno življenjsko zgodbo, Teodorju, osličku Pinu, kozlu Zlatku, sočutnem odnosu živali do poginulih prijateljev in žalovanju, ki je podobno človeškemu (tudi one potrebujejo čas) ter o odnosu države do tovrstnih kmetij bo kaj slišati. Ker so počitnice, pa boste lahko navdušili tudi otroke, ki na kmetiji, v objemu pristne narave, ki se dotakne srca in prebudi dušo, radi preživljajo nepozabne pravljične poletne tabore. »Skozi življenje ni lahko iti sam. Če imaš ob sebi pravega, ljubečega, razumevajočega, iskrenega sopotnika, na katerega se lahko nasloniš, ko ti je najteže in ko ti je najlepše, je to največ, kar lahko imaš« V zatočišču imajo takih sopotnikov najmanj 80.
V prvi uri nočnega programa bo naša gostja Slavica Zrnko, ki je rojena v Zubinem Potoku. Tam je preživela mladost in niti sanjala ni, da jo bo ljubezen, pred več kot dvajsetimi leti, popeljala v Slovenijo, v Maribor, kjer si je ustvarila družino in začela delati v zdravstvu. O takšnih, srečnih zgodbah, po navadi beremo v knjigah in gledamo v filmih, tokrat pa jo boste slišali tudi pri nas, na radiu, malo po polnoči. Klepet pripravlja Robert Zajšek.
Njeno življenjsko popotovanje je nenehno iskanje raziskujočega duha, a tudi potovanje skozi realne, fizične svetove različnih dežel in kultur. Trenutno živi v Maroku, a to gotovo ni zadnja dežela, v kateri razvija svoje zanimanje za pestrost vsega bivajočega – človeka in vseh živih bitij. Raziskovanje stvarnega in duhovnega jo vodi skozi številna področja znanja, med drugim študija grafologije, reikija, tradicionalne kitajske medicine in energetske medicine. Po diplomi iz francoščine in sociologije kulture je nekaj časa delala v šolstvu, založništvu in kulturi. Ko se je njeno življenje radikalno spremenilo, se je s tremi otroki preselila v Tunizijo in se hitro vključila v tamkajšnje življenje. Tragičnemu dogodku, ki je zarezal v življenje družine, je sledila selitev v Atene. Težke preizkušnje krepijo njen pogum, ljubezen do življenja in ljudi. Kot certificirana doula dela s porodnicami in z majhnimi otroki. Poleg tega ves čas tudi prevaja, lektorira in piše. Napisala je zbirko pesmi za otroke Ko je Dan, ki je izšla v trojezični izdaji, in zbirko pisem svojemu sinu Ko je dan za pisma srca.
“Glasba je najčudovitejša umetnost in spomin na raj,“ je moto nocojšnjega gosta nočnega programa, ki bo v soju luči in čudovite glasbe. Klarinetist, organist, dirigent in skladatelj Marjan Grdadolnik ima za seboj zelo pestro ustvarjalno in poustvarjalno pot. Je ustanovitelj in umetniški vodja Simfoničnega orkestra Cantabile ter idejni vodja Poletnega glasbenega festivala Cantabile v Logatcu, ustanovitelj in umetniški vodja Mešanega pevskega zbora Adoramus, organist in vodja glasbene dejavnosti v domači župniji sv. Nikolaja v Logatcu, sodeloval je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestrom Slovenske vojske, švicarskim orkestrom Giovane, Evropskim študentskim orkestrom EMSO, Filharmonijo iz Budimpešte – in še bi lahko naštevali. Gostiteljici Luciji Grm bo v veliko čast, da bo akademika Marjana Grdadolnika lahko preizpraševala o njegovem izjemnem glasbenem poslanstvu. Ne preslišite – začetek novega dne bo ovit v glasbeno ubranost.
»Senzualni ples ni samo rekreacija, ampak potovanje v globino, da ženske prebudimo svojo ženstvenost, si dovolimo občutiti in začutiti vsa svoja čustva,« pravi Martina Vrhovnik, ki v Sloveniji vodi že dva plesna studia senzualnega plesa. A pot do prave ženske je dolga. Kakšno je bilo njeno večletno potovanje, da je spoznala sama sebe? Kakšna spoznanja tečajnicam prinaša ta vrsta plesa? Na pot senzualnega plesa se bo v družbi Martine Vrhovnik v Nočnem obisku podal Sandi Horvat.
Gospodinja pod krinko in Življenje v kovčkih - to bi bila lahko naslova napetih, pa tudi zabvanih romanov. Pa nista, tako svoje življenje opiše Tina Milostnik Valenčič, novinarka Primorskih novic in žena diplomata, ki trenutno skupaj z možem, namestnikom veleposlanika, živi v Črni Gori. Podgorica je njun začasni dom. Tino Milostnik Valenčič smo na nočni klepet povabili, ker nas zanima, kakšna je vloga žene diplomata, kako težko ali pa lahko je odložiti novinarsko pero, kako novinarske oči zaznavajo novo okolje in kako je domovina videti od daleč. Seveda nas zanima tudi, ali veljajo stereotipi o Črnogorcih. In ker vemo, da se naša sogovornica redno udeležuje raznih sprejemov, bomo vprašali tudi, kako se znajde na tem pisanem, diplomatskem parketu. Vsebino je pripravila Barbara Kampos De Stefani.
Ana Vipotnik je diplomirana rusistka in sociologinja kulture, ki se že vrsto let ukvarja z glasbo kot pevka in skladateljica. Je stalna članica zasedbe Fake Orchestra, skupine, ki spada med pionirje predelav slovenske ljudske pesmi v modernejše oblike, sodeluje pa tudi s številnimi drugimi glasbeniki in skupinami. Stalnica njenega ustvarjanja so tudi uglasbitve poezije. Od leta 2017 se ukvarja z zdravilno tehniko, ki pomaga pevcem in igralcem (MDH dihalna koordinacija). Več o njenem življenju, pevskih in terapevtskih izkušnjah – danes malo po polnoči z voditeljico Višnjo Fičor!
Na nočni obisk prihaja biolog dr. Franc Janžekovič, ki je nedavno izdal knjigo, v kateri nas podrobneje seznanja s pojmom »biodiverziteta«. Spomnili se bomo izjemnega likovnega ustvarjalca Janeza Vidica, letos je bila 100. obletnica njegovega rojstva. V drugem delu bomo dodali še arhivski posnetek koncerta zasedbe Toti big band z gosti, proti jutru pa se bomo spomnili še češkega pisatelja, satirika in novinarja Jaroslava Haška, ki je še na smrtni postelji narekoval zadnja poglavja svojega romana Dobri vojak Švejk, dela, ki je uvrščeno med 100 najpomembnejših knjig 20. stoletja. Voditelj bo Stane Kocutar.
V času, ko smo z vseh strani obdani z digitalno tehnologijo, včasih pozabljamo, da lahko iz navade uporaba digitalnih vsebin hitro postane odvisnost in zasvojenost. Zasvojenost z digitalnimi vsebinami je prisotna predvsem med navdušenci nad videoigrami. Kako prepoznati zasvojenost in kako ukrepati, če opazimo, da je z digitalnimi vsebinami zasvojen nekdo od bližnjih? Kdaj čezmerno igranje videoiger lahko postane zasvojenost? Na vsa ta in še mnoga druga vprašanja bo odgovarjal strokovni sodelavec in svetovalec pri Logoutu, centru pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta, Rok Gumzej, ki ga bo v Nočnem obisku gostil Sandi Horvat.
V noči na ponedeljek se bomo spet pogovarjali. Če boste čukci razpoloženi, voditeljico Mojco Blažej Cirej zanimajo vaše izkušnje z demenco, tem črnim oblakom prihodnosti. Kako se je odvijala pri vaših starših, prijateljih, partnerju. Kako se je začela in kaj ste naredili. Mogoče se najde celo kdo, ki je na tekočem z novimi dognanji in razvijanjem zdravil, ki bi demenco vsaj upočasnila, če se je že zdraviti ne da. Seveda pa so dobrodošli tudi pogovori kar tako, da razbijemo vroče nočne ure - in kot ponavadi kakšna šala. Pripravite svoj telefon in našpičite ušesa.
Neveljaven email naslov