Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Donna Tartt: Lišček

29.10.2018

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Kaj vse je mogoče narediti v imenu umetnosti in lepote, v imenu posedovanja umetniškega predmeta, ki v življenje posameznika vstopi v njegovem najranljivejšem trenutku in postane s tem materialni spomin večno izgubljenega? Zgodba o Liščku je pravzaprav dolg zapis o odraščanju Theodorja Deckerja, ki v najneverjetnejših okoliščinah postane imetnik ene poslednjih umetnin nizozemskega slikarja in Rembrandtovega učenca Carla Fabritiusa. Slika, ki prikazuje na zlato verižico privezanega ptiča, naj bi nastala malo, preden je umetnik leta 1654 umrl zaradi eksplozije v smodnišnici v Delftu. Podrobnost, ki se sprva bere le kot zgodovinska zanimivost, postane emblem Theodorjevega življenja: njegova mati umre v eksploziji v newyorškem Metropolitanskem muzeju, ravno med ogledovanjem slovitega Liščka. S konkretno smrtjo pa se zgodi še simbolna: trinajstletnega Theodorja dogodek globoko zaznamuje in sestop v “običajno” življenje zanj pravzaprav ni več mogoč. Zdi se, da Donno Tartt zanima prav teža preživetja ali bolje življenja z neznosnim občutkom krivde, ki Theodorja veže na preteklost z enako neizprosno vztrajnostjo kot zlata verižica, ki liščku preprečuje, da bi vzletel na svobodo. Theodor poznejšo odločitev za poklic antikvarja pripisuje naključnemu pogovoru z ranjencem takrat v galeriji, toda ključni dokaz njegove strasti po ohranjanju preteklosti je pravzaprav roman sam, Theodorjeva izpoved, napisana z namenom, da ohranja čim natančnejši spomin na konstitutivno obdobje njegovega življenja. Ko se je od njega sposoben (metaforično) posloviti, ga zapusti tudi slika liščka.

Donna Tartt piše romane z zavidljivo počasnostjo, vsakih deset let enega. Lišček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 in je bil nagrajen s Pulitzerjem, je zaenkrat zadnji. Tako kot v njegovih predhodnikih je v središče zgodbe postavljen otrok, ki mora zaradi tragičnih okoliščin in posledičnega občutka krivde prehitro odrasti, v retrospektivi pa obnavlja prehojeno pot, kot bi želel na pragu nove spremembe izstaviti račune za preteklost. Svet Liščka je pravzaprav dickensovska saga, postavljena na ozadje ameriške družbe po 11. septembru. Pripoved se sprehaja skozi različne družbene sloje, a razlike zapisuje brez predsodkov, skozi pogled otroka, čeprav roman pripoveduje zdaj že odrasel pripovedovalec. Ta zgolj-pogled, osredotočen na pripovedovalca, kljub številnim likom in dogodkom ustvarja občutek zaprtega, skrajno subjektiviziranega sveta. Theodor na neki točki razglablja o pomenu, ki da je subjektivna konstrukcija, posledica vsega, kar posameznik vnaša v umetniško delo. Kar protagonist – ali nemara kar avtorica – pripisuje sliki, se pravzaprav zrcali v romanu, ki se zaključi s Theodorjevim razmislekom o tem, da mu nekaj pomenijo samo skrivnostne, ambivalentne, nerazložljive resnice, ki jih ne more in ne zna razumeti. V tem smislu je Lišček, kljub neverjetni dogodivščini junaka, ki spominja na pustolovščine mladinskih romanov Enid Blyton, simbolno mapiranje prestopa iz otroštva v odraslost; zaključi se z dokončno preobrazbo protagonista.

Lišček je izjemno berljiv roman, a to ne upravičuje povsem njegovega obsega. Obsedenost s podrobnostmi se hitro prevesi v razvlečene prizore, še bolj izstopa v dialogih, kjer napetost popusti zaradi preobloženosti in ponavljanja informacij. Fabritiusov Lišček, ki (pre)dolgo prevzema vlogo “mcguffina”, torej motorja pripovedi brez prave vsebinske funkcije, šele v zaključku razkrije svoj simbolni potencial. Kot številni zapleti v romanu se tudi liščkov simbolizem zdi bolj posledica priročnega literarnega postopka kot v pripovedi utemeljene motivacije. Kljub boleči natančnosti pri popisovanju materialne stvarnosti, likov, dogodkov, prostorov, izjav, reakcij in številnih ostalih bolj ali manj ključnih drobnarij, deluje Lišček nekoliko površinsko, posebno v primerjavi z avtoričinim prvencem, Skrivno zgodovino.

Lišček je velikopotezen epos, ki v želji, da bi z literarnimi mahinacijami vzdržal iluzijo verodostojnosti, žrtvuje nekaj globine. Bralna pustolovščina, ki za seboj ne pusti opaznejših sledi.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Donna Tartt: Lišček

29.10.2018

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Kaj vse je mogoče narediti v imenu umetnosti in lepote, v imenu posedovanja umetniškega predmeta, ki v življenje posameznika vstopi v njegovem najranljivejšem trenutku in postane s tem materialni spomin večno izgubljenega? Zgodba o Liščku je pravzaprav dolg zapis o odraščanju Theodorja Deckerja, ki v najneverjetnejših okoliščinah postane imetnik ene poslednjih umetnin nizozemskega slikarja in Rembrandtovega učenca Carla Fabritiusa. Slika, ki prikazuje na zlato verižico privezanega ptiča, naj bi nastala malo, preden je umetnik leta 1654 umrl zaradi eksplozije v smodnišnici v Delftu. Podrobnost, ki se sprva bere le kot zgodovinska zanimivost, postane emblem Theodorjevega življenja: njegova mati umre v eksploziji v newyorškem Metropolitanskem muzeju, ravno med ogledovanjem slovitega Liščka. S konkretno smrtjo pa se zgodi še simbolna: trinajstletnega Theodorja dogodek globoko zaznamuje in sestop v “običajno” življenje zanj pravzaprav ni več mogoč. Zdi se, da Donno Tartt zanima prav teža preživetja ali bolje življenja z neznosnim občutkom krivde, ki Theodorja veže na preteklost z enako neizprosno vztrajnostjo kot zlata verižica, ki liščku preprečuje, da bi vzletel na svobodo. Theodor poznejšo odločitev za poklic antikvarja pripisuje naključnemu pogovoru z ranjencem takrat v galeriji, toda ključni dokaz njegove strasti po ohranjanju preteklosti je pravzaprav roman sam, Theodorjeva izpoved, napisana z namenom, da ohranja čim natančnejši spomin na konstitutivno obdobje njegovega življenja. Ko se je od njega sposoben (metaforično) posloviti, ga zapusti tudi slika liščka.

Donna Tartt piše romane z zavidljivo počasnostjo, vsakih deset let enega. Lišček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 in je bil nagrajen s Pulitzerjem, je zaenkrat zadnji. Tako kot v njegovih predhodnikih je v središče zgodbe postavljen otrok, ki mora zaradi tragičnih okoliščin in posledičnega občutka krivde prehitro odrasti, v retrospektivi pa obnavlja prehojeno pot, kot bi želel na pragu nove spremembe izstaviti račune za preteklost. Svet Liščka je pravzaprav dickensovska saga, postavljena na ozadje ameriške družbe po 11. septembru. Pripoved se sprehaja skozi različne družbene sloje, a razlike zapisuje brez predsodkov, skozi pogled otroka, čeprav roman pripoveduje zdaj že odrasel pripovedovalec. Ta zgolj-pogled, osredotočen na pripovedovalca, kljub številnim likom in dogodkom ustvarja občutek zaprtega, skrajno subjektiviziranega sveta. Theodor na neki točki razglablja o pomenu, ki da je subjektivna konstrukcija, posledica vsega, kar posameznik vnaša v umetniško delo. Kar protagonist – ali nemara kar avtorica – pripisuje sliki, se pravzaprav zrcali v romanu, ki se zaključi s Theodorjevim razmislekom o tem, da mu nekaj pomenijo samo skrivnostne, ambivalentne, nerazložljive resnice, ki jih ne more in ne zna razumeti. V tem smislu je Lišček, kljub neverjetni dogodivščini junaka, ki spominja na pustolovščine mladinskih romanov Enid Blyton, simbolno mapiranje prestopa iz otroštva v odraslost; zaključi se z dokončno preobrazbo protagonista.

Lišček je izjemno berljiv roman, a to ne upravičuje povsem njegovega obsega. Obsedenost s podrobnostmi se hitro prevesi v razvlečene prizore, še bolj izstopa v dialogih, kjer napetost popusti zaradi preobloženosti in ponavljanja informacij. Fabritiusov Lišček, ki (pre)dolgo prevzema vlogo “mcguffina”, torej motorja pripovedi brez prave vsebinske funkcije, šele v zaključku razkrije svoj simbolni potencial. Kot številni zapleti v romanu se tudi liščkov simbolizem zdi bolj posledica priročnega literarnega postopka kot v pripovedi utemeljene motivacije. Kljub boleči natančnosti pri popisovanju materialne stvarnosti, likov, dogodkov, prostorov, izjav, reakcij in številnih ostalih bolj ali manj ključnih drobnarij, deluje Lišček nekoliko površinsko, posebno v primerjavi z avtoričinim prvencem, Skrivno zgodovino.

Lišček je velikopotezen epos, ki v želji, da bi z literarnimi mahinacijami vzdržal iluzijo verodostojnosti, žrtvuje nekaj globine. Bralna pustolovščina, ki za seboj ne pusti opaznejših sledi.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 39 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov