Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018
Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.
Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.
Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.
Druga tematska posoda – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.
Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018
Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.
Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.
Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.
Druga tematska posoda – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.
Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Neveljaven email naslov