Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Andreja Štepec na slovensko pesniško polje ne vstopa z radikalno samosvojo oziroma na novo izumljeno pesniško govorico. Pravzaprav imamo ob prvem branju vtis, da smo nekaj podobnega srečali že vsaj pri Katji Plut, Tiborju Hrsu Pandurju, pa tudi pri Karlu Hmeljaku in Katji Gorečan, če ostanemo pri mlajši generaciji slovenskih pesnikov. Zbirka Edit Paf je namreč narejena iz jezika, ki ga bi lahko klasično označili kot sproščeno, neknjižno pogovorno različico slovenščine, v katero pa vstopajo tudi drugi registri in diskurzi. Iz oči v oči se tako med verzi znajdejo kurac, luzer, kevder ali valda na eni strani in mucous membrane, stupor ali himenij ipd. na drugi. Jezik se tudi v zapisu bliža avtentični rabi in denimo črpa tudi iz govoric naše nekdanje širše in današnje globalne domovine. Vendarle pa pesnica iz te navidezne svete preproščine vzpostavlja svojevrstno svetóst besede z močnim indeksnim pomenom. Jezikovna igra, denimo asociativno nizanje podobno zvenečih besed, a tudi njihovo prelamljanje v enozložne verze, je eno od najbolj izstopajočih kompozicijskih orodij, s katerim ustvarja nezadržen, kompulziven pesemski ritem. Ne nazadnje pa je to govorica, ki beleži strastno žensko željo, občutenja telesa, a tudi njegovo vibracijo, muko, tesnobo, stisko.
V zbirki se namreč oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. To je jaz, ki si samozavestno vzame drugo telo, ki je svoboden in nebrzdan v intimi in tudi kritičen v raziskovanju in premišljevanju osebne in družbene preteklosti oziroma sedanjosti. Vendar tudi jaz, ki se stiskam in pogubnim iluzijam ne more docela izogniti, ker se ne more izpisati iz sveta, pobegniti iz doline pelina. Zbirka je namreč pisana iz pozicije, ki jo prav tako sugerira naslov – »biti paf«, torej iz stanja šokiranosti, pretresenosti, začudenosti, osuplosti, sproženega ob soočanju s svetom in samim sabo. Zdi se celo, da pesmi vznikajo in deloma tudi utripajo v bolezenskih vročicah, mrzlicah, krčih, hiperventilaciji, nespečnosti, aritmiji, izmučenosti, žalosti, tesnobi, kajti »vsem je bed ne sam teb«. In nemir pravzaprav osmotsko prehaja skozi kožo telesa. Zunanji svet, večinska družba, ki želi urejati, korigirati, izločati, kot bi si lahko prevedli prvi del naslova Edit, se pač neusmiljeno zajeda tudi v mlado telo, posebej žensko.
Orientacija ali bolje izgubljenost subjekta se zdi še eno ključnih izhodišč tega pesniškega prvenca, ki ga lahko prepoznamo tudi kot glas generacije, nemara vsaj njene druge polovice. Edit Paf referenčno komaj opazno, a zato po občutenju toliko intenzivneje beleži koordinate nekega časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem prebiva. In prav tu se riše tudi tihi konflikt med obetano odraslostjo in razbrazdano in praskajočo sedanjostjo. Telesni in besedni užitek ali celo eksces, ekstaza, ki je je v tej zbirki vse polno, se tako morda zdi še tisto zadnje, kar lahko nadzoruješ in kar si ženska lahko izbori v svetu, kjer je »Bog akviziter za nevidne okvirje«. Čeprav je, kot nam ponazori naslov ene od pesmi Zjebala sva se / in se izselila, do izpolnitve, pomiritve ali kakršnekoli udomačitve še zelo daleč …
To nenehno distorzijo, ki se v pesmih dogaja na oblikovni in pomenski ravni, dopolnjuje tudi nekaj črno-belih fotografij večinoma golih delov telesa. Njihovi aluzivnost in nedoločljivost sta sorodni zastavljeni poetiki, ki sočasno teži k preciznosti in razpiranju, in na nek način ta suvereni prvenec tudi vizualno semantično zaokroža.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Andreja Štepec na slovensko pesniško polje ne vstopa z radikalno samosvojo oziroma na novo izumljeno pesniško govorico. Pravzaprav imamo ob prvem branju vtis, da smo nekaj podobnega srečali že vsaj pri Katji Plut, Tiborju Hrsu Pandurju, pa tudi pri Karlu Hmeljaku in Katji Gorečan, če ostanemo pri mlajši generaciji slovenskih pesnikov. Zbirka Edit Paf je namreč narejena iz jezika, ki ga bi lahko klasično označili kot sproščeno, neknjižno pogovorno različico slovenščine, v katero pa vstopajo tudi drugi registri in diskurzi. Iz oči v oči se tako med verzi znajdejo kurac, luzer, kevder ali valda na eni strani in mucous membrane, stupor ali himenij ipd. na drugi. Jezik se tudi v zapisu bliža avtentični rabi in denimo črpa tudi iz govoric naše nekdanje širše in današnje globalne domovine. Vendarle pa pesnica iz te navidezne svete preproščine vzpostavlja svojevrstno svetóst besede z močnim indeksnim pomenom. Jezikovna igra, denimo asociativno nizanje podobno zvenečih besed, a tudi njihovo prelamljanje v enozložne verze, je eno od najbolj izstopajočih kompozicijskih orodij, s katerim ustvarja nezadržen, kompulziven pesemski ritem. Ne nazadnje pa je to govorica, ki beleži strastno žensko željo, občutenja telesa, a tudi njegovo vibracijo, muko, tesnobo, stisko.
V zbirki se namreč oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. To je jaz, ki si samozavestno vzame drugo telo, ki je svoboden in nebrzdan v intimi in tudi kritičen v raziskovanju in premišljevanju osebne in družbene preteklosti oziroma sedanjosti. Vendar tudi jaz, ki se stiskam in pogubnim iluzijam ne more docela izogniti, ker se ne more izpisati iz sveta, pobegniti iz doline pelina. Zbirka je namreč pisana iz pozicije, ki jo prav tako sugerira naslov – »biti paf«, torej iz stanja šokiranosti, pretresenosti, začudenosti, osuplosti, sproženega ob soočanju s svetom in samim sabo. Zdi se celo, da pesmi vznikajo in deloma tudi utripajo v bolezenskih vročicah, mrzlicah, krčih, hiperventilaciji, nespečnosti, aritmiji, izmučenosti, žalosti, tesnobi, kajti »vsem je bed ne sam teb«. In nemir pravzaprav osmotsko prehaja skozi kožo telesa. Zunanji svet, večinska družba, ki želi urejati, korigirati, izločati, kot bi si lahko prevedli prvi del naslova Edit, se pač neusmiljeno zajeda tudi v mlado telo, posebej žensko.
Orientacija ali bolje izgubljenost subjekta se zdi še eno ključnih izhodišč tega pesniškega prvenca, ki ga lahko prepoznamo tudi kot glas generacije, nemara vsaj njene druge polovice. Edit Paf referenčno komaj opazno, a zato po občutenju toliko intenzivneje beleži koordinate nekega časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem prebiva. In prav tu se riše tudi tihi konflikt med obetano odraslostjo in razbrazdano in praskajočo sedanjostjo. Telesni in besedni užitek ali celo eksces, ekstaza, ki je je v tej zbirki vse polno, se tako morda zdi še tisto zadnje, kar lahko nadzoruješ in kar si ženska lahko izbori v svetu, kjer je »Bog akviziter za nevidne okvirje«. Čeprav je, kot nam ponazori naslov ene od pesmi Zjebala sva se / in se izselila, do izpolnitve, pomiritve ali kakršnekoli udomačitve še zelo daleč …
To nenehno distorzijo, ki se v pesmih dogaja na oblikovni in pomenski ravni, dopolnjuje tudi nekaj črno-belih fotografij večinoma golih delov telesa. Njihovi aluzivnost in nedoločljivost sta sorodni zastavljeni poetiki, ki sočasno teži k preciznosti in razpiranju, in na nek način ta suvereni prvenec tudi vizualno semantično zaokroža.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov