Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov