Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Novo mesto : Goga, 2018
Pri novomeški založbi Goga je pred nekaj meseci izšel roman slovenskega filozofa, pisatelja, sociologa, dramatika, esejista in prevajalca Mirta Komela z naslovom Medsočje. Na platnicah knjige preberemo, da je to “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …”
Na Slovenskem je v kratkem času prišlo na knjižne police kar nekaj dobrih kriminalnih romanov, tako prevedenih kot domačih. A če si ljubitelji tovrstnega žanra od Komelovega dela obetajo kratkočasno in napeto zgodbo, ki jo bodo na dušek prebrali in prav tako hitro pozabili, se motijo. Medsočje je vse prej kot preprosta pripoved, še več – težko bi bila bolj zapletena, bolj zagonetna, bolj večplastna; zahteva zbranega bralca in nenehno napenjanje možganov. Pravzaprav je na trenutke prav nadležna, sploh na začetku, ko se dolgo nič ne zgodi, ampak se skozi protagonistove oči stran za stranjo premikamo po kraju, ki naj bi postal mesto zločina, in počasi spoznavamo njegove posebnosti ter bolj ali manj čudaške prebivalce. Glavni junak (raje recimo antijunak) Erik Tlomm po živčnem zlomu na ženino in psihiatrovo pobudo pride v Medsočje, majhen kraj ob Soči, in se naseli v hiši ženinega pokojnega dedka. Zdravilne učinke narave preizkuša na sprehodih po strašljivih gozdovih, za razvedrilo pa zahaja v slaščičarno Zlati zob, kjer ga Magdalena, prelestna županova hči, na katero vrže oko, pita s čokosadnimi pitorticami. Za terapijo piše dnevnik, zraven se trudi pisati roman, ko se v Medsočju zgodi umor, pa kot bivši novinar pošilja tudi časopisne članke ter celo aktivno sodeluje pri kriminalistični preiskavi. Prav Magdalena namreč postane žrtev gnusnega zločina. Erik v svojem dnevniku slikovito opiše:
“Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
V Medsočje se zgrnejo preiskovalci, med njimi tudi lepa detektivka Dante. Za delovnega partnerja si izvoli prav Erika, saj se ji kot tujec zdi najbolj nepristranski. Skupaj raziskujeta skrite, potlačene, tudi pregrešne stvari, in ko se bralec že udobno sprosti, ker se je zadeva končno začela razpletati tako, kot se za kriminalko spodobi, Dante izjavi, da je med njenimi favoriti za morilca tudi … Naj vam razkritje imena ne pokvari bralnega užitka, se pa zgodba kmalu divje obrne v povsem nepričakovano smer in zapusti Medsočje, samo da se lahko na koncu spet zmagoslavno vrne vanj – ali pa tudi ne.
Težko je napisati kaj več o romanu, ki je poseben prav zaradi svoje nedorečenosti in spretnih zasukov. Okvirja ga “uredniško pojasnilo”, ki ga podpisuje Mirko Melt, da je pričujoči tipkopis našel sredi ruševin od potresa uničenega Medsočja. S potresnimi sunki se knjiga tudi zaključi, medtem ko se Erik mrzlično ozira za krajem, kamor bi skril svoj rokopis.
“Kljub temu, da slišim, kako Medsočani že vdirajo v hišo, udrihajoč s sekiro po vratih, se ne menim za lastno varnost, marveč s pisateljsko predanostjo pretipkam še zadnje vrstice, resnice in dvome svojega dnevnika na pisalni stroj. Ampak ne, to ne morejo biti samo njihovi udarci, saj čutim, da se zdaj trese že cela hiša – kaj hiša? Celoten kraj – vse se trese!”
Ob že tako pisanem naboru različnih pripovednih načinov, od dnevniških zapiskov, osnutkov romana, časopisnih člankov in opomb na robu strain, se Mirt Komel rad obrača h klasični literaturi, vpleta lokalno mitologijo, se diskretno poigrava z metaforami in aluzijami ter spretno izkoristi svojo filozofsko-sociološko podstat. Knjiga je obarvana s črnim humorjem – na primer ob ironičnem preizpraševanju glavnega akterja o lastnem bivanju, tudi lastni ustvarjalnosti. Ker je Komel zapriseženi oboževalec kultne serije Twin Peaks, bralec nehote išče primerjave. Od Boga pozabljen kraj, vaški posebneži, temačne skrivnosti, pridna lokalna lepotička, ki se ponoči prelevi v razuzdanko, detektiv, za katerega ne veš čisto, kam bi ga dal … Vendar me po drugem branju Medsočje v vsej svoji raznolikosti, grozljivosti in nepredvidljivosti veliko bolj spominja na psihološko kriminalko Dennisa Lehana Zlovešči otok iz leta 2003, po kateri je bil posnet tudi film z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Kadarkoli jo prebereš, se ti na tistem otoku za norce odstre drugačna resnica. Zanima me, kaj novega bom odkrila, ko se bom, nekoč, v Medsočje podala tretjič. Ravno zaradi te izmuzljive negotovosti (ki te na trenutke celo razjezi, saj precej spominja na prevaro) bo Komelov roman še kdaj zanimivo vzeti v roke.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Novo mesto : Goga, 2018
Pri novomeški založbi Goga je pred nekaj meseci izšel roman slovenskega filozofa, pisatelja, sociologa, dramatika, esejista in prevajalca Mirta Komela z naslovom Medsočje. Na platnicah knjige preberemo, da je to “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …”
Na Slovenskem je v kratkem času prišlo na knjižne police kar nekaj dobrih kriminalnih romanov, tako prevedenih kot domačih. A če si ljubitelji tovrstnega žanra od Komelovega dela obetajo kratkočasno in napeto zgodbo, ki jo bodo na dušek prebrali in prav tako hitro pozabili, se motijo. Medsočje je vse prej kot preprosta pripoved, še več – težko bi bila bolj zapletena, bolj zagonetna, bolj večplastna; zahteva zbranega bralca in nenehno napenjanje možganov. Pravzaprav je na trenutke prav nadležna, sploh na začetku, ko se dolgo nič ne zgodi, ampak se skozi protagonistove oči stran za stranjo premikamo po kraju, ki naj bi postal mesto zločina, in počasi spoznavamo njegove posebnosti ter bolj ali manj čudaške prebivalce. Glavni junak (raje recimo antijunak) Erik Tlomm po živčnem zlomu na ženino in psihiatrovo pobudo pride v Medsočje, majhen kraj ob Soči, in se naseli v hiši ženinega pokojnega dedka. Zdravilne učinke narave preizkuša na sprehodih po strašljivih gozdovih, za razvedrilo pa zahaja v slaščičarno Zlati zob, kjer ga Magdalena, prelestna županova hči, na katero vrže oko, pita s čokosadnimi pitorticami. Za terapijo piše dnevnik, zraven se trudi pisati roman, ko se v Medsočju zgodi umor, pa kot bivši novinar pošilja tudi časopisne članke ter celo aktivno sodeluje pri kriminalistični preiskavi. Prav Magdalena namreč postane žrtev gnusnega zločina. Erik v svojem dnevniku slikovito opiše:
“Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
V Medsočje se zgrnejo preiskovalci, med njimi tudi lepa detektivka Dante. Za delovnega partnerja si izvoli prav Erika, saj se ji kot tujec zdi najbolj nepristranski. Skupaj raziskujeta skrite, potlačene, tudi pregrešne stvari, in ko se bralec že udobno sprosti, ker se je zadeva končno začela razpletati tako, kot se za kriminalko spodobi, Dante izjavi, da je med njenimi favoriti za morilca tudi … Naj vam razkritje imena ne pokvari bralnega užitka, se pa zgodba kmalu divje obrne v povsem nepričakovano smer in zapusti Medsočje, samo da se lahko na koncu spet zmagoslavno vrne vanj – ali pa tudi ne.
Težko je napisati kaj več o romanu, ki je poseben prav zaradi svoje nedorečenosti in spretnih zasukov. Okvirja ga “uredniško pojasnilo”, ki ga podpisuje Mirko Melt, da je pričujoči tipkopis našel sredi ruševin od potresa uničenega Medsočja. S potresnimi sunki se knjiga tudi zaključi, medtem ko se Erik mrzlično ozira za krajem, kamor bi skril svoj rokopis.
“Kljub temu, da slišim, kako Medsočani že vdirajo v hišo, udrihajoč s sekiro po vratih, se ne menim za lastno varnost, marveč s pisateljsko predanostjo pretipkam še zadnje vrstice, resnice in dvome svojega dnevnika na pisalni stroj. Ampak ne, to ne morejo biti samo njihovi udarci, saj čutim, da se zdaj trese že cela hiša – kaj hiša? Celoten kraj – vse se trese!”
Ob že tako pisanem naboru različnih pripovednih načinov, od dnevniških zapiskov, osnutkov romana, časopisnih člankov in opomb na robu strain, se Mirt Komel rad obrača h klasični literaturi, vpleta lokalno mitologijo, se diskretno poigrava z metaforami in aluzijami ter spretno izkoristi svojo filozofsko-sociološko podstat. Knjiga je obarvana s črnim humorjem – na primer ob ironičnem preizpraševanju glavnega akterja o lastnem bivanju, tudi lastni ustvarjalnosti. Ker je Komel zapriseženi oboževalec kultne serije Twin Peaks, bralec nehote išče primerjave. Od Boga pozabljen kraj, vaški posebneži, temačne skrivnosti, pridna lokalna lepotička, ki se ponoči prelevi v razuzdanko, detektiv, za katerega ne veš čisto, kam bi ga dal … Vendar me po drugem branju Medsočje v vsej svoji raznolikosti, grozljivosti in nepredvidljivosti veliko bolj spominja na psihološko kriminalko Dennisa Lehana Zlovešči otok iz leta 2003, po kateri je bil posnet tudi film z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Kadarkoli jo prebereš, se ti na tistem otoku za norce odstre drugačna resnica. Zanima me, kaj novega bom odkrila, ko se bom, nekoč, v Medsočje podala tretjič. Ravno zaradi te izmuzljive negotovosti (ki te na trenutke celo razjezi, saj precej spominja na prevaro) bo Komelov roman še kdaj zanimivo vzeti v roke.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
Neveljaven email naslov