Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Recenzent: Robert Kralj
Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.
Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.
Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.
Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.
O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.
Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.
In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.
Recenzent: Robert Kralj
Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.
Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.
Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.
Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.
O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.
Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.
In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov