Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij

10.12.2018

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek

Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije.  Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej  za izhodišče kot za cilj.

Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.

Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.

Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.

Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …

Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.


Ocene

2026 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij

10.12.2018

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek

Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije.  Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej  za izhodišče kot za cilj.

Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.

Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.

Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.

Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …

Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.


26.10.2020

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.


26.10.2020

Marija Pirjevec: Tržaška branja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


Stran 66 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov