Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Umco, 2018
Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«
Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.
»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«
Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!
Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.
Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«
V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«
Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«
Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«
V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«
Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Umco, 2018
Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«
Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.
»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«
Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!
Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.
Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«
V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«
Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«
Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«
V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«
Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Drama SNG Maribor Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina Premiera 11. maj 2018, Stara dvorana Po prevodu Boruta Trekmana Režija Eduard Miler Dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Avtor videa in oblikovalec svetlobe Atej Tutta Kostumografinja Jelena Proković Koreograf Sergiu Moga Igrajo Petja Labović, Ana Urbanc, Davor Herga, Timon Šturbej, Nika Rozman, Kristijan Ostanek, Gorazd Žilavec, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Žan Koprivnik, Matija Stipanič Ljubezen Kazimirja in Karoline se zamaje v trenutku, ko Kazimir izgubi delo taksista. S tem trenutkom se je v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor sinoči tudi začela premierno uprizorjena gledališka predstava Kazimir in Karolina. V režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske je nastala po besedilu avstrijsko-madžarskega avtorja Edmunda Josefa von Horvátha, znanega tudi z imenom Ödön von Horváth. Predstavo Kazimir in Karolina si je ogledala Simona Kopinšek. Foto Damjan Švarc https://www.sng-mb.si/predstave-drama/kazimir-in-karolina/
Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič. Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje. Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
Sinoči se je začel peti Drama festival s predstavo Grobnica za Borisa Davidovića novosadskega gledališča na velikem odru, v Mali drami pa je bila premiera in krstna uprizoritev. Gledali smo dramo Deklica s strunami Marjana Néčaka in Maje Hrgović. Predstava je nastala v koprodukciji z Moving Music Theatre iz Bitole in je na repertoarju prihodnje sezone v Mali drami. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. »Skladatelj Marjan Nečak, sicer zaposlen v Narodnem gledališču v Bitoli, podpisuje tudi avtorstvo glasbe in scenografijo, med tem ko je verze napisala Ana Bunteska, celoto pa prevedla Darja Dominkuš in bila tudi dramaturginja predstave. Deklica s strunami je drama, ki s prvo besedo, ki jo slišimo z odra, brez okolišenja postavi pred gledalca osnovno temo: problem, ki je sodoben in žgoč, nikakor pa ne nov ali nepoznan: tujstvo in iskanje boljšega življenja daleč od doma. Za deklico, nadarjeno violinistko, je bil dom prostor pomanjkanja in egoističnega očeta, cilj potovanja z vlakom pa je zahodna Evropa, prepredena z železniškimi tiri, vendar tudi z mejami, ksenofobijo, birokratskimi omejitvami, poniževanji. Na temnem odru gledamo ves čas predstave Barbaro Cerar, nesrečno večno popotnico, ki se bori, morda bolj kot s sedanjo eksistenčno stisko, s preteklostjo, v kateri ima osrednjo vlogo oče - Uroš Fürst. Njeno ahasferstvo podčrtuje video posnetek z železniških postaj in ulic evropskih mest, kjer deklica s strunami igra mimoidočim in tako tudi ostari. Gledamo torej življenje violinistke, ki je preplet sedanjosti in preteklosti, doma in tujine ter različnih jezikov, osmišlja pa ga predvsem glasba. In ta v veliki meri napolnjuje tudi predstavo. Uglasbeno poezijo Ane Bunteske interpretirata protagonista, tako, da lahko Deklico s strunami opredelimo kot dramsko predstavo z vložki različnih sodobnih glasbenih zvrsti.«
Kolektiv Nova pošta: Male kraje Produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska, Ljubljana Premiera: 24.5.2018 V okviru projekta Nova pošta, ki ga soustvarjata Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, Ljubljana, sokot zadnjo etapo uprizorili predstavo z naslovom Male kraje. V duhu eksperimenta so se gledalci z igralskim kolektivom srečali v študijski sobi Stare pošte. Med gledalci je bila tudi Petra Tanko.
Giuseppe Verdi: Macbeth Premiera: 17.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana 1. ponovitev: 18.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana Ocena iz oddaje Glasbeni utrip Na odru ljubljanske opere so prejšnji četrtek uprizorili Verdijevega »Macbetha« – četrto, zadnjo premiero v letošnji sezoni. Po besedah režiserja Jerneja Lorencija sta Shakespearjeva tragedija in Verdijeva glasba podobni »vlaku smrti«, saj »kot družba preveč zlahka nasedemo floskulam in populizmom, v nas je še preveč škodoželjnih in maščevalnih nagonov«. Komentar po četrtkovi premieri in petkovi ponovitveni predstavi je pripravil Dejan Juravić. Slika: SNG opera in balet Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Neveljaven email naslov