Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
Svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje je objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado. Vando Šega zanima človek, postavljen v socialni prostor in čas. Izostren občutek za človeka ima in vse se je dotakne – svojo notranjo moč zajema iz lepot Cerkniškega jezera, z besedami vrača svojo hvaležnost in ljubezen. Vedno je delala z ljudmi in za ljudi. Na RTV se ukvarja s kulturo socialnega dialoga in odnosi. Nočno gostjo Vando Šega bo gostila Helena Premrl.
Vlado Vogrinec, ki bo gost po polnoči, ni le uspešen čebelar, je tudi predavatelj in mentor na Čebelarski zvezi Slovenije za čebelarje začetnike. Za vrtce in šole pripravlja posebne delavnice, na katerim mlade seznanja o pomenu čebel za življenje. Ob tem pa je tudi odličen pridelovalec več vrst medu in medenih pijač. Gost bo tudi doktor Igor Žiberna, med drugim tudi predsednik astronomskega društva Orion. Opozarja, da bo treba odnos do okolja zaradi podnebnih sprememb krepko spremeniti. Nedavno je minilo 50 let od izida albuma Abbey Road skupine The Beatles, zato bomo zavrteli nekaj pesmi iz tega znamenitega albuma.
Andrej Stermecki, popotnik, profesor, arhitekt, etnološki zbiralec in glasbenik, predstavlja manj znane kulture, ki jih je spoznal med svojimi potepanji po svetu. Med igranjem na afriške bobne, zlaganjem japonskih origamijev in igranjem na indijska tradicionalna glasbila, bomo v nočnem obisku svet spoznali skozi njegova doživetja.
Novinarstvo so ljudje, takšni, ki jih beremo, poslušamo in gledamo – z zaupanjem in zanimanjem. Vendar to že dolgo ni več samoumevno. Boriti se je treba. Boriti za resnico, verodostojnost in profesionalnost. Kako to uspeva Društvu novinarjev Slovenije, bo povedala Mojca Zorko, tudi v novem mandatu članica upravnega odbora tega društva. Z njo se bo pogovarjala Lidija Hartman.
To noč se bomo sprehajali ob roza solinah na venezuelskem polotoku Paraguana, jedli pečeno koruzo s posipom po želji v Peruju, se namakali v blatni kopali vulkana na severu Kolumbije, se privajali na visoko nadmorsko višino Bolivije in se na ekstremni gugalnici gugali nad prepadom v Ekvadorju. Na »gringo trip« nas v noči iz nedelje na ponedeljek peljeta Rok in Katarina Hočevar. Popotnika, ki se po vrnitvi z 9-mesečnega potovanja po Južni Ameriki počasi privajata na domače okolje in vsakdanji ritem življenja, je na nočni obisk povabila Darja Pograjc.
Jesen se je zlato obarvala, ampak tega ponoči ne vidimo. Takrat smo velikokrat sami samcati. Da ne bi bilo tako, vas voditeljica Mojca vabi na klepet o vsem, kar se dogaja okoli nas in v vas. Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Novembra bo minilo 110 let od prvega poleta Edvarda Rusjana, ki se je zapisal ne samo v slovensko, ampak tudi v svetovno letalsko zgodovino. Eden osrednjih dogodkov s katerimi bodo na Goriškem obeležili obletnico je potekal prejšnjo nedeljo, ko je akrobatski pilot Benjamin Ličer z letalom Zlin poletel pod kamnitim solkanskim mostom. O življenju in delu Edvarda Rusjana, o pomenu njegovih dosežkov in tudi o njegovih sodobnikih se bo v tokratnem nočnem obisku Sandi Škvarč pogovarjal z umetnostno zgodovinarko in novinarko Klavdijo Figelj.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Na nočni obisk prihaja Barbara Klaus, ki si je v najstniških letih želela delati na ladji, a jo je pot ponesla drugam. Pred nekaj leti se je namreč srečala z Access Consciousness. Je terapevtka, maserka masaže tuina in trenerka, ki vodi vadbe na ProSki simulatorju in vadbo z lastno težo 3D ter tako iz dneva v dan spoznava, kako pomembno je v vsakdanjem življenju pravilno gibanje. Predstavila bo tudi svoja zanimiva potovanja in glasbeni izbor. Voditelj to noč bo Robert Zajšek.
Na obisk prihajajo avtorice svojevrstnega vodnika – blodnika po Istri, knjige, ki še diši po tiskarski barvi, še bolj pa po dogodivščinah, ki jih je trojica duhovito opisala z naslovom Ne sprašujte za pot. So njihove prigode resnične? Kaj če so si vse izmislile? Nas blodnik pelje v pravo smer ali bomo gladko zdrsnili s poti in se izgubili? Same nejasnosti! Reši vas lahko le psihotest za ženske, ki vam bo s psihoastrološko gotovostjo povedal, ali ste zrele za sežig na grmadi. Nekje sredi Istre, se ve! Da le ni vse izmišljeno, dokazuje intervju z najslavnejšim rezidentom Brionov: papagaj Koki je na vprašanja odgovarjal smrtno resno. Bodo resno odgovarjale tudi avtorice v radijskem pogovoru, na katerega jih je povabila Nada Vodušek?
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Tomo Šajn, novinar in publicist iz Ilirske Bistrice, je poznano in cenjeno ime v radijskih krogih. Od beatniškega obdobja v postojnski vokalno-instrumentalni skupini The Proteus, prek študija in poučevanja zgodovine na koprski gimnaziji ter ravnateljevanja v Knežaku je svojo drugo pomlad doživel kot dopisnik Primorskih novic in RA KP. Živo se je oglašal iz Brkinov, bistriško-pivško-kočanske krajine in v eter prinašal zanimive ter prisrčne zgodbe preprostega človeka, ki jih je znal predstaviti z njemu lastno iskrivostjo, prežeto z ljudsko modrostjo. Posnetek pogovora, v katerem bo Tomo Šajn preko neizbežne Bele snežinke razkril tudi svojo pevsko strast, bo v nočnem programu RA SLO iz studa RA KP predstavil voditelj Armando Šturman. Vabljeni k poslušanju …
V tokratnem nočnem obisku bomo gostili akademskega glasbenika, profesorja tolkal Jako Strajnarja. Jaka je študiral klasična tolkala na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter jazz tolkala na deželnem konservatoriju v Celovcu, vzporedno pa se je izobraževal tudi pri priznanih tolkalcih in bobnarjih. Deluje v različnih glasbenih zasedbah, leta 2009 pa je z zasedbo Jazz station nastopil na Melodijah morja in sonca, kjer je osvojil prvo nagrado. Je avtor mnogih stokovnih tolkalskih publikacij, doma in v tujini pa prireja številne tolkalne delavnice in seminarje. O Jakovih glasbenih delavnicah, o Cajonu, tolkalskih priročnikih, pravilnem igranju na tolkala in njegovih glasenih dosežkih bosta v ritmu petkove noči pogovarjala z voditeljem Andrejem Prezeljem.
“Gasilec ne more biti slab človek”, pravi Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije, ki bo gost nočnega programa po polnoči. 150-letnico organiziranega prostovoljskega gasilstva smo zaznamovali pred nekaj dnevi, njihov predsednik pa je ponosen, ker jim ljudje zaupajo in cenijo njihovo delo. Slišali bomo, kako je potekalo enotedensko potovanje z električnim avtomobilom po Toscani in se spomnili pevca Staneta Mancinija, ki nas je pred kratkim zapustil.
Svoja umetniška sporočila podaja skozi žanr, ki je brutalen in ekstravaganten, kjer s platna šprica kri in se kotalijo odžagane glave. Njegova z Vesno za najboljši film nagrajena Idila velja za prvo pravo slovensko grozljivko. Pred in po njem je posnel številne kratke filme. Prekletstvo Valburge je njegovo drugi celovečerec, ki je svojo pot med publiko začel letošnje poletje na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru. V njem seveda ne manjka krvi, a sproža tudi salve smeha. Sam pravi, da je grozljivka žanr, ki ima v sebi vse druge. Lahko je drama, triler, akcija, groza in komedija hkrati. Tomaža Gorkiča je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Pihalni orkester Premogovnika Velenje praznuje letos stoletnico. V tem času je ta orkester postal eden najprepoznavnejših tovrstnih glasbenih sestavov na Slovenskem. Kako se je pisala zgodba orkestra, kakšen je njegov položaj in pomen danes in kako so in še bodo zaznamovali jubilejno leto, o tem v pogovoru z dirigentom Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje Antonom Vrzelakom.
Neveljaven email naslov