Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov