Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.

Ljubljana ; Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018

Cvetka Hedžet Tóth, ena izmed vodilnih in nadvse ustvarjalnih slovenskih filozofinj, je prav v času svojega življenjskega jubileja objavila novo, več kot štiristo strani dolgo knjigo z naslovom Demaskirajoče tendence. Kljub obsežnosti, tehtnosti, poglobljenosti in napredni angažiranosti ni primerno trditi, da je knjiga filozofinjino življenjsko delo, saj bo zagotovo napisala še veliko prav tako kakovostnih in zanimivih knjig, po kakršnih jo pozna slovenska javnost ter njeni študenti in študentke, ki se jim na Filozofski fakulteti v Ljubljani vrsto let razdaja s svojim bogatim znanjem in humanostjo.

Predmet avtoričine knjige je večinoma proučevanje filozofov tako imenovane tradicionalne in kontinentalne filozofije, nekdaj imenovane sodobna meščanska filozofija, poglablja se tudi v interdisciplinarno usmerjene teoretike frankfurtske šole marksizma in nekatere vidne teologe, vendar pa je poglavitno, da Cvetka Hedžet Tóth oblikuje in razvija svoj lastni filozofski sistem, v katerem ima največjo veljavo etika. Ves čas ponavlja poziv, da naš razklani in notranje napeti čas zahteva prav etiko. Sama ji  postavlja zanesljive temelje in pri tem poudarja pomen skupnosti, solidarnosti, poštenosti, enakopravnosti, svobode in zvestobe sami sebi. Ohranja vrednote revolucionarne tradicije in narodnoosvobodilnega boja, uveljavlja antropologijo uporništva in se naravnost  razglaša za prepričano in nepremakljivo levičarko in tudi ateistko. Kritična je do deviacij v preteklosti, od holokavsta do vsakršnega nasilja, zastavlja si vprašanja, zakaj je propadel socializem in kakšno družbo bi si želeli v prihodnosti. Ker se porajajo nove meje in pregrade ter je očitna pretirana politizacija, spodbuja k svetovljanskemu pogledu in realizmu. Zaveda se, kakšno moč imajo fundamentalizmi, vse svetovne religije se namreč po njenem mnenju gibljejo med toleranco in nasiljem.

Cvetka Hedžet Tóth v svoji filozofiji ohranja dialektiko, premišljuje z vidika negacije in možnosti protislovij ter nenehno predvideva, da se pojavi lahko obrnejo v svoje nasprotje. Lepo zveneče besede prikrivajo notranji razkroj, marsikaj se je izrodilo, dobro se vse prehitro obrne v zlo. V avtoričinem etičnem sistemu so ohranjene tudi metafizika in prvine politične filozofije, ki služijo za osvetljevanje, razkrivanje in kritiko pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, procesov globalizacije, populizma in vsakršne nestrpnosti. Pri tem uporablja slikovite pojme in besedne zveze, nekatere izvirne, druge prevzete od znanih teoretikov, izraze, kot so na primer kobiličarski kapitalizem, levičarsko prevarantstvo, salonska levica,  kaviar levica in samosvoj tuhtač.

Posebnost knjige Demaskirajoče tendence je tudi avtoričin osebni odnos do nekaterih vpra  šanj in ljudi. Že na začetku omenja, da se tokrat ne ukvarja samo s filozofi, temveč tudi z drugimi misleci, takimi, ki imajo veliko povedati o svetu in svojem položaju v njem. Pozornost namenja tudi teoretičarkam Susan Sontag, Hannah Arendt in Simone Weil ter pisateljici Virginii Woolf. Pretresljivo je poglavje, v katerem se skoraj v literarnem slogu spominja Maruše Krese, slovenske pesnice, pisateljice in esejistke, ki je vedno znova romala v kraje, kjer so divjale vojne in so bili pokoli, genocid in bombardiranje. S svojo uporno telesno krhkostjo je želela ustavljati gorje in je zato vsakokrat pripeljala pomoč, hrano in zdravila. Njeno prizadevanje je bilo slišati kot klic, da je treba vojno enkrat za vselej ustaviti in končati. Evropski projekt Ženske z vizijo jo je leta 2007 uvrstil med sto najvplivnejših žensk na svetu.

Tudi Cvetka Hedžet Tóth je v življenju močno angažirana. Njena generacija je bila leta 1968, kot pravi, pripravljena jurišati na samo nebo. Borili so se za več demokracije in več socializma. Verjeli so v vseobsegajočo moč politike in na koncu ostali praznih rok.

»Kar smo se trajno naučili  iz tistih nemirnih let 1968–1971, je vsekakor to, da moramo vsakokrat obstoječe stanje družbe razbrati iz njenih obrobij oz. na njenih mejah, ta trenutek s prekarnostjo, naraščajočo revščino, brezposelnostjo, nemočnimi penzionisti. Skratka za te z obrobja gre, izrinjence, dobesedno za avtsajderje.«

Cvetka Hedžet Tóth je zagovornica sočutja in nasprotnica vsakršne absolutizacije. Etika, za katero se goreče in strastno zavzema, je tista, ki omogoča avtonomijo, neodvisnost in svobodo. Pomeni ji oziroma naj bi ji pomenila organizirano medčloveškost, razlikovanje med dobrim in zlom, možnost pristnega domovanja ter most med ljudmi. Avtorica izraža spoštovanje do življenja in mu vedno znova izreka »da«. Filozof Janko Lozar na zadnji platnici knjige to imenuje spodbujanje rasti življenja znotraj svetovne biti ter poudarja posrečeno združenost človekovega prizadevanja za osebno popolnost in družbeno pravičnost.