Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Gost tokratnega Nočnega obiska je bil pisatelj Andraž Rožman, sicer nekdanji novinar Dnevnika. Njegov drugi roman Titov sin je bil nedavno nominiran za nagrado kresnik. V njem opozarja na nasilje v totalnih institucijah, preizprašuje pomen avtonomnih con in potencira idejo o skupnostnih oblikah oskrbe. Pravi, da ljudje begunce vsaj sovražijo, posameznike z duševnimi stiskami pa še to ne, deležni so samo ignorance in posledično getoizacije. Voditeljica Eva Lipovšek je z Rožmanom naslovila več tem, med drugimi so bile to preobrazba iz novinarja v pisatelja skozi proces psihoanalize, begunstvo, deinstitucionalizacija in palestinsko vprašanje skozi življenjsko zgodbo protagonista iz Rožmanovega prvega romana Trije spomini: Med Hajpo, Alepom in Ljubljano.
Le še nekaj dni nas loči od največjega glasbenega dogajanja v Evropi, ki vsako leto pred male zaslone privabi milijone gledalcev po celem svetu. Izbor pesmi za Pesem Evrovizije letos poteka v Liverpoolu. Mi se bomo nocoj odpravili v zgodovino in prisluhnili skladbam, ki so na omenjenem izboru, vse od leta 1991, zastopali barve Slovenije. Kdo nas je zastopal večkrat in kdo je do sedaj zasedel najboljšo in tudi najslabšo uvrstitev? Kako so se pravila izbora in glasovanja za skladbe spreminjala skozi leta? Zanimivo glasbeno popotovanje bo skupaj z glasbenim urednikom, Matejem Jevniškom, pripravil Sandi Horvat.
Vasica Avče v občini Kanal ob Soči je danes znana predvsem po edini slovenski črpalni hidroelektrarni in po tem, da je pred 115 leti nad vasjo padel prvi slovenski meteorit. Športni navdušenci, pa ste Avče spoznali po zelo odmevni prireditvi Downhill Avče, ko so vas in okolico preplavili gorski kolesarji s celotne Slovenije. Prav na prelomu v novo tisočletje so se domačini resneje začeli ukvarjati s to športno disciplino, takrat so ustanovili tudi društvo. Danes je gorsko kolesarstvo sestavni del kraja, pravi Mitja Madon, ki ponosno dodaja, da so v tem času vzgojili več tekmovalcev, ki krojijo slovensko gorsko kolesarsko sceno. Mitja Madon je tudi ljubiteljski fotograf, ki je ta hobi prepletel z gorskim kolesarjenjem. Na klepet ga je povabil Boštjan Simčič.
V studiu se je na tokratnem Nočnem obisku pridružila priznana igralka, ki je v preteklosti igrala v številnih slovenskih gledališčih — od ljubljanske SNG Drama in Slovenskega ljudskega gledališča Celje, pa do Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer deluje že od leta 2009. Tuj ji ni niti film. Nastopila je v veliko celovečercih, kot so Razredni sovražnik, Dvojina in Kratki stiki. Za vloge Olge, Neže in Ajde v slednjem je prejela tudi vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Mnogim, predvsem televizijskim gledalcem, se je najbolj zasidrala v spomin po vlogah v serijah TV dober dan in Ja, chef. Če ne bi bila igralka, bi postala novinarka, je dejala pred časom. Tudi v tej vlogi se je že preizkusila, ko je pred leti na Televiziji Slovenija vodila razvedrilno oddajo NLP. Z gostjo Tjašo Železnik se je Rene Markič pogovarjal o tem, kako pristopa h grajenju svojih vlog, kaj je zanjo kot igralko največji uspeh in kje bi si še želela igrati v prihodnje.
Nočno popotovanje bomo začeli s specialistko plastične, rekonstruktivne in estetske kirurginje Dašo Kovačič Beković. Govorili bomo o staranju, ki mu ni mogoče ubežati, in detabuizaciji lepotnih posegov. Se je s tem naredila pirova usluga mlajšim generacijam? Nadaljevala bo magistrska študentka Lucienne-Beatrice Krstova, ki je bila sredi aprila izzvana, da javno spregovori o svoji spolni identiteti, potem ko so jo med opravljanjem prakse na eni izmed mariborskih osnovnih šol nestrpneži negativno izpostavili na družbenih omrežjih. Potovali bomo s svetovno popotnico, adrenalinsko športnico, aktivno jamarsko reševalko in tudi glasbenico Matejo Mazgan Senegačnik. Del noči pa bomo namenili glasbi in Žanu Hauptmanu, ki je izdal drugo zgoščenko. Vabljeni!
V tokratni Noči šansonov bomo poslušali več pevcev, ki so nastopali na pariških odrih v 20-ih letih 20. stoletja, in sicer Freda Gouina, Bérarda, Georgela in Fortugéja. Ne bomo pa le govorili o njihovem življenju in poslušali njihove glasbe, marveč se zaustavili tudi v ustanovah, v katerih so nastopali, saj so te bistveno sooblikovale podobo, kakršno je francoski šanson imel v 20. letih 20. stoletja.
V studio je prišla igralka, katere opus gledaliških vlog presega število 200. Gledalci jo poznajo kot Desdemono, Mirando, Ofelijo, Dorino, Ano in še bi lahko naštevali, njen glavni naziv pa je igralka, umetnica in predvsem ženska. Kakor hitro ugasnejo luči v dvorani, ko se zaljubljeni primejo za roke, osamljeni niso več sami, realisti pa postanejo sanjači, nas ona zapelje ali na platnu ali na odru. Zapelje nas, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih doživljamo kot svoje, se odpravimo v tuje kraje in druge čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo in njenim glasom odpravili v njen svet. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Polono Juh.
Operni pevec Miha Brkinjač je po končanem študiju glasbe v Berlinu, je dobil svoj prvi pravi gledališki angažma v gledališču Krefeld-Mönchengladbach. Miho Brkinjača, smo s podporo SKICA Berlina zmotil po vaji za novo predstavo in ga povabil na klepet.
Položaj delavcev in delavske pravice so 137 let po dogodkih v Chicagu, na katerih so delavci zahtevali 8-urni delavnik in za to plačili krvav davek, neprimerno boljši in na višji ravni. Kljub temu se tudi danes srečujemo s prakso in primeri, ki spominjajo na neke davne čase. Bližajoči se praznik dela je zato priložnost, da se spomnimo, kako težko so bile delavske pravice pridobljene in kako lahko jih je zaobiti, če ne vztrajamo pri njihovem doslednem spoštovanju. Na to opozarja tudi generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije-KS 90 in predsednik sveta Inšpekcije za delo Republike Slovenije, Damjan Volf, ki bo gost tokratnega nočnega programa. Pred mikrofon ga je povabila Jasna Preskar.
Nocoj je voditeljica Lucija Grm gostji, dramaturginji, nekdaj glavni in odgovorni urednici revije Maska, soustvarjalki programa mednarodnega festivala Mladi levi, od leta 2006 do 2010 urednici Sobotne priloge Dela, nominiranki za Rožančevo nagrado, idejni vodji priljubljene rubrike Carpe diem v Delu in pisateljici Ireni Štaudohar zastavljala veliko vprašanj, a glavni sta Kaj hoče ženska, vprašanje, na katero so iskali odgovore vsi veliki umi, in kaj je to Fižolozofija, odgovor zelo prav pride vsem, ki radi vrtnarite. Ne zamudite, morda boste dobili tudi vi kakšen odgovor na zastavljeno vprašanje.
Na nočni obisk smo povabili ustanoviteljici društva SiA, ki nudi varen prostor povezovanja ter pomoč in podporo pri sočutnem starševstvu in osebnem razvoju. Simona Vrbanič, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, in Anemari Meznarič, magistrica psihologije, sta mamici s Ptuja, ki ju je življenje usmerilo na pot nenehnega učenja. Društvo SiA je njun skupen »otrok« s srčno vizijo. Otrok, ki nenehno išče odgovore na vprašanje, kako z izboljšanim odnosom do sebe in drugih zaživeti bolj polno in povezano ter posledično bolj kakovostno življenje. V pogovoru bomo zavili na različna področja življenja – kakšno bomo rekli tudi o vedenju in naših odzivih nanj, predstavili delovanje možganov ter vpliv naših vzorcev in prepričanj, ob tem pa bomo odgovorili tudi dve pomembni vprašanji – kako graditi odnos s samim seboj in z otrokom?
Tokratni Nočni obisk prinaša dva pogovora. Najprej smo se pogovarjali z Anzheliko Bielovo iz Ukrajine, ki je pri svojih 27 letih odločna zagovornica pravic romskih in ženskih na sploh, kar jo je pred nekaj leti, zaradi fizičnega napada skoraj stalo življenja. Nato se bomo odpravili še na Slovaško, kjer je svoj pogled na romsko skupnost in izzive delil Marek Chomanič, ki je kot izobražen pravnik, eden tistih posameznikov iz skupnosti dober zgled, da tudi Romi lahko zasedajo visoko politično mesto. Dela namreč kot direktor vladne sekcije za regijsko koordinacijo s poudarkom na delu z Romi na Slovaškem. Pogovora je pripravil Sandi Horvat.
Marko Volk je glasbenik, ki včasih pleza tam, kjer pred njim ni plezal še nihče in plezalec, ki igra skladbe, ki jih pred njim prav tako še ni igral nihče. Včasih se naveže, drugič pleza sam. Je človek, njegove misli včasih potrebujejo glasbeno spremljavo, da pridejo do pravega izraza. V noči na ponedeljek se bo pred radijskim mikrofonom z voditeljem Juretom K. Čoklom navezal na nekoliko drugačno vrv – ki pa ne bo od njega zahtevala nič manj.
V noči s sobote na nedeljo voditeljica Liana Buršič gosti Tomaža Bolko, solastnika in kreativnega vodjo ene najbolj priznanih gostiln pri nas – gostilne Krištof iz gorenjske vasi Predoslje, ki sta jo kot kakovostno in v trajnostni razvoj usmerjeno prepoznala tudi dva najprestižnejša, najvplivnejša gastronomska vodnika na svetu - Michelin in Gault & Millau.
V nočnem programu bomo še enkrat prisluhnili pogovoru z Borisom Blažkom, ustanoviteljem Društva za oživljanje lokavškega izročila - DOLI. Na klepet smo ga povabili, ker so v polnem teku priprave na tradicionalno furengo, s katero furmani iz Trnovskega gozda v Novo Gorico pripeljejo mlaj. Gre za etnološko prireditev, ki predstavlja stara opravila, s katerimi so se nekoč preživljali ljudje na Trnovski in Banjški planoti. Sekači najprej požagajo smreko, jo naložijo, nato pa jo furmani s konjsko opremo pripeljejo v Novo Gorico. Pred občinsko stavbo nato postavijo jambor oziroma mlaj. Ta, ovit z bršljanovo kito, predstavlja simbol svobode ter čaščenje pomladnega cvetja in zelenja. Prireditev navdušuje obiskovalce, saj furenga predstavlja pravo potujočo razstavo. Borisa Blažka, pobudnika etnološke prireditve, je v novogoriškem studiu pred mikrofon povabila Nataša Uršič.
Vseslovensko petje s srci je neformalen praznik, ki vsako leto na dan Zelenega Jurija poveže vse generacije in vse družbene sloje. Pobudnica tega projekta je profesorica baleta Matea Brečko, gostja v prvi uri nočnega druženja, ki želi obuditi tradicijo naših prednikov in jo vnesti v vsakodnevno življenje.
Dehteče, čudovitih barv in opojnih vonjev. Mamijo, razveseljujejo in pripovedujejo. Vsaka ima svojo zgodbo. Od preprostega divjega šipka do njegove skrbno vzgojene žlahtne sestrice. Vrtnice. Gartrože na kmečkih vrtovih, bujne lepotice v grajskih parkih, ponosne zmagovalke lepotnih tekmovanj in 'mokrocveteče rožce' nesmrtnih verzov pesnika, po katerem je ena dobila tudi ime. O vrtnicah bi se lahko pogovarjali ure in ure, pa nas ne bi začele dolgočasiti. Preden zacvetijo v letošnje poletje, nam bo njihove skrivnosti razgrnil strokovnjak in velik ljubitelj vrtnic Matjaž Mastnak. V Arboretumu Volčji potok dela kot svetovalec za dendrologijo, je strokovni vodja tamkajšnjega rozarija, dejaven je v Društvu ljubiteljev vrtnic Slovenije. Je tudi predavatelj, scenarist serije televizijskih oddaj Sprehodi v naravo, pisec mnogih člankov in knjig, med katerimi so kar tri posvečene prav vrtnicam, Matjaža Mastnaka je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
V nocojšnjem Nočnem obisku bodo prišli na svoj račun še zlasti ljubitelje opere in klasičnega petja! Predstavili bomo namreč manj znano opero W. A. Mozarta Lažna Vrtnarica, ki bo ugledala luč sveta 8. maja v Glasbeni šoli Vič-Rudnik. Gre za zanimiv projekt, v katerem sodelujejo tako učenci solopetja kot že priznani solisti pod vodstvom sopranistke in profesorice petja Alenke Slokar Bajc, ki se nam bo pridružila v studiu malo po polnoči. Z njo bo še mladi tenorist in velik poznavalec opere Tarej Šelj Ogrinec, ki pri predstavi sodeluje kot asistent režije. Pustite se zapeljati opernim zgodbam in neusahljivi draži Mozartove glasbe!
Legenda o povodnem možu je navdihovala številne ustvarjalce. Lansko poletje je doživela premiero tudi kot pop rock muzikal. Besedilo za zgodbo, ki duhovito ozavešča in nagovarja posameznika k razmisleku o uporabi in vplivu družbenih omrežij, je napisal Ambrož Kvartič, glasbo pa Neža Buh - Neisha. O ustvarjanju novega slovenskega muzikala bosta umetnika pripovedovala v noči s sobote na nedeljo v pogovoru z nočno voditeljico Anamarijo Štukelj Cusma.
Neveljaven email naslov