Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.
Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.
Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«
Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.
Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo: »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.
Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.
Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.
Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«
Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.
Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo: »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.
Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov