Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Umco, 2018
Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«
Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.
»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«
Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!
Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.
Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«
V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«
Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«
Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«
V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«
Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Ljubljana : Umco, 2018
Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«
Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.
»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«
Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!
Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.
Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«
V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«
Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«
Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«
V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«
Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov