Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov