Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
Neveljaven email naslov