Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.
Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.
Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.
Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.
Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.
Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.
Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.
Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.
Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov