Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Andreja Štepec na slovensko pesniško polje ne vstopa z radikalno samosvojo oziroma na novo izumljeno pesniško govorico. Pravzaprav imamo ob prvem branju vtis, da smo nekaj podobnega srečali že vsaj pri Katji Plut, Tiborju Hrsu Pandurju, pa tudi pri Karlu Hmeljaku in Katji Gorečan, če ostanemo pri mlajši generaciji slovenskih pesnikov. Zbirka Edit Paf je namreč narejena iz jezika, ki ga bi lahko klasično označili kot sproščeno, neknjižno pogovorno različico slovenščine, v katero pa vstopajo tudi drugi registri in diskurzi. Iz oči v oči se tako med verzi znajdejo kurac, luzer, kevder ali valda na eni strani in mucous membrane, stupor ali himenij ipd. na drugi. Jezik se tudi v zapisu bliža avtentični rabi in denimo črpa tudi iz govoric naše nekdanje širše in današnje globalne domovine. Vendarle pa pesnica iz te navidezne svete preproščine vzpostavlja svojevrstno svetóst besede z močnim indeksnim pomenom. Jezikovna igra, denimo asociativno nizanje podobno zvenečih besed, a tudi njihovo prelamljanje v enozložne verze, je eno od najbolj izstopajočih kompozicijskih orodij, s katerim ustvarja nezadržen, kompulziven pesemski ritem. Ne nazadnje pa je to govorica, ki beleži strastno žensko željo, občutenja telesa, a tudi njegovo vibracijo, muko, tesnobo, stisko.
V zbirki se namreč oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. To je jaz, ki si samozavestno vzame drugo telo, ki je svoboden in nebrzdan v intimi in tudi kritičen v raziskovanju in premišljevanju osebne in družbene preteklosti oziroma sedanjosti. Vendar tudi jaz, ki se stiskam in pogubnim iluzijam ne more docela izogniti, ker se ne more izpisati iz sveta, pobegniti iz doline pelina. Zbirka je namreč pisana iz pozicije, ki jo prav tako sugerira naslov – »biti paf«, torej iz stanja šokiranosti, pretresenosti, začudenosti, osuplosti, sproženega ob soočanju s svetom in samim sabo. Zdi se celo, da pesmi vznikajo in deloma tudi utripajo v bolezenskih vročicah, mrzlicah, krčih, hiperventilaciji, nespečnosti, aritmiji, izmučenosti, žalosti, tesnobi, kajti »vsem je bed ne sam teb«. In nemir pravzaprav osmotsko prehaja skozi kožo telesa. Zunanji svet, večinska družba, ki želi urejati, korigirati, izločati, kot bi si lahko prevedli prvi del naslova Edit, se pač neusmiljeno zajeda tudi v mlado telo, posebej žensko.
Orientacija ali bolje izgubljenost subjekta se zdi še eno ključnih izhodišč tega pesniškega prvenca, ki ga lahko prepoznamo tudi kot glas generacije, nemara vsaj njene druge polovice. Edit Paf referenčno komaj opazno, a zato po občutenju toliko intenzivneje beleži koordinate nekega časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem prebiva. In prav tu se riše tudi tihi konflikt med obetano odraslostjo in razbrazdano in praskajočo sedanjostjo. Telesni in besedni užitek ali celo eksces, ekstaza, ki je je v tej zbirki vse polno, se tako morda zdi še tisto zadnje, kar lahko nadzoruješ in kar si ženska lahko izbori v svetu, kjer je »Bog akviziter za nevidne okvirje«. Čeprav je, kot nam ponazori naslov ene od pesmi Zjebala sva se / in se izselila, do izpolnitve, pomiritve ali kakršnekoli udomačitve še zelo daleč …
