Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michael Krüger: Notranja skrivnost

03.09.2018

Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič

Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018

Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.

Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.

Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.

Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.

O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.

Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.

In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Michael Krüger: Notranja skrivnost

03.09.2018

Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič

Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018

Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.

Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.

Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.

Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.

O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.

Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.

In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 39 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov