Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Recenzent: Robert Kralj
Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.
Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.
Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.
Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.
O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.
Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.
In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.
Recenzent: Robert Kralj
Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.
Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.
Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.
Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.
O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.
Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.
In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.
Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov