Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


16.09.2019

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Aleš Gabrič: V senci politike

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


15.09.2019

Goran Vojnović: Rajzefiber v Prešernovem gledališču Kranj

Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501


13.09.2019

Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec: Hevreka!

Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


09.09.2019

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Emil Filipčič: Moto

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


07.09.2019

Umetnost je omara

Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


19.08.2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


Stran 84 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov