Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
Na nočni obisk prihaja medena kraljica Tadeja Vidmar, mlada čebelarka, ki se ukvarja s pridobivanjuem medu, apiterapijo in celo z vzrejanjem matic. Tudi njena diplomska naloga nosi tak naslov: Uspešnost prašenja matic z zamikanjem paritvenih letov matic in trotov. Kako pomembni so troti, čeprav se zdi, da nimajo posebnih nalog in jih matice izženejo iz panja, kako organizirana je čebelja družina, ki deluje kot super organizem? O tem z nočno gostjo, pa tudi o kakovosti slovenskega medu, zdravilnih učinkih in posebnostih naše delavne in mirne kranjske čebele. Tadeja VIdmar tudi pravi, da opazovanje čebel pomirja, čebelarstvo se je kot meditacija pojavljajo že skozi zgodovino. Pri čebelah se veliko naučiš že pri samem opazovanju, zato se čebelarstva ne more naveličati.
V tokratni oddaji Nočni obisk gostimo gledališkega igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana tržaškega stalnega gledališča, prejemnika nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Njegovo dolgoletno uspešno kariero smo v tej oddaji podrobneje spoznali leta 2019, tokratni pogovor pa bo osebne narave. Spoznali bomo, kako je Mariborčan končal v Trstu oziroma danes v Krepljah, naselju pri Sežani, kjer sta z ženo Majo Blagovič izredno aktivna pri organizaciji kulturnih dogodkov. Izvedeli bomo, zakaj mu Drago Jančar pravi "Bralec" in zakaj mu gre jazz glasba hitreje v uho kot ostale zvrsti.
Na nočni klepet prihaja Gvido Polanc, podjetnik, ki že mnoga leta uspešno organizira koncerte domačin in tujih glasbenikov in je menedžer svetovno priznane skupine Perpetuum Jazzile. Kakšno je njegovo delo? Je res tako sanjsko, kot mnogi mislijo?
Po »petkovem obisku« »bara odrešitve«, ko je svet kot »ringelšpil«, se »včasih zjutraj«, »dan potem« »tista budala« obleče kot »vesoljci«, pa če ima »rojstni dan« ali ne. Si pa privošči »restan krompir« preden gre »v gore«, a »prerokba« pravi, da ga bo ujel »prepih«. Dokaj nenavaden sestavek tvorijo besede, ki so hkrati tudi naslov skladb, ki so svoj domek našle na zgoščenki Prepih skupine Grešna sapica. Član te skupine, ki pa je ne le glasbenik, temveč tudi priznan ilustrator in »stripar«, bo gost nočnega programa, v katerem bo predstavil tako glasbeno skupino Grešna sapica, nekoč znano kot Cinca Marinca, ki se poigrava z irskim melosom, kot tudi svoje drugo ustvarjalno delovanje, ki sega čez meje naše prelestne kokoške.
»Kljub vsem težavam, ki sem jih imela z mojim Dandijem, sem uspela prevoziti eno težjo kolesarsko dirko na svetu Atlas Mountain Race. Še bolj sem se spoznala, ko verjameš in zaupaš sebi! Bilo je noro, ni me ustavil ne sneg, ne pesek in ne veter!« Tako je na svojem FB profilu zapisala Bernarda Jurič, ko je uspešno končala ultramaratonsko gorsko preizkušnjo v Maroku.
Kaže, da je najhujši mraz mimo. Upajmo, da novih hladnih valov, ki bi pomorili cvetoče drevje tako kot predlani, ne bo več. Zelene poti na griče bodo, kot bi mignil, polne sprehajalcev in nas lovcev na sončne žarke. Noči pa so še vedno hladne in samotne.
Ali veste, kje je grobnica edinega kralja, ki je pokopan v Sloveniji? To je na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer so v grobnici pokopani zadnji člani francoske kraljeve rodbine Burbonov. A Kostanjevica skriva še številne druge zaklade: cerkev, okrašeno s štukaturami iz 17. stoletja, samostansko knjižnico s številnimi knjižnimi biseri in z več kot 30 prvotiski ter drugo največjo zbirko vrtnic burbonk v Evropi. Ob pomembnih jubilejih, ki jih letos praznujeta cerkev in frančiškanski samostan, je Karin Zorn Čebokli na nočni klepet povabila patra Nika Žvoklja in Mirjam Brecelj iz Frančiškanskega samostana Kostanjevica ter Minko Osojnik, odgovorno konservatorko za sakralno dediščino iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturno dediščine.
ʺŽivali so zanesljive, mnoge med njimi polne ljubezni, pristne v svoji naklonjenosti, predvidljive v svojih dejanjih, hvaležne in zveste. Zahtevni standardi za človeka,ʺ je le ena izmed misli o živalih. Osnovno človekovo poslanstvo je tudi skrb za živali, te nam pomagajo, da odkrijemo in izrazimo tisto najboljše in najlepše v sebi. Naše ljubeče skrbi ne znajo povrniti v človeškem jeziku, a ga skozi neverjetna subtilna, vdana sporočila, v katerih ni nikakršnega pretvarjanja, nadomeščajo s presenetljivem bogastvom telesnih signalov. Živali so resnično ljubeča bitja, v trenutku popravijo naše razpoloženjem ter dobro vplivajo na naše duševno, telesno in tudi socialno zdravje. Dr. Emil Senčar iz ptujske veterinarske bolnišnice živi v tesnem sožitju z živalskim kraljestvom. Sedežna garnitura v njegovi dnevni sobi je s kosmatinci pogosto tako zasedena, da nima kam sesti, pove ljubeče. Kot da bi živali častil, se zdi, je njihov zaščitnik in dobrotnik. O njegovi nerazdružljivi povezanosti z njimi boste veliko slišali po polnoči.
Na TV Slovenija se od januarja predvaja dokumentarno-igrana serija Inhumanum – Umori na Slovenskem, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje nekatere najodmevnejše zločine pri nas, mnenja pa deli tudi zaradi nazornih uprizoritev. Več o tem nam bosta povedala protagonista Boštjan Brezovnik, ki je napisal tudi scenarij, in novinar Janez Krušič, ki je poskrbel za dokumentarni del.
Kurt Vonnegut je ljubezenske zgodbe objavljal v tednikih Colliers, Cosmopolitan , Ladies Home Journal, Saturday Evening Post in drugih ter s honorarji vzdrževal svojo veliko družino. Skozi izbor avtorjevih zgodb se je prav na Valentinovo sprehodila voditeljica Nada Vodušek.
Na klepet je prišel prekmurski glasbenik in ambasador etno glasbe z romsko dušo, Vlado Kreslin, ki je lani zaznamoval svoje tridesetletno delovanje oziroma kot ga je sam poimenoval »Kreslinovanje«. Skozi pogovor in glasbo smo se sprehodili skozi tri desetletja dolgo glasbeno pot, številne koncerte in glasbeno udejstvovanje doma in v tujini. Premierno smo zavrteli tudi novo skladbo.
V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihaja pisateljica, publicistka in scenaristka Nina Kokelj. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov, mladinskega romana ter številnih slikanic. Je tudi strokovna sodelavka projekta B Air, ki ga vodi Radio Slovenija, v okviru katerega nastajajo nove zvočne vsebine za najmlajše in ranljive skupine. V okviru projekta se razvija Bolnišnični radio Pediatko, za katerega nastajajo nove radijske igre tudi izpod njenega peresa. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri nočnega programa smo k pogovoru povabili kustosa-pedagoga Davida Kožuha iz Goriškega muzeja. V tej osrednji muzejski ustanovi na širšem Goriškem so se pred leti z razstavo Igre moje mladosti prvič približali oziroma prilagodili svojo dejavnost tudi slepim in slabovidnim. Sledila je še vrsta odmevnih dogodkov – tako za širšo, splošno javnost kot tudi za ranljive skupine. Da so predvsem zadnjim muzejske zbirke dostopne in prilagojene je velika zasluga prav našega tokratnega nočnega gosta. Poleg njega vam v popotovanju skozi noč predstavimo še dve knjižni novosti – o razvoju izolske kirurgije in izvornem ozadju slovenskega besedotvorja. S pomočjo morskega biologa se podamo v globine spoznavat podvodni živelj, v slovenski Istri pa se seznanimo tudi z novostmi blagovne znamke Love Istria. V sobotnem nočnem programu, ki ga je pripravil novinar Valter Pregelj, vam postrežemo še z utrinkom iz novega dnevnega centra za starejše na Goriškem, manjkale pa ne tudi kulturno-umetniške vsebine.
Po vrnitvi s turneje po Argentini, na kateri je imel številne solistične koncerte za tam živeče Slovence, se mu je porodila ideja o samostojnem nastopu: koncertu s klavirjem. Začel je novo pot, ki pomeni odmik od njegovega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Glasbenik poskuša pop postaviti na tirnice klasične, simfonične glasbe. V tem glasbenem slogu nastajajo tudi njegove nove pesmi, prepojene z romantiko in čustvi. Na nočni obisk pride Primorec Gianni Rijavec.
Gostja nočnega obiska je bila Klara Širovnik. Novinarka in pred leti prejemnica debitantske nagrade za dosežke mladih novinarjev, ki je s svojimi reportažami o ljudeh z obrobja družbe prinesla svež veter v žanr reportažnega novinarstva.
Pesnik umre, poezija živi. Niti postara se ne, tudi če je njen jezik starinski, tudi če nekaterih besed ne izgovarjamo več v današnjem vsakdanu. Vse, o čemer poje poet, je skupno, zato ostaja v mislih in srcih ljudi skozi prostor in čas. Četudi je ostal en sam verz, droben okrušek, ki se je zasidral v spominu in ga brez truda lahko zmeraj znova zrecitiramo na pamet. Ali pa cela pesem, ki smo se je naučili, a ne vemo več natanko kdaj in zakaj. Poezija nam je dana, da jo živimo. Pesem na dan prežene banalnosti stran. Zato slavimo pesnike. To noč bomo slavili Prešerna. Z glasbo, besedo in z vami, dragi poslušalci in poslušalke.
Prostor ob robu gozda je košček zemlje v Pristavi pri Celju, na katerem sta nekoč stali lončarija in kmetija. V zadnjih letih se tu spet prebuja iskra življenja. Delavne ročice, strast do narave in odstiranje srčnih želja so zanetile zgodbo Sobivanja ob gozdu. Njen utrip nam bo približal Miha Belak, ki je resnični klic začutil v prenovi starega posestva ter graditvi skupnosti, ki stremi k sonaravnemu načinu življenja in življenju v harmoniji z vsemi živimi bitji.
Liana Buršič je tokrat v Nočnem obisku gostila glasbenika, ki živita z in za glasbo - pevko Moniko Avsenik, vnukinjo legendarnega Slavka Avsenika, ter basista Anžeta Langusa Petrovića - Dagija. Zaupala sta nam kar nekaj dragocenih zgodb, ki javnosti o svetovni ikoni slovenske narodnozabavne glasbe niso znane.
Tokatna Noč šansonov bo posvečena tako imenovanemu chanson grivoise, opolzkim ali žgečkljivim šansonom, ki je bil poseben žanr, priljubljen v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Peli nam bodo med drugim Charlus, Victor Léjal, Félix Mayol, Dranem, Dalbret, Montél, Paul Lack in Nitta-Jo.
Na nočni klepet prihaja Aleksandra Kelc, po poklicu grafična oblikovalka, sicer pa pisateljica, slikarka, fotografinja in učiteljica za osebni razvoj. Spregovorili bomo o njenem delu in samooskrbi, h kateri stremi. Z njo bo klepetal Robert Zajšek.
Neveljaven email naslov