Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vito Staviarsky: Kivader

12.11.2018

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.

Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018

Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.

Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.

Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.

Druga tematska posoda  – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.

Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vito Staviarsky: Kivader

12.11.2018

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.

Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018

Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.

Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.

Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.

Druga tematska posoda  – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.

Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


31.05.2021

Ana Marwan: Zabubljena

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


31.05.2021

Gašper Kralj: Škrbine

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Enis Maci: Sladoledarna Evropa

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Milan Dekleva: In vsi so očarani z mesečino; Zora in čriček

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


30.05.2021

Jan Fabre: Nočni pisec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.05.2021

Janis Ritsos: Korenine sveta

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


24.05.2021

Anja Mugerli: Čebelja družina

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

Mirana Likar: Pripovedovalec

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere: Jasna Rodošek


23.05.2021

Monologi s kavča

SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank


17.05.2021

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bere Barbara Zupan.


17.05.2021

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.05.2021

Dušan Merc: Črna maska

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


17.05.2021

Marija Švajncer: Samogotovost

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.


13.05.2021

Véronique Olmi: Škorpijon

Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ


12.05.2021

Slaba družba

Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com


10.05.2021

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka

Avtorica recenzije: Miriam Drev Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


Stran 58 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov