Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017
Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.
Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.
Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:
»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«
Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«
Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …
»Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017
Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.
Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.
Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:
»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«
Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«
Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …
»Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Neveljaven email naslov