Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
Ruševine, zgovorno molčeči ostanki preteklosti, so ga izzivali že kot otroka, ko je želel postati arheolog. Med študijem arhitekture pa se je fascinaciji pridružil kritični uvid. Nastalo je diplomsko delo Ruševine kot arhitekturni objekt – preplet njegovega zgodnjega navdušenja nad gradovi in samokritične analize te fascinacije. Lani je dokončal svojo doktorsko tezo o pasivnosti v arhitekturi kot eni zanimivejših in produktivnejših pozicij v neoliberalni družbi. Sicer pa je avtor številnih kritičnih besedil, objavljenih predvsem v revijah Praznine in Outsider, kjer je eden izmed urednikov. Miloša Kosca je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Čeprav je že upokojena, vse dneve preživlja med knjigami, v Trubarjevem antikvariatu, ki ga je vodila skoraj 30 let. Stanka Golob je dvakratna prejemnica Schwentnerjeve nagrade, dobila pa je tudi številna druga priznanja. Odlikujejo jo strokovno znanje, neizmerna radovednost in občutek za knjigo, ki včasih stoletja potuje s police do police, naposled pa prek antikvariata razveseli novega lastnika. »Ne, knjiga ne bo propadla in bibliofili jo bodo še naprej častili,« je prepričana.
Obalni kantavtor Lean Kozlar Luigi, ki je s skupino Gedore na odru spremljal številne glasbene prvake, na primer Aniko Horvat in Slavka Ivančića, vse odločneje stopa po samostojni glasbeni poti. Pred kratkim je izdal svoj drugi album z naslovom Barve.
Je petdesetletnik, ljubitelj športa in glasbe, otroška naveza s folkloro pa ga je popeljala v študij etnologije in sociologije kulture. Na delu v Ljubljani, po Sloveniji in svetu, zaljubljen v Maribor, s katerim povezuje tudi del svojega raziskovalnega dela. Ob vstopu v novo leto bomo govorili o tem, kako kulturni antropolog doživlja slovensko stvarnost. Kritično se odziva na politične in potrošniške zablode, ki namesto aktivnega državljanstva spodbujajo plehkost in potrošništvo. Kaj je srečal v Halozah, zakaj raziskava o novodobnih bralnih navadah Slovencev vzbuja skrb, zakaj močni voditelji prisegajo na šibko razmišljujoče in potrošniško naravnane podanike, se zgodovina res ponavlja kot farsa? O tem, pa tudi o možnostih, ki jih sodobna Slovenija (ne) ponuja, v prvi uri nočnega programa.
Le kakšen začetek dneva je lahko lepši od tistega, ki se začne z nasmehom? V tokratnem nočnem programu vam bomo poleg izbrane glasbe zavrteli nekaj humoresk, ki so resda nastale že davnega leta 1971, vendar so na različnih »festivalih z nasmeškom« prejele najvišja priznanja. In če boste z nami, boste opazili, da se od takrat marsikaj ni spremenilo. Seveda boste svoje misli, predvsem humorne, lahko delili z voditeljico Lucijo Grm. Pa začnimo dan - vsaj z nasmeškom.
Matija Husu iz Orleka pri Sežani je v zgodnjih najstniških letih prvič videl ptičjega pajka. V njem je vzbudil veliko navdušenje in kmalu je takega pajka imel tudi sam. Ptičji pajek je nato dobil družbo: različne žuželke, kuščarje in pozneje tudi kače. Eksotične živali za Matijo niso le strast, ampak znanje o njih deli z drugimi. Kot mentor sodeluje s posamezniki, ki si želijo nasvetov glede ravnanja z eksotičnimi in strupenimi živalmi. Sodeluje tudi z veterinarji in raziskovalci, ki prav na njegovi zbirki eksotičnih živali opravljajo preizkuse in raziskave. Kako je živeti s temi zanimivimi in lahko tudi nevarnimi bitji? Zakaj so ga te drugačne živali tako navdušile? Komu jih zaupa, ko gre na dopust? K poslušanju Nočnega obiska z Matijo Husujem vas vabi Janja Novoselc.
Predan športnik, profesionalen trener, nekdanji atlet, zdajšnji potapljač na vdih, kolesarski odvisnež, ljubitelj mrzle vode in adrenalina ... vse to je Gašper Predanič. Predan zastavljenim ciljem se nenehno izobražuje in je osredotočen na svoje delo, ki mu je prineslo sodelovanje s številnimi vrhunskimi in rekreativnimi športniki. V nočnem obisku bomo z Gašperjem Predaničem med drugim govorili tudi o tem, kaj lahko sami naredimo za izboljšanje počutja.
Dr. Milko Matičetov, etnolog in narodopisec, je širši javnosti mogoče najbolj znan po pravljicah Zverinice iz Rezije, a njegova zbirka je mnogo obsežnejša, če govorimo na primer le o zbirki pravljic. Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji. Zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. Njegovo življenje in delovanje osvetluje oddaja, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Lučke migetajo vsepovsod, vozički prihajajo iz trgovin zvrhano naloženi, otroci vznemirjeni poskakujejo, v stanovanjskem naselju pa se čisto spodobno oblečena starejša gospa zbegano ozre čez ramo, odpre zabojnik in pobrska med zavrženimi stvarmi, ali je še kaj uporabnega, mogoče užitnega. Prazniki so tu. Vonj po potici, cimetu in človeški živžav se mešajo z osamljenostjo. Voditeljica Mojca vas zato vabi h klepetu. Zanima jo vaše hrepenenje, kako živite, vesela bo kakšne uganke in šale. Le napolnite si telefon.
Mojca Bernik iz Nove Gorice že nekaj let živi po načelu zero waste oziroma po načelu življenje brez odpadkov. Je tudi predsednica društva Moj svet, čist planet, s katerim pripravlja izmenjalnice oblačil, vodi različna predavanja in ljudi ozavešča o tem, kako živeti po filozofiji zero waste. O tem, kakšen je dom brez odpadkov, kako najlažje začeti, kako se izogniti predbožični nakupovalni mrzlici, se bo z Mojco Bernik pogovarjala Meta Škvarč.
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
V četrtkovem nočnem programu se bomo pogovarjali o aktualnih visokotehnoloških dosežkih Univerze v Mariboru. Najbolj odmevni projekti so ta čas izdelava satelita in pajka za raziskovanje Lune ter razvoj superračunalnika, ki bo najzmogljivejši v državi in eden najzmogljivejših na svetu. V goste prihajata dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in prorektor za znanstvenoraziskovalno dejavnost dr. Zoran Ren.
Njeni svinčniki imajo najbrž v sebi neko posebno snov, iz katere nastajajo duhovite, neizmerno zabavne podobe. Seveda tudi računalniški svinčnik uboga njeno roko brez ugovorov. Ilustracije, ki radostijo otroke, in take, ki nasmejejo odrasle. Pa tiste, ki oživijo in se začnejo premikati z animacijo, tako kot Liliana, junakinja njenega animiranega filma, ki je na platno priskakljala letos. Nastajala je počasi, sličico po sličico, kot v starih časih. Nostalgija je botrovala tudi poslikavam emajlirane posode. A to ne pomeni, da je zazrta v preteklost. Njeno ustvarjanje živi tukaj in zdaj, v urbani sedanjosti, prepredeno je s humorjem, poetičnostjo in kančkom nostalgije. Ilustratorko in animatorko je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Gledališka, filmska in televizijska igralka Saša Mihelčič je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Januarja bo nastopila v prvi slovenski uprizoritvi po motivih filma Življenje drugih. Veščine njenega umetniškega nastopanja so stkane v ogrlico, ki ji lahko rečemo kar Collier, saj je Saša tudi interpretinja v francoščini.
Mlada glasbenika, študenta glasbene akademije v Ljubljani, sta se pred tremi leti domislila, da bi ustanovila orkester po zgledu Jožeta Privška ali kaj podobnega, kot razlagata, da bi z njim odigrala skladbe velikih mojstrov narodno-zabavne glasbe. Pridružili so se jima kolegi z akademije in drugi odlični mladi instrumentalisti. Nastala je Š'ta godba, ki smo jo pred kratkim gostili v živem Četrtkovem večeru, v Nočnem obisku pa bosta Luka Krof in Žan Plohl gostiteljici Luciji Grm povedala, katera in kakšna glasba ju je usodno zaznamovala.
Rada bere in se pogovarja o knjigah. Rada poje in se potika kje na samem, peš ali s kolesom. Rada ima mir, jogo in tišino. In smeh, smeh kadar koli. Otroška družba jo poživlja, starejša jo spomni na potrpežljivost. Ida Mlakar Črnič združuje veliko talentov in znanj, s katerimi plemeniti svoje strokovno delo, ga bogati in mu s tem daje novo kakovost. Njeno literarno ustvarjanje je lirična, humorna in jezikovno inovativna pripoved, njene zgodbe so primerne za več starostnih skupin, namenjene so tako odraslim kot otrokom. Je tudi zelo vedoželjna, rada se uči, išče nove poti in pristope k delu z novimi generacijami bralcev, in je človek, ki verjame v moč knjig, zapisane in pripovedovane besede. Z Ido Mlakar Črnič se bo pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.
Tinkara Kovač, ena najbolj priljubljenih glasbenic pri nas, v novem letu pripravlja svež glasbeni album z naslovom Škatlica vžigalic. V spremnem besedilu, ki ga napoveduje, je zapisala željo, da bi se v teh predprazničnih dneh zazrli vase, ne navzven. K poslušanju navdihujočega pogovora s prvo popevkarico primorskega "novega vala", ki zdaj že dvaindvajset let odpira svoje srce glasbi in ljudem, vas vabi gostitelj Iztok Novak.
Znanost se marsikomu, ko jo spremlja od daleč, zdi zapletena in nerazumljiva; kot da znanstveniki govorijo svoj jezik in živijo v svojem svetu. Drugo podobo pa dobijo, ko stopijo iz svojih laboratorijev in učilnic in spregovorijo o sebi ter o svojem delu. O Tomažu Maršu, s katerim se bomo pogovarjali, bomo izvedeli, da je zdravnik in biolog, da posluša Ditko in Tabuje, da rad potuje in odkriva nove svetove. Nekaj bo povedal tudi o svojih raziskavah – trenutno preučuje delovanje in regeneracijo skeletnih mišic.
Neveljaven email naslov