Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018
»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.
Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.
Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.
Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:
»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.
S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.
Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.
Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.
Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018
»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.
Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.
Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.
Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:
»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.
S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.
Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.
Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.
Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov