Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Neveljaven email naslov