To nenehno distorzijo, ki se v pesmih dogaja na oblikovni in pomenski ravni, dopolnjuje tudi nekaj črno-belih fotografij večinoma golih delov telesa. Njihovi aluzivnost in nedoločljivost sta sorodni zastavljeni poetiki, ki sočasno teži k preciznosti in razpiranju, in na nek način ta suvereni prvenec tudi vizualno semantično zaokroža.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Andreja Štepec na slovensko pesniško polje ne vstopa z radikalno samosvojo oziroma na novo izumljeno pesniško govorico. Pravzaprav imamo ob prvem branju vtis, da smo nekaj podobnega srečali že vsaj pri Katji Plut, Tiborju Hrsu Pandurju, pa tudi pri Karlu Hmeljaku in Katji Gorečan, če ostanemo pri mlajši generaciji slovenskih pesnikov. Zbirka Edit Paf je namreč narejena iz jezika, ki ga bi lahko klasično označili kot sproščeno, neknjižno pogovorno različico slovenščine, v katero pa vstopajo tudi drugi registri in diskurzi. Iz oči v oči se tako med verzi znajdejo kurac, luzer, kevder ali valda na eni strani in mucous membrane, stupor ali himenij ipd. na drugi. Jezik se tudi v zapisu bliža avtentični rabi in denimo črpa tudi iz govoric naše nekdanje širše in današnje globalne domovine. Vendarle pa pesnica iz te navidezne svete preproščine vzpostavlja svojevrstno svetóst besede z močnim indeksnim pomenom. Jezikovna igra, denimo asociativno nizanje podobno zvenečih besed, a tudi njihovo prelamljanje v enozložne verze, je eno od najbolj izstopajočih kompozicijskih orodij, s katerim ustvarja nezadržen, kompulziven pesemski ritem. Ne nazadnje pa je to govorica, ki beleži strastno žensko željo, občutenja telesa, a tudi njegovo vibracijo, muko, tesnobo, stisko.
V zbirki se namreč oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. To je jaz, ki si samozavestno vzame drugo telo, ki je svoboden in nebrzdan v intimi in tudi kritičen v raziskovanju in premišljevanju osebne in družbene preteklosti oziroma sedanjosti. Vendar tudi jaz, ki se stiskam in pogubnim iluzijam ne more docela izogniti, ker se ne more izpisati iz sveta, pobegniti iz doline pelina. Zbirka je namreč pisana iz pozicije, ki jo prav tako sugerira naslov – »biti paf«, torej iz stanja šokiranosti, pretresenosti, začudenosti, osuplosti, sproženega ob soočanju s svetom in samim sabo. Zdi se celo, da pesmi vznikajo in deloma tudi utripajo v bolezenskih vročicah, mrzlicah, krčih, hiperventilaciji, nespečnosti, aritmiji, izmučenosti, žalosti, tesnobi, kajti »vsem je bed ne sam teb«. In nemir pravzaprav osmotsko prehaja skozi kožo telesa. Zunanji svet, večinska družba, ki želi urejati, korigirati, izločati, kot bi si lahko prevedli prvi del naslova Edit, se pač neusmiljeno zajeda tudi v mlado telo, posebej žensko.
Orientacija ali bolje izgubljenost subjekta se zdi še eno ključnih izhodišč tega pesniškega prvenca, ki ga lahko prepoznamo tudi kot glas generacije, nemara vsaj njene druge polovice. Edit Paf referenčno komaj opazno, a zato po občutenju toliko intenzivneje beleži koordinate nekega časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem prebiva. In prav tu se riše tudi tihi konflikt med obetano odraslostjo in razbrazdano in praskajočo sedanjostjo. Telesni in besedni užitek ali celo eksces, ekstaza, ki je je v tej zbirki vse polno, se tako morda zdi še tisto zadnje, kar lahko nadzoruješ in kar si ženska lahko izbori v svetu, kjer je »Bog akviziter za nevidne okvirje«. Čeprav je, kot nam ponazori naslov ene od pesmi Zjebala sva se / in se izselila, do izpolnitve, pomiritve ali kakršnekoli udomačitve še zelo daleč …
To nenehno distorzijo, ki se v pesmih dogaja na oblikovni in pomenski ravni, dopolnjuje tudi nekaj črno-belih fotografij večinoma golih delov telesa. Njihovi aluzivnost in nedoločljivost sta sorodni zastavljeni poetiki, ki sočasno teži k preciznosti in razpiranju, in na nek način ta suvereni prvenec tudi vizualno semantično zaokroža.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov