Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.
Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.
Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.
Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.
Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.
Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.
Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.
Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.
Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov