Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018
Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.
Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.
Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.
Druga tematska posoda – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.
Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevod in izbor Diana Pungeršič; Maribor : Litera, 2018
Z izborom proze Vit’a Staviarskega Kivader in druge novele smo v slovenščini premierno dobili vpogled v literarno snovanje zanimivega slovaškega pisatelja. Izbor obsega tri njegove novele – Kivader, Kale Šoljne in Andrijeva žena – ter po formi drugačno, v fragmentarni obliki zapiskov komponirano zgodbo Treznilnica s podnaslovom »negovalčevi zapiski«. O kvaliteti razmeroma drobnega opusa Staviarskega priča kritiška pozornost. Za zgodbo Kale Šoljne je dobil ugledno slovaško nagrado anasoft litera, ki jo podeljujejo za najboljše prozno delo preteklega leta, Treznilnica in Kivader pa sta bila za to nagrado nominirana.
Literatura Vit’a Staviarskega je neločljivo prepredena s postajami njegovega življenjepisa. Slovenski debi je zato primerno pospremiti s kratkim ekskurzom v avtorjevo biografijo. Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na renomirani praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici, kar je precej kontrasten odmik od zgodovinsko gledano elitističnega gledališkega miljeja. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov – pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub zavidljivemu literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih.
Staviarsky v izbranih novelah in tudi sicer zajema iz dveh tematskih posod, s katerima se je na svoji poti dodobra spoznal – z odvisnostjo od alkohola in romskim življenjem. Treznilnica brez okolišenja korespondira z avtorjevimi delovnimi izkušnjami, ko je bil na bolnišničnem oddelku v stiku z ljudmi, pridržanimi do streznitve. Z nanizanimi okruški človeških usod bralca vodi na oddelek, med opite nasilneže, psihopate, posameznike s samomorilnimi ali morilnimi težnjami, med ljudi, ki so na meji razuma in blaznosti. Zdi se, kot da bi bralca prijel za roko in ga povabil v veristični, naturalistični svet ekscesov, ob posteljo nosečnice, ki je popila pol litra višnjevca, ali moškega, ki je neko drugo nosečnico z nožem zabodel v trebuh. Pretresljiva vsebina je podana pusto, skoraj robato, zapisniško in zasekano; brez moraliziranja. Na ozadju se ob vseh teh izbruhih sicer čuti utrujenost alter ega Staviarskega, ki je kot nekakšno oko kamere. Kot da bi gledali dokumentarni film Fredricka Wisemana Bolnišnica, le da so pacienti veliko bolj dramatični, brutalni in intenzivni. Hipotetično si lahko zamislimo, da je enega izmed teh neštetih fragmentov Staviarski uporabil za skico daljše novele Andijeva žena, v kateri spremljamo človeškost negovalca, ki se zagleda v ženo enega izmed pridržanih nasilnežev, z njo sočustvuje in ji želi pomagati, da bi prekinila cikličnost nasilja.
Druga tematska posoda – življenje slovaških Romov – vzbuja asociacijo na še enega filmskega režiserja, Emirja Kusturico. Ne zgolj zaradi podobne snovi, temveč tudi zaradi nekaterih podobnosti v načinu obravnave. Noveli Kivader in Kale Šoljne ubesedujeta revne razmere, v katerih živijo Romi: srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim ravnanjem z ženskami in podobno. Vse to pa Staviarsky s tragikomičnostjo, z zaseki humorja, absurda, ironije ali intervencijo z nedolžno ljubezensko zgodbo med lepo deklico in slepim dečkom predstavi polnokrvno, tako da se ne le utapljamo v solzah, temveč se tu in tam tudi nasmejimo. Ob tem življenja Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira kot Kusturica, prav tako ga ne romantizira; niti ga ne prikazuje skozi magičnorealistična očala, kot npr. Feri Lainšček. Iz avtentičnosti, ki veje iz novel, je jasno, da si je Staviarsky z romskim Drugim blizu, da se z njim srečuje, trguje in sobiva. Ni le opazovalec. Papirnata detekcija realnosti slovaških Romov, kakršno smo lahko brali v eseju Jedci psov iz Svinije Karla-Markusa Gaussa, je v novelah Staviarskega utelešena v zgodbe, podane v najboljši možni maniri.
Vit’o Staviarsky bi v svojih novelah verjetno težje segel globlje na družbeno in socialno dno. Brodi namreč po revščini, po obupu, po raznoraznih stiskah in deviacijah. Ob tem pa njegova proza bruha od čustev, nenadzorovanih strasti, nepremišljenih dejanj, od prvinskosti in avtentičnosti. Je nekakšen kronist pomenljivih zgodb, ki jih piše življenje v njegovi okolici. Te nato kot skorajda neopazen posrednik – kar je še ena izmed zavidljivih sposobnosti – s pogovorno in enostavno dikcijo predaja bralcem, ob tem pa jih pusti vse prej kot ravnodušne.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.
Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Avtrorica recenije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič
Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja je šesta predstava domačega kolektiva Beton Ltd., ki so je premierno odigrali v sklopu 21. festivala Mladi levi, 30. avgusta 2018, v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Alekander Golja in Lidija Hartman
Neveljaven email naslov