Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Skozi deset zgodb v zbirki Tine Vrščaj Plašč spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Nadzora ne zmorejo prevzeti ali pa jim to uspe le s težavo, družita pa jih občutka negotovosti in razpetosti. Naslov takoj spomni na istoimensko Gogoljevo delo in zdi se, da se bo simbol plašča nekako nadgrajeval, saj se pojavlja na več mestih. Vendar pa gre bolj za povezovalni moment med zgodbami in ne za nekaj pomensko ključnega. Kljub temu pa primerjava z Gogoljem ostane, najprej na ravni mešanja realnega in nadnaravnega, potem pa še po ujetosti v sistem, ki protagoniste oropa vse moči. Birokratska nočna mora je najbolj neposredno prikazana v zgodbi Hiša, glavni junak Jacek si namreč na vso moč prizadeva, da bi spremenil namembnost parcele, vendar pa naleti na vedno nove ovire, dokler dokončno ne znori. Čeprav se še najbolj poveže s plaščem Akakija Akakijeviča, je najšibkejša v zbirki, saj izhaja le iz pohlepa, malodušja in zavisti, medtem ko se liki v drugih zgodbah spopadajo z lastnimi demoni in so nasploh bolj izdelani.
Na veliko bolj presenetljiv način se iste tematike loteva zgodba Natalijina materinska knjižica, v kateri spremljamo nosečnico, ki jo zaradi popadkov sprejmejo na porodni oddelek, potem pa se otrok kar noče in noče roditi, obupani bodoči materi preostane le tavanje po hodnikih in pisanje dnevnika. V njenih zapisih se zrcalita globoka nelagodnost in izgubljenost, hkrati pa jo pesti nezmožnost odhoda in s tem nepreklicna ujetost. Podobna ujetost se kaže tudi v prvi zgodbi, naslovljeni Peterburg, v kateri se ženska odloči, da bo z ljubimcem odpotovala in končno uživala v skupnem času. Vendar pa zamudi letalo in nasploh ji gre vse narobe, zato spet ostane doma. Motivno zgodba zelo spominja na Tri sestre Čehova, ki prav tako nenehno govorijo o odhodu v Moskvo, kjer bo vse tako, kot mora biti. Tudi junakinjo Peterburga tako pokopljeta nezmožnost spremembe in strah pred neznanim.
Konci zgodb se precej razlikujejo, a so večinoma vsaj malo odprti ali nejasni. Škoda, da je ravno prva zgodba, ki je metaforično močna, zaključena preveč neposredno, saj se junakinja začne spraševati, ali je pot na letališče sploh obstajala, namesto da bi nas avtorica pustila v negotovosti. Ji pa to uspe pri večini ostalih zgodb, najbolje v zgodbah Preobrazba in Plašč. Čudne situacije delajo iz junakov nezanesljive pripovedovalce. V Preobrazbi srečamo prodajalca kuhinj, ki skrbi za to, da ostaja salon brezmadežno čist in urejen. Preseneti ga prihod starke, ki ga prosi za hrano, njena prisotnost namreč v njem zbudi občutke, za katere je mislil, da so že zdavnaj zamrli. Ko pa se vmeša še skrivnostna lepotica, se meje zabrišejo in na koncu vse skupaj obvisi v zraku in ne vemo, ali si je obiskovalki izmislil le zaradi samote. Tudi v Plašču gre za podobno dvoumnost, saj junakinja vse noči nemirno prisluškuje dogajanju v spodnjem nadstropju in posluša razgrajanje vsiljivca, ki pa ga očitno sliši samo ona. Vsa zgodba je prežeta s tesnobo in strahom pred smrtjo, v zadnjih vrsticah pa se zaupanje v to, kdo je živ in kdo ne, razblini. Avtorica je najprepričljivejša ravno takrat, ko ostaja v območju metaforičnega, ko se sprehaja po vmesnih prostorih, kjer je mogoče prav vse.
Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Prva je The Institute of False Science, junakinja pa poskuša ujeti ravnotežje med izjemno uspešno kariero znanstvenice in starševstvom. Čeprav so v ospredju zgodbe znanost, njeni dosežki, nagrade in napredovanje, se osredotoča na to, kaj pomeni biti mama. Njena razpetost med obema vlogama deluje mučno in vanjo se z lahkoto vživimo, sploh ko v njeno pisarno vdrejo neznani moški in začnejo odnašati njene stvari. Njeno zagotovilo, da se njenega dela ne morejo polastiti, pa odmeva kot pikra kritika patriarhata. Kljub temu se je prisiljena soočiti z izgubo:
»Ljudje v oblekah iz preteklosti, ljudje s temnimi stekelci na očeh, ki ji pod nos molijo resnico, so se ji približali in ji po očetovsko položili roke na rame. Položili so jih obzirno, toda njihov dotik jo je spekel. Njeno telo je postalo hrana črnim pijavkam. Grizlo jo je, pikalo in sesalo njeno kri. Zavojevalcem se je izvila šele tedaj, ko se je sesedla na tla. K sebi je stisnila zbegano Marijo, tako majhno in nebogljeno. Prav spričo njene drobne čistosti in naivnega pričakovanja, da ji bo vse skupaj pojasnil z zgodbo z milim koncem, jo je premagal jok.«
Druga zgodba pa je Hansov sindrom, ki nam približa moškega z redko, kar unikatno kožno boleznijo, ki mu onemogoča dotikanje in mu povzroča grozne bolečine. Čeprav se izkaže, da ga je najbolj prizadel grozljiv dogodek iz otroštva, je Hans dober primer tega, kako hitro nas slaba samopodoba lahko izolira od preostalega sveta.
Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, ostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsi bo sešit iz česar koli že.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Skozi deset zgodb v zbirki Tine Vrščaj Plašč spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Nadzora ne zmorejo prevzeti ali pa jim to uspe le s težavo, družita pa jih občutka negotovosti in razpetosti. Naslov takoj spomni na istoimensko Gogoljevo delo in zdi se, da se bo simbol plašča nekako nadgrajeval, saj se pojavlja na več mestih. Vendar pa gre bolj za povezovalni moment med zgodbami in ne za nekaj pomensko ključnega. Kljub temu pa primerjava z Gogoljem ostane, najprej na ravni mešanja realnega in nadnaravnega, potem pa še po ujetosti v sistem, ki protagoniste oropa vse moči. Birokratska nočna mora je najbolj neposredno prikazana v zgodbi Hiša, glavni junak Jacek si namreč na vso moč prizadeva, da bi spremenil namembnost parcele, vendar pa naleti na vedno nove ovire, dokler dokončno ne znori. Čeprav se še najbolj poveže s plaščem Akakija Akakijeviča, je najšibkejša v zbirki, saj izhaja le iz pohlepa, malodušja in zavisti, medtem ko se liki v drugih zgodbah spopadajo z lastnimi demoni in so nasploh bolj izdelani.
Na veliko bolj presenetljiv način se iste tematike loteva zgodba Natalijina materinska knjižica, v kateri spremljamo nosečnico, ki jo zaradi popadkov sprejmejo na porodni oddelek, potem pa se otrok kar noče in noče roditi, obupani bodoči materi preostane le tavanje po hodnikih in pisanje dnevnika. V njenih zapisih se zrcalita globoka nelagodnost in izgubljenost, hkrati pa jo pesti nezmožnost odhoda in s tem nepreklicna ujetost. Podobna ujetost se kaže tudi v prvi zgodbi, naslovljeni Peterburg, v kateri se ženska odloči, da bo z ljubimcem odpotovala in končno uživala v skupnem času. Vendar pa zamudi letalo in nasploh ji gre vse narobe, zato spet ostane doma. Motivno zgodba zelo spominja na Tri sestre Čehova, ki prav tako nenehno govorijo o odhodu v Moskvo, kjer bo vse tako, kot mora biti. Tudi junakinjo Peterburga tako pokopljeta nezmožnost spremembe in strah pred neznanim.
Konci zgodb se precej razlikujejo, a so večinoma vsaj malo odprti ali nejasni. Škoda, da je ravno prva zgodba, ki je metaforično močna, zaključena preveč neposredno, saj se junakinja začne spraševati, ali je pot na letališče sploh obstajala, namesto da bi nas avtorica pustila v negotovosti. Ji pa to uspe pri večini ostalih zgodb, najbolje v zgodbah Preobrazba in Plašč. Čudne situacije delajo iz junakov nezanesljive pripovedovalce. V Preobrazbi srečamo prodajalca kuhinj, ki skrbi za to, da ostaja salon brezmadežno čist in urejen. Preseneti ga prihod starke, ki ga prosi za hrano, njena prisotnost namreč v njem zbudi občutke, za katere je mislil, da so že zdavnaj zamrli. Ko pa se vmeša še skrivnostna lepotica, se meje zabrišejo in na koncu vse skupaj obvisi v zraku in ne vemo, ali si je obiskovalki izmislil le zaradi samote. Tudi v Plašču gre za podobno dvoumnost, saj junakinja vse noči nemirno prisluškuje dogajanju v spodnjem nadstropju in posluša razgrajanje vsiljivca, ki pa ga očitno sliši samo ona. Vsa zgodba je prežeta s tesnobo in strahom pred smrtjo, v zadnjih vrsticah pa se zaupanje v to, kdo je živ in kdo ne, razblini. Avtorica je najprepričljivejša ravno takrat, ko ostaja v območju metaforičnega, ko se sprehaja po vmesnih prostorih, kjer je mogoče prav vse.
Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Prva je The Institute of False Science, junakinja pa poskuša ujeti ravnotežje med izjemno uspešno kariero znanstvenice in starševstvom. Čeprav so v ospredju zgodbe znanost, njeni dosežki, nagrade in napredovanje, se osredotoča na to, kaj pomeni biti mama. Njena razpetost med obema vlogama deluje mučno in vanjo se z lahkoto vživimo, sploh ko v njeno pisarno vdrejo neznani moški in začnejo odnašati njene stvari. Njeno zagotovilo, da se njenega dela ne morejo polastiti, pa odmeva kot pikra kritika patriarhata. Kljub temu se je prisiljena soočiti z izgubo:
»Ljudje v oblekah iz preteklosti, ljudje s temnimi stekelci na očeh, ki ji pod nos molijo resnico, so se ji približali in ji po očetovsko položili roke na rame. Položili so jih obzirno, toda njihov dotik jo je spekel. Njeno telo je postalo hrana črnim pijavkam. Grizlo jo je, pikalo in sesalo njeno kri. Zavojevalcem se je izvila šele tedaj, ko se je sesedla na tla. K sebi je stisnila zbegano Marijo, tako majhno in nebogljeno. Prav spričo njene drobne čistosti in naivnega pričakovanja, da ji bo vse skupaj pojasnil z zgodbo z milim koncem, jo je premagal jok.«
Druga zgodba pa je Hansov sindrom, ki nam približa moškega z redko, kar unikatno kožno boleznijo, ki mu onemogoča dotikanje in mu povzroča grozne bolečine. Čeprav se izkaže, da ga je najbolj prizadel grozljiv dogodek iz otroštva, je Hans dober primer tega, kako hitro nas slaba samopodoba lahko izolira od preostalega sveta.
Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, ostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsi bo sešit iz česar koli že.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov