Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018

Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.

Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.

Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.

»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«

Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.