Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar, eseji o največjem

10.12.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Umco, 2018

Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«

Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.

»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«

Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!

Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.

Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«

V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«

Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«

Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«

V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«

 Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar, eseji o največjem

10.12.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Umco, 2018

Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«

Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.

»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«

Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!

Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.

Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«

V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«

Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«

Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«

V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«

 Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 57 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov