Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Klarisa Jovanović: Izgnana

12.11.2018

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018

»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.

Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.

Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.

Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:

»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.

S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.

Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.

Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.

Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.


Ocene

1985 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Klarisa Jovanović: Izgnana

12.11.2018

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018

»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.

Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.

Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.

Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:

»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.

S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.

Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.

Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.

Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


Stran 45 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov