Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Neveljaven email naslov