Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Novo mesto : Goga, 2018
Pri novomeški založbi Goga je pred nekaj meseci izšel roman slovenskega filozofa, pisatelja, sociologa, dramatika, esejista in prevajalca Mirta Komela z naslovom Medsočje. Na platnicah knjige preberemo, da je to “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …”
Na Slovenskem je v kratkem času prišlo na knjižne police kar nekaj dobrih kriminalnih romanov, tako prevedenih kot domačih. A če si ljubitelji tovrstnega žanra od Komelovega dela obetajo kratkočasno in napeto zgodbo, ki jo bodo na dušek prebrali in prav tako hitro pozabili, se motijo. Medsočje je vse prej kot preprosta pripoved, še več – težko bi bila bolj zapletena, bolj zagonetna, bolj večplastna; zahteva zbranega bralca in nenehno napenjanje možganov. Pravzaprav je na trenutke prav nadležna, sploh na začetku, ko se dolgo nič ne zgodi, ampak se skozi protagonistove oči stran za stranjo premikamo po kraju, ki naj bi postal mesto zločina, in počasi spoznavamo njegove posebnosti ter bolj ali manj čudaške prebivalce. Glavni junak (raje recimo antijunak) Erik Tlomm po živčnem zlomu na ženino in psihiatrovo pobudo pride v Medsočje, majhen kraj ob Soči, in se naseli v hiši ženinega pokojnega dedka. Zdravilne učinke narave preizkuša na sprehodih po strašljivih gozdovih, za razvedrilo pa zahaja v slaščičarno Zlati zob, kjer ga Magdalena, prelestna županova hči, na katero vrže oko, pita s čokosadnimi pitorticami. Za terapijo piše dnevnik, zraven se trudi pisati roman, ko se v Medsočju zgodi umor, pa kot bivši novinar pošilja tudi časopisne članke ter celo aktivno sodeluje pri kriminalistični preiskavi. Prav Magdalena namreč postane žrtev gnusnega zločina. Erik v svojem dnevniku slikovito opiše:
“Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
V Medsočje se zgrnejo preiskovalci, med njimi tudi lepa detektivka Dante. Za delovnega partnerja si izvoli prav Erika, saj se ji kot tujec zdi najbolj nepristranski. Skupaj raziskujeta skrite, potlačene, tudi pregrešne stvari, in ko se bralec že udobno sprosti, ker se je zadeva končno začela razpletati tako, kot se za kriminalko spodobi, Dante izjavi, da je med njenimi favoriti za morilca tudi … Naj vam razkritje imena ne pokvari bralnega užitka, se pa zgodba kmalu divje obrne v povsem nepričakovano smer in zapusti Medsočje, samo da se lahko na koncu spet zmagoslavno vrne vanj – ali pa tudi ne.
Težko je napisati kaj več o romanu, ki je poseben prav zaradi svoje nedorečenosti in spretnih zasukov. Okvirja ga “uredniško pojasnilo”, ki ga podpisuje Mirko Melt, da je pričujoči tipkopis našel sredi ruševin od potresa uničenega Medsočja. S potresnimi sunki se knjiga tudi zaključi, medtem ko se Erik mrzlično ozira za krajem, kamor bi skril svoj rokopis.
“Kljub temu, da slišim, kako Medsočani že vdirajo v hišo, udrihajoč s sekiro po vratih, se ne menim za lastno varnost, marveč s pisateljsko predanostjo pretipkam še zadnje vrstice, resnice in dvome svojega dnevnika na pisalni stroj. Ampak ne, to ne morejo biti samo njihovi udarci, saj čutim, da se zdaj trese že cela hiša – kaj hiša? Celoten kraj – vse se trese!”
Ob že tako pisanem naboru različnih pripovednih načinov, od dnevniških zapiskov, osnutkov romana, časopisnih člankov in opomb na robu strain, se Mirt Komel rad obrača h klasični literaturi, vpleta lokalno mitologijo, se diskretno poigrava z metaforami in aluzijami ter spretno izkoristi svojo filozofsko-sociološko podstat. Knjiga je obarvana s črnim humorjem – na primer ob ironičnem preizpraševanju glavnega akterja o lastnem bivanju, tudi lastni ustvarjalnosti. Ker je Komel zapriseženi oboževalec kultne serije Twin Peaks, bralec nehote išče primerjave. Od Boga pozabljen kraj, vaški posebneži, temačne skrivnosti, pridna lokalna lepotička, ki se ponoči prelevi v razuzdanko, detektiv, za katerega ne veš čisto, kam bi ga dal … Vendar me po drugem branju Medsočje v vsej svoji raznolikosti, grozljivosti in nepredvidljivosti veliko bolj spominja na psihološko kriminalko Dennisa Lehana Zlovešči otok iz leta 2003, po kateri je bil posnet tudi film z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Kadarkoli jo prebereš, se ti na tistem otoku za norce odstre drugačna resnica. Zanima me, kaj novega bom odkrila, ko se bom, nekoč, v Medsočje podala tretjič. Ravno zaradi te izmuzljive negotovosti (ki te na trenutke celo razjezi, saj precej spominja na prevaro) bo Komelov roman še kdaj zanimivo vzeti v roke.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Novo mesto : Goga, 2018
Pri novomeški založbi Goga je pred nekaj meseci izšel roman slovenskega filozofa, pisatelja, sociologa, dramatika, esejista in prevajalca Mirta Komela z naslovom Medsočje. Na platnicah knjige preberemo, da je to “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …”
Na Slovenskem je v kratkem času prišlo na knjižne police kar nekaj dobrih kriminalnih romanov, tako prevedenih kot domačih. A če si ljubitelji tovrstnega žanra od Komelovega dela obetajo kratkočasno in napeto zgodbo, ki jo bodo na dušek prebrali in prav tako hitro pozabili, se motijo. Medsočje je vse prej kot preprosta pripoved, še več – težko bi bila bolj zapletena, bolj zagonetna, bolj večplastna; zahteva zbranega bralca in nenehno napenjanje možganov. Pravzaprav je na trenutke prav nadležna, sploh na začetku, ko se dolgo nič ne zgodi, ampak se skozi protagonistove oči stran za stranjo premikamo po kraju, ki naj bi postal mesto zločina, in počasi spoznavamo njegove posebnosti ter bolj ali manj čudaške prebivalce. Glavni junak (raje recimo antijunak) Erik Tlomm po živčnem zlomu na ženino in psihiatrovo pobudo pride v Medsočje, majhen kraj ob Soči, in se naseli v hiši ženinega pokojnega dedka. Zdravilne učinke narave preizkuša na sprehodih po strašljivih gozdovih, za razvedrilo pa zahaja v slaščičarno Zlati zob, kjer ga Magdalena, prelestna županova hči, na katero vrže oko, pita s čokosadnimi pitorticami. Za terapijo piše dnevnik, zraven se trudi pisati roman, ko se v Medsočju zgodi umor, pa kot bivši novinar pošilja tudi časopisne članke ter celo aktivno sodeluje pri kriminalistični preiskavi. Prav Magdalena namreč postane žrtev gnusnega zločina. Erik v svojem dnevniku slikovito opiše:
“Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
V Medsočje se zgrnejo preiskovalci, med njimi tudi lepa detektivka Dante. Za delovnega partnerja si izvoli prav Erika, saj se ji kot tujec zdi najbolj nepristranski. Skupaj raziskujeta skrite, potlačene, tudi pregrešne stvari, in ko se bralec že udobno sprosti, ker se je zadeva končno začela razpletati tako, kot se za kriminalko spodobi, Dante izjavi, da je med njenimi favoriti za morilca tudi … Naj vam razkritje imena ne pokvari bralnega užitka, se pa zgodba kmalu divje obrne v povsem nepričakovano smer in zapusti Medsočje, samo da se lahko na koncu spet zmagoslavno vrne vanj – ali pa tudi ne.
Težko je napisati kaj več o romanu, ki je poseben prav zaradi svoje nedorečenosti in spretnih zasukov. Okvirja ga “uredniško pojasnilo”, ki ga podpisuje Mirko Melt, da je pričujoči tipkopis našel sredi ruševin od potresa uničenega Medsočja. S potresnimi sunki se knjiga tudi zaključi, medtem ko se Erik mrzlično ozira za krajem, kamor bi skril svoj rokopis.
“Kljub temu, da slišim, kako Medsočani že vdirajo v hišo, udrihajoč s sekiro po vratih, se ne menim za lastno varnost, marveč s pisateljsko predanostjo pretipkam še zadnje vrstice, resnice in dvome svojega dnevnika na pisalni stroj. Ampak ne, to ne morejo biti samo njihovi udarci, saj čutim, da se zdaj trese že cela hiša – kaj hiša? Celoten kraj – vse se trese!”
Ob že tako pisanem naboru različnih pripovednih načinov, od dnevniških zapiskov, osnutkov romana, časopisnih člankov in opomb na robu strain, se Mirt Komel rad obrača h klasični literaturi, vpleta lokalno mitologijo, se diskretno poigrava z metaforami in aluzijami ter spretno izkoristi svojo filozofsko-sociološko podstat. Knjiga je obarvana s črnim humorjem – na primer ob ironičnem preizpraševanju glavnega akterja o lastnem bivanju, tudi lastni ustvarjalnosti. Ker je Komel zapriseženi oboževalec kultne serije Twin Peaks, bralec nehote išče primerjave. Od Boga pozabljen kraj, vaški posebneži, temačne skrivnosti, pridna lokalna lepotička, ki se ponoči prelevi v razuzdanko, detektiv, za katerega ne veš čisto, kam bi ga dal … Vendar me po drugem branju Medsočje v vsej svoji raznolikosti, grozljivosti in nepredvidljivosti veliko bolj spominja na psihološko kriminalko Dennisa Lehana Zlovešči otok iz leta 2003, po kateri je bil posnet tudi film z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Kadarkoli jo prebereš, se ti na tistem otoku za norce odstre drugačna resnica. Zanima me, kaj novega bom odkrila, ko se bom, nekoč, v Medsočje podala tretjič. Ravno zaradi te izmuzljive negotovosti (ki te na trenutke celo razjezi, saj precej spominja na prevaro) bo Komelov roman še kdaj zanimivo vzeti v roke.
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov